Spoznala sva se oktobra 2006 in sicer preko interneta ... čez mesec dni sva se prvič videla in se zaljubila, kmalu zatem sva postala par in 14 dni zatem sem spakirala in s kovčkom odšla k njemu v Nemčijo, kjer je takrat začasno živel. Vse je bilo tako popolno, skupaj sva bila neznansko srečna in takoj sva se začela pogovarjati o dojenčku. Vedela sva, da bo to pika na i. 25. aprila 2007 je bil lep sončen dan, po 12 dneh čakanja in ugibanja, zakaj mi gospa rdečka zamuja ter zakaj mi že nekaj dni ne paše kava ... sta se pokazali dve modri črtici. Še vedno imam shranjeno to čudežno 'palčko'. Ker nikakor nisva mogla verjeti, da je to res, sva bila čez dva dni že pri zdravniku, ki nama je potrdil, da bomo konec decembra postali tričlanska družina. Jaz sem bila seveda, kot verjetno vsaka nosečnica, ves čas na trnih, ali bo s tem malim bitjecem vse v redu. Cele dneve sem pregledovala internetne forume in preverjala, ali velikost moje male pikice ustreza tednom nosečnosti. Veliko sem počivala, saj sem bila zelo utrujena in prvih 14 tednov mi je bilo dostikrat slabo. Poleg slabosti pa so me mučile tudi skrbi, kako bova vse to izpeljala. Živela sva v Nemčiji in jaz nisem imela njihovega zavarovanja, naše pa mi ne krije pregledov v tujini. Zato se moram kar na tem mestu zahvaliti dr. Stolzu, ki je zame brezplačno opravil vse obvezne in neobvezne preglede, in naju miril, ko sem imela napade panike in skrbi, da z najino Pikico morda ni vse v redu.

Nisva mogla čakati in sva novico že zelo hitro sporočila vsem bližnjim. Od takrat naprej smo vsi govorili samo še o naši Pikici. Vsi so se z nama veselili decembra. Da pa čakanje ne bi bilo tako dolgočasno, sva se v začetku julija odločila, da se poročiva. In čez 6 tednov sva bila najsrečnejša mož in žena. Takoj po poroki sva začela s prvimi nakupi: voziček, previjalna mizica, oblekice ... Takrat sva že vedela, da bodo roza, in to nama je prihranilo muke, kako izbrati ime, saj sva od prvega dne vedela, kako bo najini deklici ime.

Bolj se je približeval december, bolj sem bila na trnih, kje roditi. Nisem hotela tvegati, da bi rodila prej kot v 9. mesecu, česar mi slovensko zavarovanje ne bi pokrilo, zato sva se odločila, da 6 tednov prej odidem v Slovenijo in počakam na dan D. Bilo je zelo hudo, saj je moral mož zaradi službe ostati v Nemčiji. Hvala bogu za Skype! Tako je lahko vsaj malo spremljal zadnje tedne nosečnosti. Mučila pa naju je še ena skrb - kako pridobiti potrdilo za prisotnost pri porodu. V Nemčiji namreč tega ne poznajo in so naju samo čudno gledali, ko sva po bolnicah spraševala, kje bi lahko dobila to potrdilo. Mož naj bi prišel v Slovenijo le nekaj dni pred napovedanim rokom poroda, tako sva lahko le upala, da ga Pikica ne bo prehitela. Vsak večer sem jo pobožala in prosila, naj počaka očka. Če se le da, pa naj počaka tudi, da opravi očetovski tečaj in dobi potrdilo.

Pet dni pred napovedanim datumom smo se s starši sprehajali po središču Ljubljane. Na Prešernovem trgu je že stala jelka, pod njo pa ... moj dragi. Presenetil me je in prišel dva dni prej. Ni mogel skriti presenečenja nad mojo okroglo postavo.

V ponedeljek, 17.12.2007 se je okoli dveh popoldne začelo nekaj dogajati. Vsake toliko me je bolel trebuh, jaz sem to pripisovala hudemu prehladu, ki me je takrat mučil, vsi ostali pa so vedeli, kaj pomenijo bolečine v trebuhu tri dni pred PDP. Moj mož je moral kljub vsemu ob 18 - ih na očetovski tečaj in zato sem se odločila, da ne bom rodila, dokler ne dobi potrdila o opravljenem tečaju, kar pa je bilo možno šele naslednje jutro (saj blagajna zvečer ne dela). Nekaj minut čez 18. sem že ležala na CTG - ju v Ljubljanski porodnišnici. Ko sem možu javila, da sem tam, je hotel kar takoj priti, saj predavanja potekajo v sosednji stavbi. Zabičala sem mu, naj ne zapušča predavanja pred koncem, in naj na koncu zahteva potrdilo, ker brez njega ne bom rodila. Ko je sestra v sprejemni to slišala, je rekla, naj nič ne čaka, da ga bodo sprejeli brez potrdila, kajti jaz BOM rodila še pred koncem predavanja. Ni šlo drugače, kot da je sredi predavanja vstal in rekel, da gre kar na prakso. Vsi ostali bodoči očetje so mu prestrašeno zaželeli srečo. Ubogi moj mož, rojeni Štajerec, nevajen Ljubljane, v tistem šoku ni znal priti iz sosednje stavbe v porodnišnico. Jaz sem bila medtem že v porodni in sem še vedno vztrajala, da ne bom rodila. Ko mi je babica že hotela predreti mehur, ji je druga rekla, da ne sme, dokler ne najdejo moža, ki se je medtem izgubil nekje med sprejemnim in porodnim oddelkom. Našla ga je neka sestra in ga celega zelenega pripeljala k meni v porodno. Ura je bila okoli osme zvečer in takrat sem se še lahko smejala, kasneje me je smeh minil. Kljub injekciji proti bolečinam in plinu sem bila še toliko pri sebi, da sem lahko razmišljala, kaj si o meni misli moj mož, ker se tako zverinsko derem. Kasneje mi je bilo vseeno tudi za to.

Ob 22.08 se je rodila najina 'princeskica' Pia Lana, za naju najlepša Pikica, pikica na i.

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,9 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.