Bil je 15. januar 2007. Čas za čisto reden pregled v 33. tednu nosečnosti. Moj ginekolog je opazil, da plodovne vode ni ravno veliko. Zato mi je svetoval, da se naslednji dan odpravim na pregled v bolnišnico, kjer bodo spet pregledali količino plodovne vode v posteljici. Dal nama je napotnico, in na vprašanje, ali greva lahko že kar danes popoldne, dejal, da ni nič narobe, da lahko brez problema počakava do naslednjega dne. Odpeljala sva se proti domu. Nekje na pol poti proti domu sva se spogledala in rekla: "Greva kar sedaj?" "Da!"

In res sva šla v novomeško porodnišnico, kjer naju je zelo lepo sprejel dr. Mijajlović. Prvič me je videl in prvič pregledal, ter takoj ugotovil, da je najin pikec dosti premajhen glede na tedne nosečnosti. Rekel, je da je stanje resno, in da moram takoj v Ljubljansko porodnišnico, ker tukaj nimajo primerne opreme za rojstvo tako majhnega otroka. Poklical je v Ljubljano se za vse dogovoril in naročil rešilca. Vse je potekalo tako hitro, tudi vožnja z rešilcem, da so me obhajale tudi tiste najbolj grozne misli.

V rešilcu sem se peljala skupaj z zelo prijazno medicinsko sestro, katera pa je menda podzavestno rekla: "Joj, tako hitro se še nikoli nisem peljala." Moje misli: "Ja, kam se pa tako mudi?" Partner je vozil v avtomobilu za nami, a nas ni uspel dohajati. Zato je v Ljubljano prišel kasneje kot mi. Med tem časom so me pregledali, potrdili ugotovitve dr. Mijajalovića in se čudili, kako takšnega zastoja rasti ploda ni ugotovil moj ginekolog. Najprej so rekli, da me bodo priklopili še na nekatere aparate in opazovali, kaj se dogaja. Partnerja so poslali domov. In tako sem ostala sama, samcata. Solze so po malem polzele po licu, a ne pretirano, saj sem bila prepričana, da bo vse vredu.

Po telefonu sva se s partnerjem dogovorila, kako bo otročku ime, saj se do takrat še nisva odločila. "Tomaž bo." Čez kakšno uro so dejali, da se otroku v meni ne godi dobro in da moramo takoj v operacijsko. Pripravili so me za carski rez. Tam pa je vse popustilo, solze so tekle v potokih, celo telo se je treslo od strahu in občutka groze. Se bom zbudila iz narkoze in videla svojega otroka ali mojemu sinčku ne bo dano, da bo preživel? Kakšne grozne stvari so me spraševali, kaj vse sem morala podpisati! Celo to sem morala podpisati, da jih ne bom tožila, če otrok umre. V tisti stiski podpišeš vse. Saj nimaš izbire. Mar bi rekla: "Pustite me, jaz grem domov." V neutolažljivem joku sem zaspala na operacijski mizi. Nazadnje sem videla uro na steni, ki je kazala 23.50.

Nekje v spanju sem slišala: "Fantek je in vse bo v redu."

Ko sem se zbudila iz narkoze je bila ura nekje okoli 9. zjutraj. Prve besede so bile: "Kje je?" Povedali so mi, da se je fantek rodil ob 00.15 in da je tehtal 1030 g, v dolžino pa meril 36 cm. Prijazen medicinski brat mi je dejal : "Nekaj časa bo še v inkubatorju."

Želela sem ga videti, a mi niso dovolili, saj sem bila še zelo slaba zaradi carskega reza. Torej je Tomaža prvi videl Marko. Kasneje popoldan po mojem vztrajanju me je le lahko odpeljal - v invalidskem vozičku - na intenzivno nego, kjer sem po petminutnem postopku dezinfekcije le videla svojega sinčka. Prva misel je bila: "Kako je lep." Šele nato sem začela opazovati cevke in aparature okrog njega.

Vse kar je sledilo, lahko razumeta samo starša, ki sta doživela kaj takega. Si predstavljate, jaz sama na intenzivni negi, otrok sam v inkubatorju, prav tako na intenzivni negi, očka pa sam doma. In to je trajalo en, najdaljši mesec mojega življenja. Mi smo bili še kar hitri, nekateri starši, ki sva jih spoznala tam, so odšli domov s svojimi malčki komaj po dveh, tudi treh mesecih. Koliko solz je preteklo po naših licih, se raje sploh ne spominjam več. Še zdaj, ko to pišem, tečejo po licu. Ampak sedaj je Tomaž že velik fant, ki nagaja mamici in atiju ter malemu bratcu.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,6 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.