Približeval se je dan D, ki je bil določen kot pričakovani datum poroda (1.12.2007). 30.11.2007 sem bila naročena na CTG pri svoji ginekologinji. A CTG na žalost ni pokazal niti enega popadka, kar je pomenilo, da se porod še ne bo pričel. Sestra me je pospremila z besedami, da naj čim več hodim, saj bom le tako lahko hitreje in lažje rodila. In seveda mi je hkrati tudi določila nov datum za CTG in sicer 3.12.2007.

Ker so se bližali tudi prazniki, sva se z možem odločila, da greva po nakupih novoletnih voščilnic in daril. Da nas ne bi potem stvar prehitela in bi bližnji ostali brez voščil in malenkostnih presenečenj. V nakupovalnem središču sva se zadržala debeli 2 uri, saj smo na blagajni odkrili napačne cene. Vse voščilnice so nama zaračunali dražje kot so bile označene, zato naju je čakalo še dolgo čakanje pri informacijah in urejanje te zadeve.

Po končanih nakupih sva se odpravila še k mojim staršem, kjer sva bila prav tako dobri 2 uri, nato pa je napočil čas za odhod domov. Z mamico sva se še pogovarjali, da bo verjetno najina štručka zamudila na svet in ji je verjetno v trebuščku bolj lepo in bo še malo uživala.

In nato sva se z možem res odpravila domov. Vse je bilo v redu, dokler ni mož malce pohodil plina in to približno 500 m pred hišo. Seveda sem mu takoj v šali rekla, da naj zmanjša, ker bom drugače morala še roditi. Ko sva se pripeljala pred ograjo, me je čakala še ena naloga, in sicer ta, da ograjo tudi odprem, a sem se iz avta komaj kobacala, mož pa me je še hecal, naj bom malce hitrejša. A glej ga, zlomka, ko sem se skobacala iz avta, mi je začela odtekati voda. Pogledala sem moža s kar malce čudnim obrazom in mu rekla, da moram roditi, ker mi je odtekla voda. Najprej mi ni verjel, potem pa sem mu to povedala še enkrat, da je končno dojel. Hitro sva se odpeljala do vhoda, kjer je mož razpakiral stvari iz avta, pobral mojo potovalko, ki je bila pripravljena že dober mesec, in po slovesu od tašče in mojih ljubih živalic, še posebej takrat 6 - mesečne psičke Loti, sva se odpeljala proti porodnišnici.

Kakšna čast mi je pripadla, da sem dobila ravno največjo porodno sobo, ki je drugače mišljena za dve porodnici, ne vem. Soba je bila lepo opremljena, in če bi to vedela prej, bi moža vzela s seboj, ker je bil notri tudi kavč za spremstvo.

No, pa so se začele dolge ure čakanja ... Minevale so dolge ure ... spati nisem mogla ... In končno sem dočakala 7. uro zjutraj, ko sem poklicala moža, da naj pride, saj naj bi se porod vsak hip začel. Mož je prišel v porodnišnico ob 7.30 in je z mano preživel še kar nekaj napornih ur. Ker so bili moji popadki prešibki, sem dobila še umetne popadke, ki so v roku slabih dveh ur sprožili porod, ki - če odštejemo vse ure in močne umetne popadke - ni bil težak. Ob 11.05 je na svet prijokala najina mala miška (kot sem jo poimenovala s prvimi besedami, ko sem jo zagledala) Anja, velika 50 cm in težka 3360 g. Najino veselje je bilo popolno, očku so se solzile oči in je kar pozabil na fotografiranje. Še dobro, da so ga sestre opozorile, naj fotografira.

Zdaj je najina Anja stara že 18 mesecev in je prava punca, v novembru pa dobimo še bratca oz. sestrico, ki ga oz. jo že vsi nestrpno pričakujemo.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,4 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.