S partnerjem sva se dolgo pogovarjala o tem, da bi imeli dojenčka. Nikakor pa se nisva mogla odločiti, kdaj bi bil pravi čas. Bilo je v mesecu maju 2008, ko sva naenkrat rekla, da sedaj pa je čas. Najprej sem imela pomisleke, saj sem že precej dolgo brez premora jemala tabletke in sem se bala, da bi lahko bilo kaj narobe z otrokom. Ampak na posvetu z ginekologom sem izvedela, da je tehnologija že toliko napredovala, da otroku ne more škodovati. V juniju sva že izvedela, da pričakujeva najinega prvega otroka.

Načrtovala sva sicer, da bi se otrok rodil 10.2., takrat ko ima partner rojstni dan. Vendar nama je ginekolog rekel, da imam rok 22. februarja. Pa saj je tako tudi v redu, samo da se rodi zdravo.

V 13. tednu sem imela pregled nuhalne svetline, na katerem mi je ginekolog že potrdil, da bomo dobili fanta. Težko bi bilo zgrešiti, saj je svoje premoženje kazal zelo odkrito. Partner se je tega zelo razveselil, saj si je zelo želel sina. Oba sva jokala od sreče.

Meseci so minevali, jaz sem se celo nosečnost počutila odlično ... ko je napočil dan. 16. februarja je partner ravno prišel domov s terena. Cel dan smo se hecali, da sedaj, ko je on doma, pa lahko grem rodit. In iz heca ... ob 5. uri zjutraj sem ga že budila, da nekaj ni v redu, saj sem na hlačkah opazila krvav madež, pa še trebuh me je zelo bolel. Odpeljal me je v bolnico. Priklopili so me na CTG , ki je pokazal malo odstopanja, vendar nič posebnega. Tako sem pristala na ginekološkem oddelku. Bil je torek. Dan za dnem ista pesem ... mene 'matra', zvija ... CTG pa ne zazna ničesar! Bila sem že psihično izčrpana ... nihče mi ni verjel, da imam popadke!! Odpirala se tudi nisem. Vendar je bilo do roka še nekaj dni in zato nihče ni zganjal panike.

Okrog pol 12. ure ponoči sem utrip srca slišala vedno slabše ... Babica me je začela kregati, češ da si napravo premalo pritiskam na trebuh, da moram bolj pritisniti, ker sem bolj močna. Pa je poskusila sama ... ampak utrip je bil še vedno zelo šibak ... naenkrat ni bila več kriva moja teža, ampak so ugotovili, da z otrokom ni vse tako, kot bi moglo biti. Takoj sem dobila kisikovo masko, pregledal me je še zdravnik, ki je ugotovil, da je otrok še previsoko in da še nisem dovolj odprta. Že so me hoteli pripraviti za carski rez, ko je vztrajna babica rekla, da naj vseeno poskusimo po naravni poti. Ena mi je pritisnila na trebuh, druga pa spodaj prijela otroka. Popadki so bili dovolj močni, da sem pritisnila samo 3 - krat, in otrok je bil zunaj.

Ampak potem je nastopila še ena težava ... Rekli so mi, da mi je voda odtekla že prej, samo da ne vedo, kdaj!! Vsi letajo okoli mene, naj se spomnim, kdaj me je polila voda ... ampak jaz res ne vem! Pravijo, da je to velika količina vode, ki je ne moreš zgrešiti ... tega pri meni ni bilo!! Zato je otroka takoj pregledal pediater, ki je potrdil, da je z mojim zlatim sinčkom, hvala bogu, vse v najlepšem redu! Rodil se je 20.2.2009, 12 min čez polnoč (2dni pred rokom), velik je bil 50 cm in težek 3270 g.

In res je tako, kot pravijo - ko ti tako čudovito bitje po porodu položijo na prsi ... pozabiš na vse bolečine!! Tako se nama je pridružil sin Alex. Je velik navihanec, ki se zelo rad smeji. Sedaj je star že 3 mesece in je naš največji zaklad. Vsak dan, preživet z mojim sinom, je nekaj posebnega, in tega ne bi zamenjala za nič na svetu!!!

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,3 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.