Naša zgodba se začne devet let nazaj. Ko so se srečali najini pogledi. Pogledi sedaj novopečene mamice in očka. Takrat sva se samo še pogovarjala o tem, kaj si želiva v življenju. Seveda si vsak par želi ustvariti družino. Ampak takrat sva se oba še šolala in sva se odločila, da bo že še prišel pravi čas ... ko bova dobila zaposlitev itd., saj sva svojemu otroku želela nuditi kar potrebuje.

In čas je mineval ... in prišel je tisti dan, ko sva se odločila, da je pa sedaj pravi čas, da si ustvariva družino. Zelo presenečena sva bila, da nama je uspelo kar v prvo. Sprva niti nisva mogla verjeti. Zato je partnerka želela še potrditev ginekologa, čeprav so trije testi pokazali črtico.

Nosečnost je v začetku potekala v redu. Oba sva bila zelo srečna. Vsak večer je najina pikica zaspala ob prijetni umirjeni glasbi, čeprav je bila še v trebuhu.

Težave so se začele pojavljati v 29. tednu, ko je partnerka pričela krvaveti. Kar sama se je odpravila (odpeljala) k dežurnemu ginekologu, saj ji ni dalo miru. Drugače se je počutila čisto v redu. Ni čutila nobenih bolečin, ipd. Ko je prišla h ginekologu, so jo priklopili na CTG, kjer so bili vidni popadki, katerih pa sama ni čutila, pa še krvavela je. Pregledal jo je ginekolog in ugotovil, da je odprta že 1 cm.

Zato jo je z rešilcem dal prepeljati s Ptuja v Maribor, kjer imajo primerne aparature za otroke, rojene v 29. tednu. Partnerka je bila vsa iz sebe. Saj je normalno, da vsak pomisli na najslabše. Ko so jo sprejeli, so dejali, da bi bilo bolje, če najina pikica še malo počaka, saj je bila takrat še zelo majhna. Partnerki so dali nekaj za ustavitev popadkov, kar je hvala bogu učinkovalo. Cel mesec zatem je še preležala v Mariboru na oddelku za rizične nosečnosti. Vsak večer, ko sem doma sam legel v posteljo, sem upal, da bo vse v redu z mojima puncama (saj sva vedela, da dobiva hčerko), da bi mala pikica še počakala nekaj časa. In prišel je dan, ko se je najina pikica odločila, da pa res mora pogledati, od kje izvira ta glasba, ki jo posluša vsak večer pred spanjem.

Bilo je mesec dni pred predvidenim rokom. Ta dan je bila vizita okrog pol šeste zvečer. Takrat sem že bil na poti domov. Doma sem bil kakšno uro. In ko je ura odbila pol sedem, mi zvoni telefon. In partnerka mi pravi: "Rodit gremo, pridi nazaj v Maribor!" Sprva ji nisem verjel, saj ko mi je povedala, sem zadaj slišal smeh njenih dveh cimer. In tudi sama je bila nasmejana, saj so ji povedali, da če sedaj rodi, ne more biti kakšnih komplikacij. In me je le prepričala, da sem se podal na pot. Po glavi mi je rojilo marsikaj … bom prišel pravi čas … kaj naj počnem … bom zdržal … bom lahko zraven nje in gledal njeno bolečino, ko ji pa ne bom mogel nikakor pomagati … in še in še … tisoč in ena stvar.

Zelo sem si želel biti zraven pri rojstvu najine pikice, kar mi je k sreči tudi uspelo, saj sem prišel, ko se je vse skupaj komaj prav začelo. Ura je bila osem zvečer, ko sem stopil v porodno sobo. Partnerka je bila odprta 3 - 4cm in imela popadke na 7 minut. Rekla je: "Če so pa tole popadki, potem pa roditi res ni hudo - kot eni pravijo!" Zelo me je presenetila, saj je bila korajžna (tega nisem pričakoval) in si je v porodni sobi kar prepevala otroške pesmice. Zna jih kar nekaj, saj je vzgojiteljica. Tudi babica jo je z nasmehom ogovorila, da je zelo pogumna.

In ura je odbila 22.00, sledila je menjava izmene. In najino babico je menjal babičar Bojan. Sprva nama je bilo obema s partnerko neugodno, ampak ko smo začeli pogovor, se je partnerka sprostila. Dobila je umetne popadke, saj se od osme do desete ni odprla niti za centimeter. Sprva so bili popadki na 5 minut, kasneje vedno pogostejši in seveda bolj močni. Partnerka se je zelo dobro držala - proti pričakovanju. Izgleda, da je njen prag bolečine pa res visok. Tudi babičar jo je na koncu pohvalil, saj je ves čas sledila njegovim navodilom, pa tudi mojim, ko njega ni bilo zraven. Saj ko je imela tiste hude, močne popadke, ni več razmišljala, kako dihati, zato sem tukaj imel svojo vlogo jaz. Vmes je veliko pila, zato sem ji dajal vodo in obkladke na zatilje in čelo. Dobro sva se odrezala. Ni kričala name, kot baje nekatere. Bila sva zelo dober tim.

In prišel je čas. Ura je bila okrog 01.00 zjutraj, ko je babičar poklical ekipo (pediatra, ginekologa, še 2 babici, eno specializantko, itd.). Opozoril me je, da bo sedaj prišlo v sobo več oseb, in naj se ne ustrašiva, saj je to zato, ker bo najina pikica rojena v 34. tednu.

In se je začelo. Babičar Bojan je bil spodaj, ena babica je pritiskala na trebuh s podlahtnico, jaz sem držal njeno levo nogo in glavo, sama si je držala desno nogo. Skratka, vsak je imel delo. To so bili trenutki! Ko sem zagledal glavico oz. laske, sem kar vzkliknil: "Joj, laske vidim, vsak čas bo tu! Dajmo, še malo, pa bo!" In res, v tretjem potisku je najina deklica zagledala luč sveta. Sam sem si izredno želel prerezati popkovnico, ampak je vse potekalo tako hitro (saj je bil predčasen porod), da nisem imel te sreče. Ko sva jo zagledala, sva pozabila na vse skrbi, ki so naju pestile v zadnjem mesecu. Oba sva bila zelo srečna.

Mlada mamica je svojo štručko dobila v naročje čez deset minut, ko so jo vsi zdravniki dobro pregledali in izčistili dihalne poti. Ni imela niti časa, da si svojo štručko pristavi k prsim, saj so najino pikico v inkubatorju takoj odpeljali na intenzivno nego. Samo da je z najino pikico vse v redu, nama je rojilo po glavi.

Ni bilo potrebe po inkubatorju, uporabili so ga le za prevoz na oddelek, bila je pa en dan v topli posteljici. Kasneje je dobila še zlatenico, ki je iz dneva v dan padala in se spet višala. Tako je bila nekaj časa tudi pod lučko, kasneje je dobila še 'lopatko'. Njena teža se je zmanjšala za več kot 10 odstotkov, zato sta morali mamica in najina hčerka v porodnišnici ostati še kar 11 dni.

In končno je prišel dan, ko sem se ponosen odpravil po moji rožici življenja, ki ju imam najraje. Doma nas je čakala prijetna dobrodošlica. In znova so tekle solze sreče.

Dobila sva najin zaklad oz. najino rožico, ki nama polepša vsak nov dan posebej. Je pravi, najin zakladek, ki sva si ga močno želela.

Sedaj je najina pikica stara že 7 mesecev in pol in je že prava navihana velikanka, ki pa se zelo rada smeji. Zato ji velikokrat rečeva, da je najina smeška.