Konec meseca decembra 2007 je naša, do tedaj tričlanska družinica doživela prijetno presenečenje. Test nosečnosti je bil znova pozitiven. Tomaž pa še ni upihnil niti prve svečke. Ojoj, kaj pa sedaj? Nasmejala sva se: "Ja, saj sva rekla, da bi rada tri. Bodo pač bolj skupaj drug za drugim."

Ker sem jedla zdravila, ki mi jih je predpisala dermatologinja, sem želela povprašati pri zdravniku, ali lahko to neugodno vpliva na nosečnost. Moj ginekolog je preveril podatke pri genetikih in nas zato poslal še na genetska svetovanja v Ljubljano. Tam so nam po vseh pregledih zagotovili, da zdravila v tako zgodnji nosečnosti ne vplivajo na razvoj plodu. Edina možna posledica jemanja teh zdravil bi naj bili rahlo rumeni prvi mlečni zobki. "Bomo videli."

Tokrat smo novico razširili kar z SMS - om: "Naša družinica se bo avgusta spet povečala." Telefon ni nehal zvoniti, bilo je prav smešno. Izjema so bili najini starši, ki so bili prvi trenutek kar malo brez besed.

Druga nosečnost je potekala pod strogim zdravniškim nadzorom, vzrok za to je bil zastoj rasti plodu v prvi nosečnosti. Sama sem pa lepo pridno celo nosečnost hodila v službo. Skozi celo nosečnost mi ni bilo niti enkrat slabo, tako da nosečniške slabosti nisem izkusila niti v drugo. Vse je potekalo lepo in brez kakršnihkoli zapletov.

Sicer je bilo kar naporno, saj enoletnemu otroku dopovedati, da ga mamica ne sme cartati tako, kot prej, je nemogoče. Malo sem sicer pazila, kako sem ga dvigovala, druge stvari pa so za Tomaža ostale enake. Pa tudi ati je več pomagal.

Moj trebušček se je večal in večal, kar precej večji je bil kot pri Tomažu. Na enem izmed pregledov je naš fakin (ta v trebuhu) le pokazal, kaj skriva med nogicami. "Še enega sina dobite", je dejal ginekolog. O fino, saj imamo doma polne omare oblačil za fantka, pa tudi ravno smo se navadili na vsa ta potrebna opravila okrog lulčka - gor in dol.

Tudi v drugo sem se odločila za carski rez, vendar sem tokrat želela, da bi ob tem bedela. Moj ginekolog me je naročil za pregled 18.8.2008. Dan prej sem morala v porodnišnico. Tomažu sva povedala, da gre mami zdaj končno po tega bratca, ki ga je tako dolgo božal in ljubčkal skozi trebušček.

Zjutraj tistega dne so me priklopili na CTG in ugotovili, da tudi če ne bi bilo carskega reza, bi se naš sinek verjetno rodil tega dne. Ime sva tokrat izbrala že prej, saj nisva želela, da bi se o tem dogovarjala po telefonu.

Anestezistka me je razočarala, saj glede na mojo velikost ni priporočila carskega reza v spinalnem bloku, saj menda pritisk preveč pade in pri majhnih ljudeh tudi tako zelo, da lahko postane nevarno. Zato sem se takoj odločila za klasični carski rez. Spet omotica in tema …

Ko sem odprla oči, mi je bilo kar takoj v posteljici zraven moje dano videti najinega Filipa. Občutek, ki mi je manjkal ob rojstvu Tomaža. Takoj so mi ga dali v posteljo, kjer sva se crkljala in crkljala.

Tomaž je Filipa lepo sprejel in tudi Filip Tomaža. Kliče ga 'Fijek'. Oprosti, Filip, ampak tudi mami in ati ti večkrat tako rečeta.

Zgodba je prejela najvišjo povprečno oceno 4,3 in se je uvrstila v tekmovanje za tri Philipsove nagrade!