S svojim možem sva se spoznala že pri 10 - ih letih. Vedno sva bila dobra prijatelja, pri najinih 18 - ih letih pa je med nama preskočila iskrica ljubezni. Najina zveza še ni trajala eno leto, ko sva izvedela, da bomo kmalu trije.

Seveda je bil to za oba velik šok, saj sva komaj začela s študijem, če pa imaš še majhno štručko, je vse še težje. A vseeno pogovora o splavu sploh nisva načela. Najprej je bilo težko novico povedati staršem, ko pa so ti izvedeli, da bodo poleti dobili vnučka, so bili zelo veseli, in tako sva si tudi midva malo oddahnila. Prvi meseci nosečnosti so bili zame kar naporni. Ves čas mi je bilo slabo, še shujšala sem, ker sem skoraj vse, kar sem zaužila, izbruhala. V 4. mesecu pa se je vse malo umirilo. A vseeno zame ni bilo počitka, saj sva se medtem z možem odločila, da se poročiva. Tako smo morali urediti vse potrebno za poroko. Poročila sva se, ko sem bila v 6. mesecu nosečnosti, zato je bilo zame kar naporno preživeti cel dan na nogah, a vseeno sva imela zelo lepo poroko.

Nosečnost sama pa je sicer potekala brez težav. Najlepše je bilo, ko sva najino malo štručko gledala na ultrazvoku, pa potem, ko sem na CTG - ju poslušala njegov srček. Seveda pa sem komaj čakala, da pride dan, ko bova spoznala najino malo bitje. Rok sem imela 6.8.2008, a malemu korenjaku se ni nikamor mudilo. Zakaj bi se pa mu, če pa je pri mamici v trebuščku tako prijetno? Nasprotno pa je bilo meni na koncu že kar težko, bilo je vroče, trebuh sem imela ogromen, ponoči sem bolj malo spala, tako da sem že komaj čakala, da bo vsega konec.

In tako je prišel 12. avgust. Zvečer sva z možem gledala film, ko se je začelo nekaj dogajati. Najprej sploh nisem vedela, če je to res to, po treh urah pa so bili popadki malo močnejši, zato sva se odločila, da greva v porodnišnico. Ko sem prišla tja, sem bila odprta slaba 2 cm, zato so me počasi poslali na klistir, potem pa v porodno. V porodno sem prišla okoli 4. ure zjutraj, ker pa so se do takrat popadki že čisto umirili, so me opazovali celo noč. Ko je prišla jutranja izmena, so mi predrli mehur, čez kakšno uro pa so mi dali umetne popadke. Tako se je porod končno začel. Po nekaj urah, ki so bile zaznamovane z vedno močnejšimi popadki, pa je na svet prijokal najin korenjak. Anže je bil velik 57 cm in težek 4170 g. Ko sem izvedela te podatke, se nisem čudila temu, da so bili zadnji tedni tako težki, a vseeno sem bila presrečna, da je zdrav in da je bil porod super.

Najin mali možek je sedaj star že 10 mesecev in že veselo čeblja ter odkriva svet. Imamo se super. Sicer je trenutno izpitno obdobje, a se vseeno trudiva, da bi čim več časa preživela z njim, saj je najino življenje, odkar je prišel, veliko bolj zanimivo. Upava pa tudi, da bo Anže kmalu dobil še kakšnega bratca ali sestrico, zato pa hitiva in se pridno učiva.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,2 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.