Sem ponosna mati treh najstnikov, dveh hčera in sina. Pri vzgoji sem bila vedno dosledna in samozavestna, čeprav sem se zavedala, da tako kot vsi, tudi sama delam napake. Vendar sem napake vedno jemala kot pozitivne, iz njih sem se namreč učila in se zaradi njih trudila biti boljša. Materinstvo zajema velik delež mojega življenja. Sem ljubeča in skrbna in svoje srce nosim na dlani. 

Moja najstarejša, petnajstletna hči, tista, ki me je naredila mamo, in tista, ki me je naučila brezpogojne ljubezni, je bila tudi tista, ki mi je prva zlomila srce. Verjamem, da je bilo nenamerno, čeprav se mi je takrat zdelo, kot da to počne nalašč. Postajala je vse bolj pasivna in nič, kar sem dejala ali storila, ni imelo vpliva nanjo. Preprosto sem ji čedalje manj pomenila in čeprav mi nikoli ni izrekla nespoštljivih besed, so njena dejanja govorila zase. 

Prijatelji, ki so imeli starejše otroke, so me tolažili, da gre zgolj za obdobje, ki bo minilo. In da je vse to povsem normalno. Prebirala sem čtiva na to temo in res sem razumela, da je obdobje pubertete lahko precej burno. Vendar pa vseeno nisem pričakovala tega. Nisem pričakovala, da me bo moja deklica, ki sem jo ljubila od prvega trenutka, ko sem jo prejela v naročje, iz dneva v dan vse bolj ignorirala in prezirala. Preprosto me je počasi odrivala iz svojega sveta in me ni več spustila blizu. Kar koli sem rekla ali naredila, ni našlo poti do nje. Predme je postavila zid. 

Mož mi je vsakodnevno svetoval in me tolažil, da naj tega ne jemljem osebno. Da gre enostavno za obdobje. Odgovarjala sem mu, da se trudim, vendar da nisem robot, ki bi lahko izključil čustva. Vedela sem, da bi morala biti trdna in da ne bi smela pokazati, da me njeno vedenje vsakič znova prizadene, vendar tega enostavno nisem zmogla. 

Celih 18 mesecev sem hodila naokrog z zlomljenim srcem in se trudila pretvarjati, da sem v redu. Še naprej sem jo z veseljem vozila na treninge plavanja, na tekme in v šolo. In vse ostale dejavnosti. Trudila sem se delati vse normalno naprej in je ne odrivati še dlje proč od sebe. Sama sebe sem zasačila, kako se bodrim in tolažim v smislu 'Dajmo, saj imaš to, ti to zmoreš, povej ji, da ni dopustno, da v kopalnici pušča na tleh mokre brisače' preden sem poskušala stopiti v stik z njo in ji povedati o stvareh, ki so me motile. 'Ti si starš, ti si glavna, ne boj se, da bi jo z vzgajanjem spodila od sebe,' sem se še dalje bodrila. Bilo je povsem absurdno, grozno in zastrašujoče. Predvsem pa sem se počutila tako zelo samo v vsej tej situaciji. Počutila sem se nemočno. Polno napak. Bila sem povsem na tleh. 

Nekega večera smo z vsemi tremi otroki vstopili v hišo, potem, ko sem jih vsakega posebej pobrala na različnih dejavnostih. To je bilo marca, tik preden se je vse zaprlo, zaradi svetovne pandemije. Hči mi je rekla nekaj mimogrede, ko smo vstopali, kar mi je preprosto zlomilo srce. Zdaj se niti več ne spomnim točno, kaj je rekla, morda je na moj odziv vplivalo vse pred tem in moja slaba volja tistega dne, saj sem bila že dalj časa izjemno občutljiva. Ampak v tistem trenutku sem se preprosto zlomila. 

Hčera je stekla dalje po stopnicah, jaz pa sem na ves glas zavpila, da naj se ustavi. Ostala dva otroka sta obstala in opazovala. Stala sem ob vznožju stopnic in v tistem trenutku sem spustila vse, kar sem držala v rokah in na ves glas zahlipala od nemoči. 

Hči pa se je usedla na stopnico, na kateri je v tistem trenutku obstala in me nepremično in povsem brez izraza na obrazu opazovala. Nekaj časa sem jokala in hlipala, preden sem lahko sploh spregovorila. Nato pa sem ji rekla, da lahko kar nadaljuje, če želi. Lahko me sovraži do konca svojega življenja. Vendar s tem ne bo spremenila dejstva, da jo imam najraje na svetu. In tega, da ji bom vedno stala ob strani. Še vedno ji bom dovolila, da domov pripelje prijatelje. Še vedno se bom ustavila v njenem najljubšem lokalu, da bi ji prinesla njen najljubši napitek in jo razveselila. Še vedno bom prva izmed vseh staršev, ki bo vstopila v dvorano in navijala za njeno zmago. Še vedno se bom javila za vsakršno pomoč v šoli, ki bi pripomogla k njenemu napredku. Medtem ko sem lovila sapo in brisala solze, sem ji na ves glas zakričala: 'In še naprej bom vedno tu zate, kadarkoli me boš potrebovala. Ker to je tisto, kar delaš, ko imaš nekoga tako zelo rad. Ko imaš nekoga rad bolj kot sebe!' Povedala sem ji, da je moje srce zlomljeno že dalj časa in da se bom s tem sprijaznila, pa če bo trajalo večno. Da pa ne bom spreminjala svojega truda zanjo in svojih dejanj. In da jo bom spodbujala in stala ob njej vse do zadnjega izdihljaja.

Moja druga dva otroka sta na ves glas jokala. Nato ji je moj srednji sin zakričal: 'A sem ti rekel, da jo ubijaš!' in v tistem trenutku sem zajokala bolj kot kdajkoli prej v življenju. Njegove besede so pomenile, da se je poskušal pogovoriti s sestro in me zaščititi, kar se me je izjemno dotaknilo. 

Ona pa je mirno vstala in se odpravila v svojo sobo. Jaz pa sem imela občutek, da sem povedala vse, kar mi je toliko časa ležalo na duši. Naslednje jutro je prišla v mojo spalnico in se ulegla poleg mene ter pregledovala vsebino svojega telefona. Izrekla ni besede. In tudi jaz sem molčala. To pa je bil začetek novega poglavja v najini knjigi. 

Zanimivo je, da sem dvignila predse nekakšen zid, ko je postala spet normalna v odnosu do mene. Prav potruditi sem se morala vsak dan umakniti opeko s tega zidu in ga nekoliko znižati. Ampak saj veste, vsakdo, ki je kdaj imel strto srce, predse postavi nekakšno obrambo, preden znova zaupa in verjame. Moje srce je bilo strto, vendar sem si resnično želela začeti znova graditi odnos s hčerjo. Ni mi preostalo drugega, kot da se potrudim za to. In verjemite, ni dolgo trajalo, da so vsi moji zidovi padli. Menim, da se je to pravzaprav zgodilo obojestransko. 

2020 je bilo leto, ki ga bo večina ljudi z veseljem pozabilo. Razen mene. 2020 je bilo zame leto, ko sem znova dobila svojo drago deklico nazaj. Nedolgo zatem, ko sem doživela živčni zlom in ko se je njeno srce znova odprlo, se je svet ustavil in obstal. Mi pa smo se znova naučili biti skupaj in na voljo smo imeli dovolj časa, da smo se nazaj povezali kot družina in izboljšali svoje odnose. 

Moje srce je zdaj zaceljeno in hvaležna sem. 

Če se spopadate s podobno težavo, vam polagam na srce, da potrpite. Držite se. Ostanite dosledni in samozavestni. In verjemite mi, ko vam iskreno povem, da niste tako napačni, kot vam morda to trdi vaše strto srce. Obljubim.

Vir: Scarymommy