Po letu dni neuspeha, sem šla na pregled h ginekologinji. Predpisala mi je tablete, ki sem jih vestno jemala in upala na najboljše. A željenega rezultata ni bilo. Sledil je ponovni pregled, operacija in upanje, da bo pa tokrat test pozitiven. Ker se to ni zgodilo, sva se naročila za IVF postopek. Dobila sva datum 26.2.2008.

Kljub datumu se seveda nisva nehala truditi in, tako kot vsak mesec, sem tudi februarja opravila test v upanju, da bo pozitiven. 25.2. po službi takoj v kopalnico. Te minute so bile najdaljše, vendar na koncu najslajše. Test je bil pozitiven. Te sreče se ne da opisati z besedami. Nekaj najlepšega.

Nosečnost je potekala normalno do 25. tedna, ko se mi je maternični vrat začel krajšati. Nastala je velika panika, hiter odhod v bolnišnico in seveda sprejem. Mesec in pol strogega ležanja v bolnišnici. Imela sem tudi popadke, ki pa so jih uspešno zaustavili. To so bili zelo dolgi in težki dnevi, ki pa sem jih ob podpori fanta in seveda z upanjem na najboljše le nekako preživela. V 32. tednu je prišel čas za odhod domov, a še vedno sem imela predpisano strogo ležanje. Dojenček je lepo napredoval do 40. tedna, potem ni več pridobival na teži. Zopet panika in spet sprejem v bolnici, da bi po potrebi sprožili porod. Ker je bilo z dojenčkom vse v redu, se je ginekologinja odločila, da še malo počakamo. Drugi dan sem odšla domov, kjer se je čakanje nadaljevalo. Dnevi od predvidenega datuma poroda so minevali, otroku pa se kljub hitenju v zgodnejših tednih sedaj ni mudilo ven. Očitno mu je v mojem trebuhu postalo všeč.

V 41. tednu okoli 4. ure zjutraj pa so me zbudili popadki, ki so si sledili na 10 minut. Odtekala mi je tudi plodovnica. Ker nisem hotela ponoči motiti sester v porodni, sem kljub priganjanju mojega fanta še malo počakala. Ob 6 - ih zjutraj so bili popadki vedno močnejši in na 5 minut, zato sva odšla rodit. Ko sem prišla v porodnišnico Celje, sem bila odprta že 7 cm, tako da so me odpeljali v porodno sobo. Fant ni smel zraven, ker je bil močno prehlajen, zato pa sem zelo hvaležna babici Nataši, ki je bila ves čas ob meni in me bodrila. Čez dve uri sem rodila zdravega Žigo, ki je tehtal 2950 g in bil velik 49 cm.

Bila sva zelo vesela, da se nama je na koncu le nasmehnila sreča (po mnenju ginekologinje je bilo skoraj nemogoče), in da sva zaslišala jok dojenčka. Jok najinega Žige. Fant se še danes rad pohvali, da kdor zna, pač zna, kar mu v smehu rada potrdim.

Težave z zanositvijo in dolgi dnevi v bolnišnici so bili skoraj v trenutku pozabljeni, ostali so le globoko v podzavesti, da pa vse le ne gre tako zlahka, kot si mogoče predstavljamo.
Sedaj upava, da se nama sreča nasmehne še enkrat, mogoče z manj zapleti na začetku, a z enakim veseljem na koncu.

Vsem bodočim staršem pa svetujeva, naj ne obupajo prehitro, kajti na koncu vas vedno čakata nepopisno veselje in sreča.

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,8 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.