Moja prva nosečnost me je presenetila, a bila sva vesela kot še nikoli. Tega občutka ne pozabiš. A na našo žalost sem morala narediti splav zaradi prizadetosti otroka. To je bila najtežja odločitev v mojem življenju, ki jo obžalujem še danes, četudi ni bilo druge možnosti. Prvi je kmalu sledila druga nosečnost, ki se je hitro končala. Bila sem obupana. Mislila sem, da zame ni sreče na svetu.

Z možem sva se odločila, da malo počakava in se prepustiva toku. In po nekaj mesecih res zanosim. Nosečnost je potekala lepo 15 tednov in pol, nato so se začeli popadki. Morala sem v bolnico, kjer sem 'rodila' fantka, velikega 20 cm. Žal ni bilo možnosti, da bi preživel. Sledilo je še eno razočaranje.

V svoji bolečini sem celo razmišljala, da me bo mož zapustil. Bilo je ravno nasprotno. Skupaj sva prebrodila izgube, ki so naju samo še zbližale in okrepile. Odločitev, da bi poskusila znova, je zorela zelo dolgo. Zanosila sem po enem letu. Moja nosečnost se je odvijala predvsem v postelji in pri zdravniku, kjer so me vsakič pregledali, vzeli kri ter naredili ultrazvok. Preglede sem imela enkrat tedensko, kasneje na 14 dni.

Pridno sem ležala in štela tedne, ko je ginekolog na pregledu ugotovil, da imam popadke. Stanje je bilo zastrašujoče, saj so bili popadki zelo močni. Zdravnik me je zadržal v bolnišnici, kjer sem bila vse do poroda, ki je sledil čez 3 tedne. V tem času so se popadki umirili, bilo je le nekaj motenj. Ustavljali so jih z obliži in tabletami, dobivala pa sem tudi injekcije za pljučka. Terapijo z obliži in injekcijami so trikrat ponovili, nato je prišel 34. teden nosečnosti in moj malček je želel na svet.

Zgodilo se je po kosilu, ko mi je začela odtekati voda, nakar je zdravnik ugotovil, da sem odprta 3 cm, in rekel, naj grem v porodno sobo. Pred tem so me pripravili, in ko sem čakala na vstop v porodno sobo, sem bruhala kot še nikoli, pa tudi popadki so se začeli. Bili so tako močni, da bi lahko rodila stoje. Na srečo sem kmalu vstopila v porodno sobo, kjer sem legla in predihavala, kakor sem znala, nato sem dobila še umetne popadke, ki so se hitro vrstili. Po 1 uri je na svet prijokal zdrav deček, velik 44 cm in težek 2030 g.

Fantek je zdrav in živahen, sedaj je star 3 leta in 5 mesecev in je pravi mali sonček, ki včasih tudi ponagaja. Mamica in očka si želita še kakšnega malčka, a strah je še vedno prisoten. Morda, ko pride pravi čas. Sedaj imava najinega zdravega sončka, ki ga imava neizmerno rada, saj je bil resnično težko pričakovan.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,1 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.