Naj vam še jaz zaupam svojo zgodbo. Stara sem bila 20 let, ko je test nosečnosti pokazal dve črtici. Lahko si predstavljate mojo reakcijo, saj nosečnost ni bila načrtovana. Takoj so se mi porajala vprašanja, kaj bodo rekli ljudje, prijatelji, znanci ... Priznati moram, da sem svoj trebušček kar skrivala pred sovrstniki, vendar sva se jaz in moj partner zelo veselila otroka in komaj čakala oktober 2005, da pride naš dojenček.

Nosečnost je bila lepa in je potekala brez težav. Zredila sem se za 6 kg, ker se mi je hrana zelo upirala. Drugače pa nič posebnega. Moram povedati, da so me v petem mesecu prijeli žolčni kamni in sem eno noč preživela v bolnici, vendar sem drugi dan odšla s fantom in mamo po nakupih za dojenčka. Vse tiste oblekice, napravice, posteljice in nasploh vse, kar smo nakupili - da ne povem, da smo imeli natlačen avto. Pregledovala sem jih z velikim navdušenjem. To je bil čas veselja in pričakovanja. No, potem pa se je bližal moj rok poroda in bilo me je kar strah, ker nisem niti približno vedela, kako to boli in kakšen je občutek. Rok sem imela 5.10.2005 vendar najin otročiček, kar ni hotel ven. Hodila sem na preglede vsake dva dni, vedno k drugi ginekologinji, in včasih je zelo stresno, da te vsakič pregleda nekdo drug.

Potem pa, končno, teden dni po roku. Okoli enajstih zvečer me je začelo nekaj tiščati v trebuhu, vendar nisem delala panike. Odpravila sem se spat, vendar nikakor nisem mogla zaspati. Tiščalo je vedno bolj. Okrog dveh ponoči sem zbudila fanta in mu rekla, da je najbrž čas, da se odpravimo proti porodnišnici. Na hitro se je oblekel in me odpeljal. Ko sem prišla pred porodnišnico, me je že tako tiščalo, da sem komaj prišla do oddelka. Tam so me najprej pregledali in naredili vse potrebno. Sledil je klistir - katastrofa - rit na školjki, usta na lijaku in to kar več kot eno uro. Medtem pa popadki na 10 sekund. Res je zelo bolelo.

Voda mi ni odtekla. Sploh ne vem, kaj se je dogajalo z mano. Nato me je začelo zebsti tako močno, kot da bi bila sredi Atlantika. Ogrnili so me z več odejami. Nato je okrog 5. ure zjutraj prišel ginekolog. Ko je pogledal moje stanje, mi je z obupom in skrbmi na obrazu rekel: "Gospa, vašemu otročičku se godi zelo slabo, zato bo potreben carski rez in to takoj." Sesul se mi je svet . V tistem trenutku sploh nisem vedela, kaj hoče od mene. Po eni strani se čutila olajšanje, ker po tistih bolečinah res ne vem, kako bi lahko rodila. Po drugi strani pa sploh nisem vedela, kaj naj si mislim. Tako lepa nosečnost, sedaj pa tako. Nato so me uspavali, videla se samo še drugo ginekologinjo, ki je morala priti od doma zaradi mene. Nato sem zaspala. Lotili so se.

Vse, kar se je dogalalo, sem slišala, seveda nič čutila, vendar vedela, kaj se dogaja, dokler niso natanko ob 6:00 iz trebuščka vzeli našo punčko Tašo. Nato sem dokončno zaspala. Zbudila sem se ob 8 - ih zjutraj in nekaj čebljala, bila sem vsa omotična. Dali so mi nekaj proti bolečinam. Ampak ob 10. uri zjutraj pridejo k meni neki čudni ljudje. Rečejo mi, da punčka ne diha sama, da je imela nekaj težav, in da jo morajo nujno odpeljati v Ljubljano. Rekla nisem niti besede. Vprašali so me, če jo hočem prej videti. Normalno. Takoj so me odpeljali k dvigalu, kjer je čakala Taša v inkubatorju, vsa obdana s cevkami in drugimi napravami. Grozno za videti. Vse, kar sem v tistem trenutku uspela vprašati, je bilo, s čim jo peljejo v Ljubljano. Povedali so mi, da z rešilcem. Nato so me odpeljali nazaj v sobo, Tašo pa v Ljubljano. Seveda sem se počutila grozno. Prve tri dni sploh nismo vedeli, kaj bo z njo. Nato pa četrti dan ena spodbudna beseda, da ji gre na bolje. Veselje je bilo nepopisno. Fant je vsak dan hodil v Ljubljano in nosil moje mleko, ki sem si ga stiskala, da so ji ga dajali po sondici. Prejela sem ogromno čestitk, telegramov in podobnega z lepimi željami, vendar si nihče ni upal vprašati, kako je.

Končno je minil teden dni, ko so mi pobrali šive iz trebuha ter me odpustili iz Šempeterske porodnišnice. Še isti dan sem - čeprav so mi to vsi odsvetovali - odšla v Ljubljano na pediatrično kliniko, kamor so dan pred tem premestili našo Tašo. Ko sem prišla tja in zagledala našo pikico, so vse bolečine in grde stvari izginile. Ostala sem tam in še pet dni skupaj s sestrami skrbela za Tašo. Prišel je ponedeljek in srečni in brez težav smo odšli domov. Od takrat ni bila Taša nikoli resneje bolana, ali da bi imela kakršnekoli težave. Naj pojasnim njene težave ob rojstvu - v maternico se je pokakala in to prvo blato; strokovno se mu reče mekon; je tudi popila - od tod njene težave z dihanjem.

Vedno se bom spominjala sester na pediatrični kliniki, ki res garajo in so zelo pridne. Sedaj je Taša stara 3,5 leta in je tako živahna in nagajiva, da vedno rečemo, da je fantek v punčki. Sedaj sem v drugo noseča in pričakujem naraščaj v oktobru. Nosečnost poteka brez težav, seveda pa se zelo razlikuje od prve. Moja zgodba je na prvi pogled grozna, vendar vesela. Kot pravijo - slab začetek, dober konec.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,6 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.