Ko mi je prvič zaostajala menstruacija sem si rekla da tako hitro ne more biti in sem počakala še nekaj časa, vendar sem nekako v sebi čutila, da ne bije samo moje srce, ampak še od nekoga drugega, tako sem kupila test nosečnosti in ga naredila. Ko se je pokazal tisti plus se je moj nasmeh potegnil do ušes, občutek je bil res neverjeten. Čeprav sem vedela, da si moj dragi želi otroka, mi je bilo najtežje povedati za nosečnost, kar nisem in nisem našla besed, da bi mu povedala in nekega večera sem ga prijela za roko in mu jo položila na moj trebuh ... "Noseča si!?" so bile prve besede in nato objemi in poljubi - tisti trenutek je bil eden izmed najlepših, ki so zaznamovali nosečnost. Nato je sledil prvi pregled pri ginekologu - videti tisto malo pikico na ekranu in veš da je del tebe.. se ne da opisati z besedami, to občutiš samo enkrat v življenju in zame je bilo to nepopisno lepo. Še spomnim se njegovih besed ko je rekel: "No otroci bodo šli takrat spet v šolo Vi pa boste šli roditi" in od takrat sem vedela, da bom rodila točno na rok 1. 9. 2008. Nekaj dni po prvem pregledu, ko sem v službi šla na stranišče pa sem na hlačkah opazila majhen krvav madež, v tistem trenutku so se mi začele tresti roke, solze v očeh in težko dihanje. Nisem vedela, kaj naj naredim in ko sem prišla k sebi sem takoj poklicala ginekologa mu povedala in odšla iz službe direktno k njemu. Trenutki čakanja in misel na to, da tisto malo pikico ne bom nikoli objela so bili težki, tako zelo strah me je bilo, da bom izgubila tisto, kar sem si najbolj želela, ampak hvala bogu je bilo po pregledu vse v redu in od takrat naprej je moja nosečnost potekala brez problemov. Ampak vseeno me je bilo strah tega, kaj delam prav ali jem pravo hrano ipd.

Z občudovanjem sem opazovala, kako moj trebušček raste in z njim moja pikica, tako zelo sem bila ponosna na trebušček da se sploh nisem ozirala na kilograme, ki so mi rasli in prišel je tudi tisti dan, ko sem mojo pikico prvič čutila, kako se je premaknila ... joj kot da bi me žgečkali metuljčki v trebuhu tako lepo je bilo in od tistega dne so bile brce, premikanje in kolcanje moj spremljevalec skozi ves dan. Ker s partnerjem nisva hotela vprašati za spol, sva obleke in ostalo opremo kupovala v nevtralnih barvah, ampak ker sva bila oba prepričana, da bo fantek je prevladovala modra barva. Ampak največji hec je bil, da sva imela za punčko ime, za fanka pa ne in tako sva se še v porodni sobi odločala katero ime mu bova dala. No zadnja dva meseca pa sta bila zame "ubijalska" vsa sem bila otekla, noge sem imela tako otekele, da sem nosila 3 številke večje čevlje, klicali so me kar "big foot mama" in tudi trebuh je bil kar naenkrat ogromen. Zadnji mesec pa se je najbolj vlekel saj kar ni in ni hotel biti tu prvi september. Nekega dne sva se s partnerjem odpeljala v hribe in takrat je našega sončka to tako zmotilo, da sem ponoči dobila popadke, parterja sem zbudila, da je vrjetno to to, ampak on je še napol v spanju rekel, da ne more biti, ker je prekmalu (bilo je 3 tedne prej) ampak vseeno sva se odpeljala v porodnišnico, kjer so mi naredili ctg, ampak po pregledu je zdravnik rekel, da bomo še malo počakali in naj grem domov. Bolečine pa so trajale še cel vikend - bilo je neznosno. Bližal se je rok, ko naj bi rodila in tako sem 30. avgusta odšla v porodnišnico, ker sem spet malo krvavela - vendar je bilo to od vagialnega pregleda, ampak je zdravnik rekel, da se bo "začelo dogajati" in tako sem ostala v porodnišnici, cel dan sem čakala, da se bo kaj dogajalo vendar ni bilo nič. Naslednji dan, ko sem imela pregled sem hotela zdravniku reči, če grem lahko domov saj se itak nič ne dogaja ampak namesto tega me je šokiral in rekel da grem v porodno sobo! Halo! sem si rekla, pa bom res rodila točno na rok. Kar se tiče poroda je bilo hitro in zame prav nič boleče (je bila prva menstruacija po porodu veliko bolj boleča). Sestre in zdravniki so še stavili kaj bomo imeli, ker pač nisva vedela za spol in čas med porodom je zelo hitro minil. Na koncu sem bila le malo utrujena, ko je bilo treba potiskati vendar me je partner "priganjal" da naj pohitim in ko je naš sonček prijokal na svet sem bila najprej zelo presenečena kako to da je punčka in koliko las je imela... Ko sem jo dobila v naročje so pritekle solze, to je moja hčerka, ti si me brcala. Njene oči so bile tako velike - bila je popolna. Po eni strani pogrešam trebušček in vse kar spada zraven in komaj čakam, da bomo imeli spet trebušček, ampak sem tudi vesela in presrečna, ko uživam sedaj že 10 mesečno hčerkico Jano, ki je nadvse živahna in bistra punčka. Najbolj pa je nanjo ponosen njen očka, saj je naša Janči njegova ljubica. Za konec pa še to: Nosečnost je najlepši čas, ki ga lahko ženska preživi in doživi, lahko bi še pisala in opisala ampak se ga ne da opisati tako kot nosečnost doživiš, ni besed. Sama sem v nosečnosti zelo uživala, in najlepše darilo za nas je, da smo dali svetu novo življenje. Res so bili lepi trenutki.