Najlepši zaklad življenja

Stanka Novak, Studenec

Najlepše zgodbe

22. 05. 2009 09.30

V tistih petih minutah se mi je v mislih odvrtelo celotno dotedanje življenje. Občutek negotovosti je izginil v trenutku, ko sem zagledala tisti dve črtici. Spomnim se, da sem se prijela za trebušček in na glas rekla: "O, moj bog!"

Bila sva presrečna, dobila sva največji zaklad v življenju ...

Naj svojo zgodbo začnem tam, kjer se je dejansko začelo. Najino prvo srečanje. Bila je deževna oktobrska sobota, kolegica je praznovala rojstni dan, in po napornem delovnem dnevu sem si rekla: "No, pa grem, da vsaj darilo predam." Danes mi ni žal, da sem kljub turobnemu vremenu in pozni večerni uri le šla na praznovanje, saj je ta večer spremenil moje dotedanje življenje in začrtal mojo prihodnost.

Med ključnimi trenutki najine zveze je bil moj odhod v Ljubljano zaradi študija, saj sem ravno zaradi tega prenehala z jemanjem kontracepcije, pa še zdravo se mi ni zdelo. Vedela sva, da s tem tvegava, a se nisva bala. In poleti 2006 se je zgodilo.

Menstruacija je zamujala, prsi so me bolele in nisem se obremenjevala, da bi je morda ne bilo. Ker pa smo v kratkem odhajali na dopust, si nisem želela rdečke ravno na morju, in ni mi preostalo drugega, kot iti do ginekologinje in razjasniti zadevo. Dežurna sestra mi je svetovala, naj naredim test, šele nato, če bo negativen, mi lahko predpišejo tablete, ki bi menstruacijo prestavile za tistih nekaj dni, ko bom na morju. Bil je ponedeljek, 14.8., ura pa malo pred drugo popoldne. Bila sem sama doma, mož pa v službi. Ni bilo drugega, kot da opravim test. V tistih petih minutah se mi je v mislih odvrtelo celotno dotedanje življenje. Občutek negotovosti je izginil v trenutku, ko sem zagledala tisti dve črtici. Spomnim se, da sem se prijela za trebušček in na glas rekla: "O, moj bog!" Solze sreče in strahu obenem so se mi ulile po licih. Novico sem kar po telefonu sporočila možu, ki je ob mojih besedah obstal. Kasneje mi je povedal, da preostanek delovnega dne ni bil sposoben normalno delati, tako zelo ga je novica zbegala. Pa vendar se je razveselil dejstva, da bova dobila dojenčka. Takrat sva bila še fant in dekle, torej nisva živela skupaj, in zvečer je prišel k meni. Objemi, poljubčki, božanje trebuščka ... Svojo skrivnost sva želela obdržati zase, vendar naju je premamilo, in v soboto, ko smo odhajali na Pag, sva kolegom sporočila, da smo v pričakovanju. Ob povratku z morja sva se ustavila pri njem doma in njegovim staršem potrdila, da bosta na pomlad dobila vnuka oz. vnukinjo, česar sta se zelo razveselila. Nato pa panika. Kako naj sporočim svojim? Priznam, bilo me je strah, moža še bolj. Vendar je bilo potrebno prebiti led. V ponedeljek sem odhajala na popoldansko in kar na hitro sem se odločila, da se mimogrede ustavim pri mami v trgovini in ji povem. Bila je naravnost šokirana. Ni mogla verjeti mojim besedam in ni vedela, ali naj joče, se smeji, naj me nadere … Kakorkoli, čez čas je šok popustil in vsi smo se veselili prihoda dojenčka.

Sredi septembra sem imela prvi pregled in prvi ultrazvok. Vse je bilo v redu, malčku je lepo bilo srce in veselje je bilo nepopisno. Tedni so minevali, zopet se je začelo študijsko leto, novico o prihodu dojenčka sem svojim prijateljem in prijateljicam sporočila v oktobru. Nekateri so jo pričakovali, nekatere sem presenetila, pa vendar so bili vsi veseli, da bo njihova sošolka zibala. V januarju sem se izselila iz stanovanja gospe, pri kateri sem živela med študijem, in s katero se še danes slišiva. Nenazadnje me je trebušček že začel ovirati in sedenje v predavalnicah je zame postalo že zelo naporno. Kmalu zatem se je mož preselil k meni, saj sva se zavedala, da otrok potrebuje oba starša v celoti, pa še normalno se nama je zdelo, da sva zaenkrat pri meni, vsaj dokler bom študirala. Uredila sva si spalnico, pripravila vse za dojenčka, za katerega sva že vedela, da bo fantek, ime sva tudi že izbrala, nato pa smo samo še čakali. Zadnje tedne nosečnosti sva veliko hodila na sprehode, bilo je kar nekaj praznovanj, kjer sva plesala, dokler me niso zabolele noge, skratka, vse je bilo v najlepšem redu.

16. april 2007 je bil rok, ki mi ga je na prvem pregledu postavila ginekologinja, vendar še nekaj dni zatem malček ni želel na svet. Na torek sem imela zopet CTG v bolnišnici Novo mesto, nakar so me več kot teden dni po napovedanem roku vendarle sprejeli na oddelku, saj so se zavedali, da vožnje od doma do Novega mesta niso ravno mačji kašelj za nosečnico v zadnjem mesecu. V sredo zjutraj in popoldne sem dobila tabletki za mehčanje materničnega vratu, vendar se ni še nič začelo dogajati, le rahli krči proti večeru. Ob 22 - ih so me kar poslali v porodno, kjer so mi po klasičnem postopku klistiranja točno ob polnoči predrli mehur, nakar se je začelo. Popadki so se stopnjevali, jaz sem pridno dihala in vmes, verjeli ali ne, dremala, saj sem postajala vse bolj utrujena. Babica je bila neverjetna in še danes sem hvaležna, da je vodila moj porod. Zdravnik se je tu in tam prikazal in preverjal, kako napredujemo. Po 4 - ih urah in 12 - ih minutah pa je 26.4.2007 na svet vendarle prijokal najin prvorojenec Nejc, velik 51 cm in težek 3230 g. Malček se je nenadoma znašel na mojem trebuhu in zdelo se mi je, da se mi je odprlo nebo. Prelili so me toplota, nežnost in nepopisno veselje. Novico o srečnem zaključku nosečnosti sem sporočila domačim nekaj do 5. ure zjutraj, ko so vsi seveda še spali, in mož je bil kmalu zatem pri naju. Njegov objem je bil balzam za moje srce, njegove oči so komaj zadrževale solze sreče in oddahnil si je, ker se je vse skupaj končalo na najlepši možni način. Bila sva presrečna, dobila sva največji zaklad v življenju – zdravega in samo najinega otroka.

Zdi se mi, da je bilo to še včeraj, pa vendar je od tega dne minilo že skoraj 25 mesecev. In danes se z vse večjim trebuščkom spet veselimo dne, ko bomo uzrli dojenčka, Nejčevega bratca (če se seveda niso zmotili). Enkrat junija …