Bilo je maja 2007, ko sva se srečala. Na začetku med nama ni bilo iskric, sčasoma se je vse spremenilo. Imela sva iste cilje in poglede na stvari ter svet. Spoznala sva, da se tudi karakterno ujameva, in da nama je usojeno, da zaživiva skupaj. Najina ljubezen in navezanost drug na drugega sta vzbudili željo, da bi si ustvarila družino. Vedela sva, da gnezdece že imava, in da starševske ljubezni ne bo primanjkovalo.

28.05.2008 je ginekologinja potrdila mojo nosečnost. Najina sreča je bila nepopisna. Takrat sem bila noseča že 8 tednov. Ker pa sem imela v začetku aprila prometno nesrečo, in nisem vedela, da sem v pričakovanju, so me slikali z rentgenom. Ginekologinja nama je dejala, da je to lahko slabo za plod. Seveda sva bila oba v skrbeh. Po pregledu in ultrazvoku naju je razveselila, da je vse v redu, ter da je predviden datum poroda 1.1.2009. Lep datum!

Takrat sta se začela jutranja slabost in bruhanje. Zame, ki sem se vozila v službo v Ljubljano, je bilo zelo naporno. Zato sem v drugi polovici junija šla na dopust. Ker pa je že bilo očitno, da se nekaj dogaja, sva to novico sporočila tudi najinim staršem, sorodnikom ter prijateljem. Bili so veseli in presrečni.

Vedela sva, da po srečnem dogodku tujina za nekaj časa odpade, ker bomo naslednje poletje že trije, zato sva se odpravila v Grčijo, na Rodos. Ker pa mi jutranja slabost ni bila dovolj, sva doživela še potres. Lep dogodek med nosečnostjo, ki si ga bom za vedno zapomnila.

Po vrnitvi z letovanja sem bila že v četrtem mesecu in moje počutje ni bilo nič boljše, zato sem nastopila bolniško. Ginekologija mi je na pregledu z ultrazvokom rekla, da je s plodom vse v redu. Spola ni videla zaradi lege, toda to naju tako ali tako ni zanimalo, saj sva ves čas govorila: "Samo da je otroček zdrav!" Minevali so dnevi, midva z otročkom sva rastla in se debelila. Bila sem že v sedmem mesecu in vedela sva, da bo porod, kot bi trenil, zato sva začela nabavljati vse potrebno za našega novega člana. Nisva vedela, ali bo fantek ali punčka, zato sva vse kupovala v nevtralnih barvah. Bodoči ati je bil prepričen, da bo fantek, a jaz sem menila, da bo punčka. Tudi vsi drugi so mi govorili, da bo punčka ... saj veste, kaj govorijo starejši ljudje. O pegicah, položaju trebuha, pa o tem, da ne jem mesa. Da pa bi bila moja nosečnost še lepša, sta me prijateljici obvestili, da bosta kmalu za mano zibali tudi onidve.

Ker imam probleme z vratnimi vretenci, mi je ginekologinja svetovala, da grem na carski rez. Najprej nisem bila najbolj za to, a sem se sprijaznila, pa tudi anestezisti so mi svetovali enako.

Tekli so dnevi, tedni in meseci, datum poroda je bil vse bližje. Odšla sem na pregled v bolnico, kjer nama je porodničar dejal, da bo zaradi lege otroka in mojih zdravstvenih težav potreben carski rez. Otrok je ležal povprek in ni bilo možnosti, da se obrne. Tako mi je kar določil datum posega, in sicer 23.12.2008. Prišel je dan, ko sva vedela, da bova dobila najin zaklad. Tudi takrat nisva vedela spola.

Ura je bila 11.30 dopoldan, ko so me odpeljali v operacijsko sobo. Bodoči očka je na hodniku pred operacijsko sobo nestrpno čakal, da mu javijo srečno novico. Takoj po rojstvu ga je držal v naročju. Ob 13.30 so me zbudili iz narkoze in mi povedali, da imava zdravega sinka, težkega 3480 g in velikega 52 cm. Ena od sester mi je dejala: "TIAN je." Pritekle so solze sreče, čeprav sem bila še vedno pod vplivom narkotikov. Komaj sem čakala, da ga vidim in objamem. Pa tudi, da novopečeni očka pride k nama. Ker sem bila na intenzivni negi, sem ga videla zelo malo, a božička sva preživela skupaj. Bil je najlepši božič v najinem življenju. Novo leto sva že bila doma pri atiju in bili smo prava srečna družinica.

Ko to piševa, ima najin sinko Tian že pet mesecev!

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,1 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.