Odraščal sem na vasi, doma smo imeli tudi večjo kmetijo, zato je bilo veliko dela. Popoldan po šoli in med vikendom smo skupaj s sestrama staršem pomagali pri opravilih. Drugače v šoli res nisem imel težav in nisem bil problematičen otrok. No, seveda sem kdaj ušpičil kakšno neumnost, ampak nič tako strašnega. Morda so starši imeli edino malo več skrbi, ker sem vedno imel rad adrenalinske stvari, tako da je bilo tudi kar nekaj padcev, pa zlomljena roka zaradi prehitre vožnje s kolesom in raznorazne manjše praske.

Vam je iz otroštva ostal v spominu kakšen poseben dogodek? Mogoče nikoli ne boste pozabili prve igrače, ki ste si jo dolgo želeli, prve simpatije in osnovne šole, prvih samostojnih počitnic?

Seveda, ogromno spominov imam. Spomnim se, kako sva se s sestrično, preden sva začela hoditi v šolo, vsak dopoldan pazila pri stari mami in se res brezskrbno igrala, veliko smo se igrali s sosedovimi otroki, spomnim se, da smo v gozdu eno poletje naredili pravi mali otroški kamp, kjer smo se igrali, peli, skrivali ... Spomnim se tudi, da sem si zelo dolgo želel imeti električni vlak in potem sem ga dobil za Miklavža in bil tako navdušen, da tisti dan sploh nisem šel v šolo, ta vlak še danes hranim doma. Mojo prvo simpatijo sem imel že v mali šoli, ko sva bila z deklico Jano popolnoma navezana drug na drugega in vedno skupaj, še vedno se poznava in se spomniva teh prigod. Prve samostojne počitnice sem v bistvu imel dokaj pozno, v srednji šoli, ko smo s sošolci odšli skupaj na morje, pa seveda na maturantski izlet v Španijo, ki mi bo tudi ostal za vedno v spominu.

Kakšen odnos ste imeli in imate še danes s sestrama? Ste jima nagajali, ste vedno 'capljali' za njima? Kako poskrbite, da ste v dobrih odnosih tudi, ko je vaš urnik prepoln?

S sestrama sem se vedno dobro razumel, seveda je čisto normalno, da smo si kot otroci kdaj skočili v lase, drugače pa smo se ogromno skupaj igrali in si pomagali pri šolskih obveznostih. Sestri sta ravno toliko starejši, da sta mi lahko pri tem pomagali. Ko smo odraščali in predvsem zadnja leta, imam zares trden odnos, na kar sem zelo ponosen. Res se ne vidimo vsak dan, ampak vsak od nas treh ve, da se lahko vedno zanese na kogarkoli. Res imam zlati sestri.

Če primerjate otroštvo današnjih otrok in vaše, v čem se razlikuje, v čem si je podobno?

Opažam, da se je v zadnjih letih ogromno stvari spremenilo glede tega. Jaz, kot sem že omenil, sem odraščal na vasi in sem bil že od malega navajen delati, za kar sem danes zelo hvaležen, predvsem za to, ker imam delovne navade in mi ni nič težko narediti in sem vajen vsakršnega dela. Tudi sam odnos do šole, učiteljev se je zelo spremenil. Ko sem jaz hodil v osnovno šolo, so učitelji imeli res avtoriteto in tudi starši so jim dali večjo kredibilnost. Ko je moja mama prišla z govorilnih ur in ji je učiteljica na primer rekla, da sem klepetal pri uri, da sem ga kjerkoli polomil, je mama vedno govorila z mano, za kaj se je zgodilo to in to, včasih sem dobil tudi kakšno vzgojno kazen in ni zagovarjala mene, ampak kar je rekla učiteljica, je že bilo res. Danes se mi zdi, da starši svoje otroke preveč “zavijajo v vato“, jim po domače povedano odnašajo rit in se mi zdi, da otroci na splošno nimajo več odgovornosti. Starši jim več ali manj vse nudijo in niti nimajo v sebi tega, da se je za stvari treba potruditi, vztrajati. Seveda ne moreš kar vse posploševati, ampak če primerjam svoje otroštvo in otroštvo današnjih otrok, se zares razlikuje. Morda bi rekel, da smo mi imeli bolj polno otroštvo, ker smo se z otroki veliko družili, igrali, pogovarjali ... Sedaj se je to spremenilo, verjetno predvsem zaradi vse tehnologije, ki je sedaj na voljo. V čem si je podobno … Ravnokar, ko tole govorim, opazujem sosedove otroke in vidim, da se igrajo skupaj zunaj, torej to se na vasi ni spremenilo.

Ste že otrok radi peli, plesali? Ste izkoristili družinska praznovanja, da vsem prisotnim zapojete? Ste radi nastopali že v ranih rosnih letih?

Moj prvi stik z glasbo je bil pri rosnih petih letih, ko sem začel igrati diatonično harmoniko. Čez kako leto pa sem potem že zaigral kakšno pesem na zabavah. Že od nekdaj sem rad nastopal, rad sem zabaval ljudi in osrečuje me to, da ljudje ob mojem nastopu uživajo, da se imajo dobro. Tudi sedaj, ko sem veliko na odru, je nekaj najlepšega, ko vidiš, da so ljudje po mojem koncertu nasmejani in zadovoljni. To se mi zdi, da je poslanstvo nas glasbenikov, da ljudi razveseljujemo, da jih skozi glasbo motiviramo, da se morda ob žalostnih pesmih tudi skupaj zjočemo. Glasba je ena sama emocija in lepo jo je deliti z ljudmi. S petjem sem se dejansko začel ukvarjati v najstniških letih in na začetku nisem ravno hotel veliko peti pred ljudmi, nisem bil še dovolj suveren in samozavesten glede tega. Kasneje sem svoje znanje nadgradil in sedaj zares uživam, ko pojem in igram.

Kaj bi svetovali staršem, ki imajo otroka, ki obožuje glasbo? Naj mu dovolijo, da gre po svoji poti?

Sam sem mnenja, da je naloga staršev, da podpirajo svojega otroka, da gre po svoji poti, samo na ta način, bo otrok res lahko razvil svoje talente in gradil svojo življenjsko kariero na tem, kar ga osrečuje. Če dobro otroke opazujemo, kaj hitro lahko vidimo, za kaj so nadarjeni, kaj jih zanima in če starši znajo podpreti talent, je to izjemna priložnost za otroka, da ga zares razvije. Torej, starši, podpirajte svoje otroke, v čemer so dobri, posledično bo otrok srečen, vi pa ponosni in zadovoljni.

Ste tudi stric in ptička nam je zaupala, da se v tej vlogi odlično znajdete. Kaj najraje počnete skupaj z nečakom?

Ja, res je, že skoraj devet let sem stric našemu sončku Žanu. On nam res lepša naš vsakdan, ker je enostavno takšna pozitivna dušica in vedno nasmejan. Ko imam čas, ga vsekakor rad preživim v njegovi družbi. Ker imava oba rada konje, se včasih odpraviva na ježo ali se igrava z žogo, družabne igre, pred kratkim se je začel učiti diatonično harmoniko, tako da mu pomagam pri njegovih prvih korakih s tem inštrumentom.

Glede na vaše delo se pogosto srečujete z otroki. Kaj vam pomeni njihova navdušenost nad vami? Nekaterim mladim ste celo idol. Kako bi komentirali to?

Moja pot je res kar tesno povezana z otroki. Veliko nastopam za njih, ravno nekaj tednov nazaj sem imel nastopa na eni osnovni šoli in zares je čudovit občutek, ko te otroci tako sprejmejo, se želijo s tabo fotografirati, prepevajo s tabo skladbe, takšni nastopi me zares napolnijo. Otroci so najbolj iskrena publika, ki ti takoj pokaže, ali si jim všeč ali ne in lahko rečem, da imam z njimi zares same prijetne izkušnje, verjetno zato, ker sem tudi sam še kar velik otrok tako, da se hitro ujamemo. Biti nekomu idol, je lepo in častno, a obenem tudi odgovorno. S svojim delom želim biti mladim in ljudem, ki me spremljajo, zgled, da je najbolj pomembno to, da si v prvi vrsti dober človek in kakor so me starši učili: “Če ne moreš nekomu pomagati, mu tudi škoditi ni treba.” To je moj moto, ki se ga držim.

Se zaradi vsega tega vidite nekega dne v vlogi očeta? Kakšen oče bi bili?

Seveda je moja želja tudi, da bom čez nekaj let oče, ker se vidim v tej vlogi. Trenutno ne razmišljam še o tem, ker sem popolnoma predan karierni poti, ampak zagotovo pride tudi to v moje življenje. Kakšen oče bom, lahko sedaj samo hipotetično razmišljam, predvsem si želim to, da bom svojemu otroku v podporo in da mu bom po najboljših močeh pomagal doseči njegov cilj in ga podpiral v stvareh, ki ga bodo zanimale in osrečevale. Obenem pa mu bom zgled, da bo postal res dober človek, to pa je tisto, kar največ šteje.