Empatija je veliko bogastvo, ki je dano ljudem. Ustvarja povezave, umirja konflikte in zmanjšuje čustveno bolečino. Odraža se v čutenju do soljudi, razumevanju in sprejemanju prepričanj in izkušenj. Ko se empatično odzivamo na soljudi, vzbujamo občutek sprejemanja brez obsojanja. 

To poglablja odnose ter jih dela zaupljive in iskrene. Z empatijo smo sposobni prepoznati, kdaj naša dejanja prizadenejo ali škodujejo bližnjemu, ter v empatičnem odnosu razumeti in popraviti to stanje. Za dobro družbe kot celote bi morala biti empatija pomembna vrednota.

Ko beremo in poslušamo o primerih nasilja, ko množica snema dogodek, namesto da bi posredovala, poiskala pomoč, se sprašujemo, kaj se dogaja z našo empatijo, z našim občutkom za sočloveka?

Živimo v času, ko vsakodnevni dejavniki in prednostne naloge, ki jih določamo v življenju, fizično in psihično ločujejo starše od otrok in otroke od staršev. Globoka potreba po navezanosti, ki je pri otrocih izrazita tudi v obdobju odraščanja, ni zadovoljena. 

Svet vrstnikov je poln tekmovalnosti, primerjanja, vse večjega nasilja, otroci in mladostniki pa ne morejo oblikovati varne navezanosti z vrstniki. Potrebujejo temeljni prostor varnosti z odraslo osebo (staršem, skrbnikom), ki ji je zelo mar zanje ter jih lahko brezpogojno sprejme, podpira in ljubi. Vrstnik, pa naj bo še tako dober prijatelj, ne more prevzeti te vloge.

Odrasli se prepogosto ukvarjamo s postavljanjem diagnoze, ki ustreza otroku, v vzgoji in izobraževanju pa obstaja želja, da bi čim bolj in čim dlje usmerjali otrokovo vedenje in razmišljanje. Vendar pa se čedalje bolj izgubljajo občutki o sebi in občutki do drugih. V jeziku mladih pogosto slišimo izraze "Briga me", "Ni pomembno" in "Saj ni važno". Otrok, ki izraža takšne izraze, hkrati ne izraža svojih čustev. Ne reče: "Pogrešam te", "Ranjen sem", "Strah me je" ali "Bojim se". 

Raziskave potrjujejo, da pri otrocih izginja občutek sramu; v povezavi s sramom ne občutijo več telesnega odziva rdečice. Nezmožnost izražanja čustev je tesno povezana z upadom empatije. Vendar se otrok sam ne odloči, da ne bo empatičen, da mu ne bo mar za druge. Izgubi jo, ker v ključnih letih učenja in razvoja nima podpore, motivacije in zgleda za ponotranjenje empatije.

Čustva, ki jih človek lahko tako intenzivno doživlja in izraža, so resnično veliko bogastvo, ki ga je dobilo človeštvo. Poleg uravnavanja čustev se lahko naučimo tudi empatije. Intenzivnejša stimulacija čutil omogoča intenzivnejši stik s telesnimi občutki. Na primer igranje v pesku, mivki, zemlji, ustvarjanje z rokami, naravnimi materiali, gnetenje in oblikovanje gline, okušanje različne hrane itd. Dejavnosti, ki ohranjajo stik otroka (in odraslega) s samim seboj. To je eden od najpomembnejših načinov za pomoč pri razvijanju empatije. Osnovni pogoj je, da smo sposobni prepoznati, razumeti in sprejeti lasten način čutenja stvari okoli nas.

Ko otrok reče, nočem v vodo, ker je premrzla, spoštujmo njegovo sposobnost izražanja lastnih občutkov. Ni nam treba reči, da se počuti napačno. "Kaj govoriš, poglej, vsi smo že notri, sploh ni mrzlo!" Pustimo mu, da si vzame čas in se prilagodi svojim lastnim zaznavam. Naj otrok gradi samozavedanje s takšnimi vsakdanjimi izkušnjami, ko bo sposoben zaznati, kaj se dogaja v njem in okoli njega, da bo lahko sprejemal odločitve.

Pomembno je omeniti tudi naravo, saj se v naravi spontano aktivirajo otrokovi čuti za bližino, prisotnost in zaznavanje. Doživljanje kontrastov med vročino in mrazom, mokrim in suhim ter razlike med pravo lakoto in hudo žejo izostri telesno zaznavanje in poglobi splošno doživljanje le-teh.

Navdušiti otroka nad naravo je lahko precej zahtevna naloga

Zasloni so za otroke pogosto veliko bolj privlačni kot narava. Vendar pa sta prav pretirana izpostavljenost zaslonom in desenzibilizacija, ki je posledica prezgodnje izpostavljenosti otrok tehnologiji zaslonov, pomembna dejavnika, ki prispevata k zmanjšanju skrbi za druge. Otrok, ki v zgodnjem otroštvu pasivno opazuje trpljenje drugih prek zaslonov, bo razvil toleranco do nasilja, hkrati pa bo postal neobčutljiv za trpljenje drugih. 

Čas pred zaslonom je treba skrbno načrtovati, pri čemer je pomembno, s kakšno vsebino otrok preživlja svoj čas pred zaslonom. Tako kot je tudi pomembno, s kakšnimi prijatelji se druži. Starši morajo poznati prijatelje, vedeti, kje se srečujejo in kako preživljajo prosti čas. Vedeti pa mora tudi, kdo so njihovi družbeni stiki na spletu, katere video vsebine gledajo, katere videoigre igrajo in kakšna sporočila si izmenjujejo na spletu.

Starši in skrbniki smo odgovorni za naš odnos z otroki

Zato moramo svojo nemoč, jezo in bolečino zaradi zavrnitve, ki nam jo pogosto povzročajo odraščajoči otroci, vedno najprej predelati v sebi. Pustimo ob strani svoje vzgojne strategije in svoja pričakovanja do otrok. Tako bomo lažje videli, slišali in uživali v njihovi družbi. "Kako je bilo v šoli?" in "Kako si se razumel s prijatelji?" so vprašanja, ki jih tako radi sprašujemo otroke, nam pa ne ponujajo prav raznolikih odgovorov. Zamenjajmo jih z vprašanji, ki spodbujajo razmislek o sebi, o čustvih in hkrati delujejo kot orodje za povezovanje. Tudi odrasli se pogovarjamo o svojem dnevu, o trenutkih, ko smo bili prestrašeni, jezni, žalostni ali na robu solz.

"Povej mi, na kateri del dneva si bil ponosen? Ali te je kaj razočaralo? Ali se je med dnevom zgodila situacija, ki te je resnično razburila? Opiši mi dogodek, ko si se od srca nasmejal."

Poskrbimo, da bomo znali z iskrenostjo negovati varno navezanost naših otrok v odnosu z nami. Spodbujajmo jih, da izrazijo, kdo so in kaj čutijo. Potrudimo se, da ne bomo le "žalostna generacija z veselimi fotografijami", kot je pisalo na grafitu v prestolnici evropskega mesta. Ne bodimo le žalostna generacija z veselimi slikami. Bodimo družba iskrenih ljudi, ki empatično sprejemajo drug drugega v vsej svoji raznolikosti in z vsemi svojimi čustvi.