Miha (njegovo pravo ime je znano uredništvu) je bil povsem običajen, vedno nasmejan fant. Odraščal je z mamo in štirimi brati – eden je starejši, dva sta stara enako kot on, eden pa je mlajši. Oče že okrog dvajset let dela in živi v tujini, domov prihaja samo vsakih nekaj mesecev za dva ali tri tedne. Čeprav je težko vzgajati pet fantov, se mama nikoli ni pritoževala; konec koncev je oče v tujini vedno dobro služil in jim omogočal življenje na veliki nogi.

Pet znakov, ki nakazujejo, da ima vaš najstnik težave

Štirje od petih fantov se šolajo, najmlajši je v vrtcu. Najstarejši je že študent, trojčki, med njimi tudi Miha, pa so letošnje šolsko leto obiskovali zadnji razred osnovne šole. Vsa leta so bili sošolci, kar je imelo svoje prednosti in slabosti, a vsekakor je bilo lažje, ko je šlo za učenje. Vsak med njimi je namreč vedno imel pri roki dva sošolca, ki ju je lahko vprašal za nasvet. Seveda je bilo med fanti še posebej v času testov čutiti tudi rivalstvo, a to ni bilo pretirano – vse do devetega razreda in končnih izpitov oziroma nacionalnega preverjanja znanja. Točke, dobljene na teh testih, namreč igrajo pomembno vlogo pri vpisu v želeno srednjo šolo.

Namesto da bi mu stali ob strani, so ga zmerjali

Tako Miha kot njegova brata so se zavzeto učili in pripravljali na zaključne izpite, jih prestali in nato živčno čakali na rezultate. Potem pa šok: medtem ko sta brata dosegla zavidljivo število točk, jih je Miha zbral premalo, da bi se lahko vpisal v gimnazijo. Preplavila ga je neizmerna žalost. Mama je bila vidno razočarana, a ko je videla sinovo žalost, se je sprijaznila in mu dejala, da to ne pomeni konca sveta in da bo med poklicnimi šolami zagotovo našel smer, ki mu bo v veselje. To bi ga potolažilo, če ga bratje ne bi začeli zmerjati z zgubo, butcem in podobnimi oznakami. Celo starejši brat, ki je že študent, mu ni prizanesel: med bratovskim prepirom mu je zabrusil, da bo glede na njegove rezultate zagotovo končal v alkoholu in na igli.

Kaj morajo vedeti mame najstnikov?

Miha ga je udaril, ta pa je takoj poklical očeta v tujino in mu povedal svojo različico tega, kar se je zgodilo, ter večkrat poudaril, da je njegov sin zguba, ki si kljub učenju ni sposoben zapomniti dovolj, da bi zbral tistih nekaj točk, potrebnih za vpis v gimnazijo. Oče se je na Mihovo veliko razočaranje strinjal s starejšim sinom ter mu celo povedal, da sinov neuspeh ni njegov problem, temveč se mora s tem ukvarjati mama. Za 15-letnika je bila s temi očetovimi besedami mera dopolnjena: naslednje jutro se je izmuznil od doma, šel v trgovino in kupil stup za podgane. Ko je bil čas za kosilo, se je izgovoril, da se ne počuti dobro in da bo najprej pojedel malo medu, saj si ne želi zboleti.

Zmešal si je smrtonosno kombinacijo

S stekleničko medu se je odpravil v svojo sobo, jo odprl in vanjo stresel skorajda celotno vrečko strupa. Odločen, da naredi konec svojemu bednemu življenju, je pojedel nekaj žlic smrtonosne mešanice, nato pa čakal. Mislil je, da bo strup učinkoval takoj, a se je zmotil. Ker so se mu med čakanjem začela močno sušiti usta, se je odpravil v kuhinjo po kozarec vode. Tu pa se njegov spomin konča – s hudo bolečino v želodcu. Med nalivanjem vode je namreč izgubil zavest, postal je poten, njegov obraz je postajal vse bolj škrlaten, skozi usta pa mu je začela udarjati pena.

Mama, ki je takoj prihitela pogledat, kaj se dogaja, je začela nemočno vreščati na pomoč. Vedela je, da je s sicer vedno zdravim sinom nekaj hudo narobe, a si niti v sanjah ni predstavljala, kaj se je zares zgodilo. Nemudoma je poklicala soseda, saj na reševalno službo v tistem trenutku ni niti pomislila. Ko je sosed prihitel pogledat, kaj se dogaja, je takoj posumil, da je Miha zaužil strup. Brez pomisleka si je fanta oprtal na ramena in ga hitro, kolikor je mogel, odnesel do avtomobila ter ga odpeljal v bolnišnico.

Po poti fant tako rekoč ni več kazal znakov življenja in ob prihodu na urgenco so bili skeptični tudi zdravniki. Potrdili so, da se je Miha zastrupil, in poudarili, da je njegovo življenje odvisno od tega, kako zelo se je strup že razširil po telesu. Izprali so mu želodec ter mu vzeli kri in jo poslali na hitro analizo. Sledilo je olajšanje: fant bo preživel, a bo treba počakati vsaj 24 ur, da bo jasno, ali bo strup pustil kakšne posledice na njegovih psihofizičnih sposobnostih.

Konec dober, vse dobro?

Na srečo se je Miha kmalu začel zavedati vsega okrog sebe, čeprav je bil šibak, je bil sposoben izgovoriti nekaj stavkov, čez nekaj ur, ko so ga premeščali na drugo posteljo, se je že postavil na noge. Njegov obraz je znova olepšal slaboten nasmeh in naslednji dan se je vse skupaj zdelo kot slaba šala ali ne preveč posrečena potegavščina. Posvetovanje s psihologom je družina odklonila – da ne bi bili na slabem glasu v soseski so namreč vsi po vrsti (razen Mihe, ki je modro molčal) začeli trditi, da se je sin zastrupil po pomoti, ko je zaužil mešanico, ki jo je mama pripravila za iztrebljanje podgan.

Vse bo torej v redu. Pa bo res? Se je kdo vprašal, kaj je 15-letnika sploh pripeljalo do tega, da je začel razmišljati o smrti? Da je želel končati svoje mlado življenje?

Otroci so si različni

Ta zgodba se sicer ni zgodila v Sloveniji, bi se pa brez težav lahko. Zakaj? No, pa se starši vprašajmo, zakaj. Ker vsi po vrsti (ne)zavestno pritiskamo na svoje otroke v želji, da bi bili med najboljšimi, da bi si z izjemnim uspehom zagotovili možnost čim višje izobrazbe in nekoč dobre službe z zavidanja vrednim plačilom. Da bi jim bilo v življenju bolje in lažje, kot je nam. Res je, vse to motiviranje in prigovarjanje k učenju ima pri vseh dober namen, toda predstavlja tudi izjemen pritisk na otroka. Zavedati se je treba, da vsi otroci niso enaki: ne zanimajo vse enake stvari, nimajo vsi istih ciljev in preferenc. Za mnoge otroke starši žal niti ne vedo, kaj sploh so njihove želje, ker jim ne prisluhnejo. Prepričani, da najbolje vedo, kaj njihov otrok potrebuje in kaj si želi, se enostavno odločijo namesto njih. Ker oni so še premladi, da bi se pravilno odločili.

Če bi tako razmišljanje pilo vodo, bi bili vsi zdravniki, odvetniki ali znanstveniki, nihče pa nam ne bi stregel v restavraciji, kuhal za nas, nas friziral, skrbel, da je naše okolje čisto, nam prodajal meso in ostala živila, nas negoval v bolnišnici, skrbel za red in mir v državi ter nam zagotavljal vsakodnevno svež kruh. Otrokom je danes na voljo več poklicev kot kadar koli prej in greh je pričakovati, da bodo vsi študirali, postali magistri ali doktorji znanosti. Želje mladine se razlikujejo, in prav je tako.

Prisluhnite jim!

Zato, dragi starši: namesto da svoj podmladek silite, da postanejo to, kar želite vi, ali še huje, da postanejo to, kar ste si želeli vi, pa vam iz takih ali drugačnih razlogov ni uspelo, jih enostavno samo bodrite na njihovi poti in jim prisluhnite. Čim več se pogovarjajte z njimi, predstavite jim čim več poklicev, naštejte prednosti in slabosti različnih delovnih mest, skupaj raziščite možnosti zaposlitve z določeno izobrazbo. Na koncu pa odločitev o izobraževanju prepustite njim samim. Dajajte jim spodbudo, jih motivirajte, nikar pa ne dovolite, da bi se zaradi svoje odločitve za določen poklic, predvsem pa zaradi njihovega morda ne najboljšega uspeha, počutili zapostavljene ali manjvredne.

Otroci so si različni: nekateri so bolj, drugi malo manj brihtni. Nekaterim gre bolje matematika, drugim tuj jezik. Nekateri si želijo postati znanstveniki in zdravniki, drugi kuharji ali zdravstveni tehniki. Ne s prvimi ne z drugimi ni nič narobe in prav vsi so v svojem delu lahko zelo uspešni. Predpogoj za to pa je v prvi vrsti veselje do izbranega poklica. In to je tisto, o čemer razmišljajte, ko se bodo vaši otroci odločali, na katero srednjo šolo in pozneje univerzo se vpisati.