Moja nosečnost je potekala normalno, s slabostjo v prvih treh mesecih kot je normalno. Pikica je pridno rastla, moj trebuh tudi. Imela sem lepo nosečnost in sem uživala v njej. Bilo je prijetno hoditi na preglede, kar pri zdravnikih ni ravno običajno. Prijetno je bilo tudi opazovati vedno bolj zaobljeni trebušček, kar v nenosečniškem stanju ni najbolj navdušujoče. Tudi likanje malih cunjic je bilo takrat tako zabavno, zdaj pa samo rečem: "Oh, ko bi se ta kup zlikal kar sam." Ja, priprave na dojenčka so res nekaj posebnega, nič nam ni težko narediti.

Pa smo prišli do tednov, ko naj bi se dete obrnilo. No, najini deklici (spol sva že vedela) se je to zdelo brez veze - ona je lepo sedela na ritki. Moja ginekologinja je priporočila zunanji obrat v 37. tednu nosečnosti in napisala napotnico. Pa se z dragim odpraviva v porodnišnico, in ker ta poseg pogosto uspe, sva bila prepričana, da bo tudi tokrat. Pa ni. Najin otroček se je medtem že spustil dol in specialistu ga ni uspelo dvigniti, rekel pa je, da ni prevelik, in bomo rodili kar po naravni poti. Od takrat me je bilo poroda blazno strah, saj so mi vsi govorili, da je najtežji.

In čakanje se je začelo ... Rok sem imela 5.2.2009, o popadkih pa ne duha ne sluha, zato sva šla v soboto še malo v nabavo, nakar me okoli 13 - ih uščipne v križu ... in čez eno uro spet. Pa sem rekla, da če se bo še enkrat ponovilo, gre gotovo za popadke. In res se je začelo. Cel dan so bili zelo neredni - na eno uro, na pol ure, pa spet na eno uro ... Ob 23 - ih sva se odpravila spat, jaz seveda nisem spala, ker so se ravno takrat začeli močnejši popadki, ki so se ponavljali na 10 minut. Tako sem šla še pod tuš, hodila sem po stanovanju in predihavala popadke. Okoli 1. ure ponoči so kar naenkrat z 10 minut prišli na 3 minutne - torej, ČAS JE ZA ODHOD!

Moj dragi je malo dremal, tako da ni takoj dojel, kaj želim od njega. Pa sva šla. Ob pol dveh naju sprejmejo v porodnišnici, me pregledajo, odpeljejo na oddelek, pripravim se in ... čakam ... Popadki so bili tako močni, da sem komaj dihala, sprehajala sem se po hodniku, ob treh pa šla v porodno sobo. Ker se mala ni dovolj spustila, sem dobila še umetne popadke - kar je bil najhujši del. Potem pa je šlo zares. Soba, polna zdravnikov, babic (bili so pripravljeni za primer carskega reza). Dobila sem nekaj močnega proti bolečinam, tako da se poroda le bežno spominjam. Omrtvičili so mi presredek in ga prerezali - pri medeničnem to opravijo takoj. Parkrat potisnem, babica mi skoči na trebuh in že je bila najina deklica na trebuhu. Bilo je nekaj minut do devetih zjutraj, ko sva dobila to čast, da sva postala starša zdaj že skoraj 4 - mesečne deklice.

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,2 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.