Se spomnite časov, ko vas je otrok gledal s popolnim oboževanjem in ljubeznijo? Časov, ko je pisal na listke: "Ti si najboljša mamica na svetu!" Pa časov, ko je komaj čakal urice druženja, igre in skupnih trenutkov. Potem pa se nenadoma znajdemo v obdobju, ko se otrok začne spreminjati in sprašujemo se, kam so odhitela vsa ta leta. Preidemo v neko drugo sezono odraščanja, ki se zelo razlikuje od najnežnejših let. Kot starši si želimo vzdrževati vez z najstnikom, le da včasih ne vemo, kako mu priti naproti, kakšne prijeme vzpostaviti. Cilj vsakega starša je slediti in razumeti otroka tudi v tistih zahtevnejših dneh, ko se zdi, da smo na popolnoma različnih polih. Kako torej ohraniti svoj vpliv in še naprej graditi povezanost in odnos? Ne smemo pozabiti, da smo starši tisti, ki se moramo v tem času še nekoliko bolj vključiti, saj ne moremo, niti smemo pričakovati, da nas bo najstnik čakal na pol poti. Mi mu moramo priti naproti. 

Kljub vsemu verjetno ni starša, ki se v tem obdobju intenzivnih sprememb odraščanja ne bi srečal z izzivi, zlasti komunikacijskimi. Otrok odrašča, odkriva neodvisnost in kmalu začnemo ugotavljati, da nas vse manj potrebuje. Vsaj tako se zdi. A ne smemo pozabiti, da nas najstnik še vedno zelo potrebuje, le na nekoliko drugačen način kot nekoč. V tem obdobju se velja vprašati, kakšna je naša komunikacija z najstnikom? Nam zaupa dovolj, da lahko z nami deli tudi težje dileme, težave? Bi vedeli, če bi se soočal s stisko? V tem obdobju je zelo pomembno usklajevanje z najstnikom, kar pomeni biti pozoren na svojega otroka ter se zanimati za njegova čustva, misli in izkušnje. Ko se počuti videnega in slišanega, čuti zaupanje in zavedanje, da je starš ob njem kot močna opora in vir tolažbe, varnosti in sprejetosti. 

Premostitev razlik z zanimanjem: Del najstniškega obdobja je tudi razvijanje  neodvisnosti in individualnosti. A vsega tega najstnik ne more odkriti brez eksperimentiranja in odkrivanja novih stvari, pa tudi novih interesov, ki so pogosto v nasprotju s starševskimi. Zaradi tega lahko starši po krivici kritizirajo svojega otroka ali ga enostavno ignorirajo v smislu: "Ima svoje obdobje, že ve, kaj dela." Namesto tega bi bilo razlike bolje premostiti z iskrenim zanimanjem, kaj počne, kaj ga zanima, v čem najde veselje. Ne samo, da razlika postane sredstvo za povezovanje, v najstniku to vzbudi tudi spoštovanje. 

Uporaba neobsojajočih in neocenjujočih prijemov: Nesporazumi, napake, zmote in padci so del odraščanja. A včasih se starši zaradi strahu in frustracije pred napačnimi koraki in odločitvami, ki bi jih utegnil storiti najstnik, prepustijo kritiki ali celo obsodbam. "Nikoli ne boš odrasel, ker si popolnoma nespameten." "Kako lahko delaš takšne neumnosti!" A slednje ne pripomore k večji bližini in spodbudi, kvečjemu k razdalji, nepovezanosti, negotovosti vase, pogosto tudi k skrivanju stvari. V tem primeru je veliko primernejša drža v smislu: "To se je zdaj moralo zgoditi, ampak iz tega se lahko veliko naučiš." Če želimo obdržati stik z najstnikom, je pomembno, da ne sodimo in ne kritiziramo vsepovprek.

Sprejemanje konfliktov: Ena od značilnosti uporniških najstnikov so tudi prepiri, ki jih večina staršev želi hitro preprečiti v smislu: "Utihni, nehaj, takoj zdaj zaključiva!" A s tem dejanjem storimo le to, da ne le prekinemo komunikacije, temveč izgubimo priložnost, da bo o svojem otroku izvedeli več. Pri tem se je vredno vprašati, ali želimo najstnika, ki govori in nam zaupa, ali takšnega, ki je enostavno utišan. Najstnika, ki se nikoli ne prepira, je veliko težje spoznati in z njim vzdrževati stik. Veliko učinkoviteje je, če tudi v konfliktih spodbujamo komunikacijo, v smislu: "Mi lahko poveš več o tem?" "Mi pomagaš bolje razumeti ta dogodek?" Uporabljajte odprta vprašanja, saj bolj spodbujajo komunikacijo in so bolj spoštljiva.

Sprejemanje njegovih prijateljev: Ker najstnik v tem obdobju želi več časa preživljati s prijatelji in sošolci, se nekaterih starši morda počutijo odrinjene ali celo ogrožene. A gledanje na prijatelje svojega otroka kot na konkurenco, povzroči le vrzel v odnosu. Z negativnim odnosom do druženj starši ne le zavračajo najstnika, ampak poskrbijo tudi za odtujitev. Starši moramo spodbujati tudi razvoj socialne identitete, spoznati njegove prijatelje in z njimi komunicirati, saj le tako ostanemo povezani.

Bodite dostopni za (neobrambno) poslušanje: Pogosta težava pri komunikaciji med starši in najstniki je ta, da ko je mladostnik pripravljen na pogovor, ga starš ni pripravljen poslušati; ko je starš pripravljen poslušati, pa mladostniku ni do pogovora. Govorjenje in poslušanje je povezovanje. To je temeljni kamen dobrega odnosa. Če želimo, da se najstnik poveže z nami, moramo biti na voljo za poslušanje, ko se želi pogovarjati. Treba se je izogibati zavrnitvam v smislu: "Saj mi boš jutri povedal, danes sem utrujena ..." Tudi če kdaj stvari izreče proti nam, jih ne smemo jemati osebno. Neobrambno poslušanje pomeni, da se ne trudimo poslušati le besed, ampak tudi njihov pomen. To pomeni tudi, da je treba razmisliti, preden se odzovemo.

Ustvarite in ohranjajte rituale: Majhne in pogoste stvari imajo veliko večjo vrednost kot karkoli velikega, a občasnega. Pomembno je ustvariti prijetne načine za začetek novega dne, povezovanje čez dan in/ali konec dne. Skupni trenutki, v katerih se počutimo povezane, štejejo več, kot se zdi. Proslavljate vsak mejnik in ustvarjajte skupne spomine.

Viri: PsychologyToday / RisingChildren