Z možem sva se spoznala že v rani mladosti, vendar naju je takratna razlika v letih bolj oddaljevala kot zbliževala. Ko sem dopolnila 17 let, pa sem postala zanimiva, med nama so preskočile iskrice, ki so bile za naju nekaj neponovljivega, in oba sva čutila, da nama je usojeno biti skupaj za vedno ... Živiva namreč v isti vasi že celo življenje. Mene je dajala že otroška zaljubljenost in kdo bi si mislil, da se bova na koncu poročila in si ustvarila topel dom, kjer ne bo manjkal otroški smeh. Skoraj preveč pravljično, da bi bilo res ... pa vendar, sedaj smo to pravljico zaživeli. Skupaj živiva tri leta, imava čudovito hčerko in smo v pričakovanju novega družinskega člana. Danes bi rada z vami delila zgodbo o moji prvi nosečnosti.

Nosečnost sva načrtovala. Po ureditvi skupnega gnezdeca sva se odločila, da je pravi čas, da najino ljubezen dodatno potrdiva s spočetjem otroka. Bilo nama je usojeno in vse je šlo po načrtih. Želela sva si, da bi bil najin otrok rojen septembra, ker to prinaša lažji vstop za vrtec in tudi sam nastop porodniške, ki je 28 dni pred predvidenim rokom poroda, je idealen, da ga izkoristiš za oddih na morju ali kako drugače. Vsakdo ve, da je nosečnost dolga 40 tednov, in po najinih izračunih sva tako morala načrtovati dete v decembru. Potem sva čakala, kaj bo ... Čas teče tako počasi, ko nekaj težko pričakuješ, ko se nečesa veseliš.

Kupila sem test nosečnosti, ker mi je zamujala menstruacija. Bilo je neko sobotno jutro, ko sva nestrpno čakala, da mine minuta, in nato sva pogledala rezultat. Obema so od same sreče stopile solze v oči. Objela sva se in obema je bilo toplo pri srcu. Res sva se razveselila, da bova dobila dojenčka!

Naročila sem se na pregled in z možem sva se dogovorila, da ne bova nikomur povedala, dokler ne bom imela prvega pregleda in ultrazvoka. Že sam klic sestre v ginekološko ambulanto je bil napolnjen z vsem pričakovanjem in veseljem ... Ko sem omenila, da bova po vsej verjetnosti kmalu dobila dojenčka, mi je sestra Maja vzpodubno rekla: "Super, potem pa kar pridite na pregled, pa bomo videli." Tako nestrpno sva čakala ta prvi pregled in nato še ultrazvok.

Ko sva dobila potrditev pri ginekologu, da se vse normalno razvija, da srček bije, sva dobila zeleno luč, da veselo novičko podeliva - najprej s starši. Povabila sva jih na večerjo v najin dom. Kupila sva prave dude in jih zavila v majhno darilce, zraven pa pripisala Mislim, da vam bo letos tole prišlo prav ... Po končani večerji sva jim izročila darilca. Na obrazih so imeli izraze presenečenja, češ kaj neki se skriva paketkih. Ko so jih odprli, sva opazila solze sreče. Sledili so objemi in lepe želje, da bi bilo vse v redu. Povedala sva jim, da imam rok 19.9.2007, in da upava, da dobimo zdravega dojenčka. Nisva imela posebnih želja, kakšnega spola naj bi bil prvi otrok ... le da bo zdrav.

Ko je minilo približno 12 tednov nosečnosti, sva se odločila, da je čas, da veselo novičko poveva tudi ostalim bližnjim in prijateljem. Z navdušenjem so jo sprejeli in bili veseli za naju ... no, pravzaprav nas. Od svoje najboljše prijateljice in njenega partnerja sem dobila knjigo z naslovom To sem jaz!, in pridno beležila vse podatke od prvega dne nosečnosti.

Pridno sem hodila na preglede, nosečnost je napredovala lepo in brez težav. Z bodočim očkom sva si privoščila še nekaj brezskrbnih dni na morju, sama sem se zelo dobro počutila in dobro prenašala vročino.

Ko je prišel dan, ko naj bi rodila, se naši pikici ni nikamor mudilo, očitno ji je bilo pri mamici v trebuščku še vedno najlepše. Ko sem bila 1 teden čez rok, so me napotili na porodni oddelek, kjer smo čakali, kdaj se bo začelo kaj dogajati. Želeli so, da mi s pomočjo tablete pospešijo porod, a ni bilo učinka niti po dveh dozah.

Po dveh dneh čakanja v bolnišnici se je končno začelo vse skupaj odvijati, ko so mi v porodni sobi predrli mehur in so se začeli odvijati moji popadki. Trajalo je dolgih osem ur in 21 minut, da smo končno zagledali naše dete. Rodila se je punčka (spola prej nisva vedela), ki je tehtala 4100 g in bila velika 54 cm. Novopečeni očka me je spremljal pri porodu in mi bil v veliko podporo. Najbolj se spominjam njegovih besed, takoj ko je naša punca prijokala na svet: "Maša je!" Ob koncu mi je povedal, da je bil to najlepši trenutek v njegovem življenju.

Dnevi v porodnišnici so bili zame in zanj v znamenju velike sreče, ljubezni, čustev, ki se jih ne da opisati. Očitno se hormoni v tem obdobju res vedejo malce drugače. Rojstvo otroka je nekaj, kar je nepozabno in napolnjeno s prepletajočimi se čustvi - srečo, veseljem, radostjo in seveda ljubeznijo.

Vsega se spominjam, kot da bi bilo včeraj ... pa vendar pod srcem nosim že drugo pikico in septembra bomo zopet zibali. Maša že zna lepo pobožati trebušček in dati poljubček, takoj za tem pa reče tudi očiju: ''Upčka, oči!'' Otroci so res največje bogastvo!

Zgodba je prejela najvišjo povprečno oceno 4,8 in se je uvrstila v tekmovanje za tri Philipsove nagrade!