Zgodba o prihodu najine sončice Teje!

Janja Čuš, Dornava

Najlepše zgodbe

28. 05. 2009 08.30

Takole je bilo ... S partnerjem sva skupaj že kar nekaj časa. Seveda sva se pogovarjala tudi o naraščaju. Oba sva komaj čakala, da pride tisti, pravi čas. Tako je prišel marec 2008, ko sva se odločila, da je treba začeti ... in tako se je tudi zgodilo. Konec marca sva po testu nosečnosti ugotovila, da bova še isto leto ustvarila svojo družinico. Datum rojstva najinega otroka naj bi bil 29.11.2008. Bila sva srečna. Vso nosečnost sem se počutila dobro, le v začetku je bilo malo utrujenosti. Drugače je vse potekalo kot je treba. Tudi na morje sva šla maja in potem še avgusta - torej je bila najina pikica na morju že v trebuščku.

No, in prišel je prvi oktober. Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Zjutraj sem opazila krvav izcedek, ki mi ni dal miru, zato sem se odločila, da obiščem ginekologa. Hvala bogu je bil dežuren ravno moj ginekolog. Res se je zavzel zame. Takoj so me priklopili na CTG, kjer so bili vidni popadki. Ker sem bila takrat v 29. tednu nosečnosti, me je moj ginekolog napotil z rešilnim vozilom v porodnišnico Maribor. Tam so mi skušali ustaviti popadke, kar jim je hvala bogu tudi uspelo.

Oktobra 2008, ne bom nikoli pozabila. Na oddelku za rizične nosečnosti sem preležala ves mesec. Minevali so dnevi in vsak dan sem zaspala s solzami v očeh in prosila mojo pikico, naj se ji še ne mudi. Vmes so se pojavljale raznorazne komplikacije, ki so me počasi spravljale v obup. Hvaležna sem vsem bližnjim, ki so nama s partnerjem stali ob strani in naju bodrili, češ da bo vse v redu. A kljub temu sva bila v velikem strahu, preteklo je veliko solz ...

Najina sončica je počakala do konca oktobra. Takrat pa se je odločila, da je čakanja konec. Ko mi je zvečer ginekologinja dejala, da greva v porodno sobo, sem mislila, da se zafrkava. Sama sem bila zelo dobre volje in prav takšna sem odšla v sobo, kjer sem se uredila. Poklicala sem partnerja, ki mi sprva sploh ni verjel, da grem rodit. Zato sem ga morala še nekaj časa prepričevati. Ko je dojel, da gre zares, se je podal na pot.

Ko sem že bila v porodni sobi, je prišel partner. Njegova bližina mi je dajala še dodatno moč. Pomagal mi je ... Porod je vodil babičar Bojan, ki se mu moram še enkrat prav lepo zahvaliti. Tako sem 31.10.2008 ob 01.31 rodila deklico Tejo - ime je dobila po atiju, ki mu je ime Matej -, veliko 45,5 cm in težko 2640 g. Ko sva zagledala najin zakladek, so naju oba prelila čustva sreče, in oblile so naju solze veselja.

Najina pikica je bila sedaj stara pol leta in je že prava navihanka, ki nama polepša vsak nov dan. Kaj pomeni staršem, ko svojega otroka prvič držijo v naročju, ko vedo, da je otrok zdrav? Veliko nam pomeni že otrokov nasmeh ... kje je potem še vse ostalo? Naj bodo zdravi, naši mali sončki!