Starši vpijemo, ker ne obvladujemo svoje jeze, ki nam jo prebujajo naši najstniki. Najstniki pa so jezni, ker jih mi ne razumemo. Jeza med starši in najstniki je zelo normalen pojav. Predvsem to pomeni, da so naši najstniki normalni. In mi kot odrasli ljudje imamo seveda večjo odgovornost pri regulaciji (obvladovanju) jeze v »naši bajti«. Mi smo odrasli, oni še niso, čeprav mislijo, da so.

Starševske napake v odnosu do najstnika

Najstniki velikokrat preizkušajo meje. Katere meje jim lahko starši dovolijo, da prestopijo?

Meje so ključnega pomena za zdrav razvoj najstnika. Bolje je postaviti malo bolj trdne meje kot pa malo bolj ohlapne. Zakaj? Zato ker meje predstavljajo za naše najstnike varnost. Oni nam tega seveda nikoli (tja do recimo 20. leta) ne bodo priznali. Nas bodo pa pogosto dobesedno prosili, naj jim pomagamo. Najstnike je zelo pogosto strah odraščanja, strah jih je norih zabav, saj vejo, da so tam alkohol, droge, nekontrolirana spolnost. Zato nam bodo neizmerno hvaležni, ko bomo mi trdno postavili meje in pri tem vztrajali. Ne smemo pa podleči njihovemu vedenju, ki je popolnoma nasprotno. Ne glede na to bomo vztrajali, saj gre za naše otroke. Lahko se malo pogajamo, popustimo za kakšne pol urice. Mi kot starši moramo imeti vedno odgovor na tri vprašanja: »Kje si in kje boš?, S kom si? Kdaj prideš?« Bolj kot bomo dosledni pri izvajanju, bolj nas bodo cenili, ker vedo, da je nam mar za njih. Moramo pa odmisliti njihove besede, provokacije, vedenje … s tem nas le preizkušajo, ali mi mislimo resno in ali oni nam res toliko pomenijo, da bomo mi vztrajali. Podzavestno vedo, da je to skrb za njih. 

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Je prav, da se z njimi prepirajo za vsako malenkost ali naj se osredotočijo starši le na tisto, kar je življenjsko pomembno?

Dobro je vedeti, da se oni želijo z nami prepirati. Oni nekoga potrebujejo ob sebi in s svojimi izpadi le preverjajo, koliko bomo mi ob njih zdržali, kajti oni sami ne morejo. Ob pomembnih mejnikih in temah (šola, izhodi ven, njihove hišne obveznosti, njihovo obnašanje …) bomo pač trmasto vztrajali pri svojih stališčih. Otrok oz. najstnik se mora ob nas naučiti, da pri pomembnih stvareh, vrednotah, stališčih, dejanjih, ki lahko usodno vplivajo na nas, ni odstopanja. Če jih mi ne bomo naučili, jih bo življenje – npr. služba ali slaba družba. Prepiranje z njimi pa ozaveščeni odrasli lahko vzamemo kot igro – seveda z upoštevanjem dostojanstva tudi do naših najstnikov.

Ko otrokova jeza, nezadovoljstvo izbruhneta, kaj naj storijo v tistem trenutku starši? Se takoj pogovorijo z njim?

Takrat se moramo starši najprej in takoj osredotočiti nase. Največkrat ob njihovi jezi tudi mi znorimo. Otrok, najstnik si pa misli: »Poglej ga reveža, še moje jeze ne more zdržati.« Zato moremo mi obvladovati svojo jezo, ki je samo moja. Torej najprej se moramo starši umiriti in tako pokazati najstniku, kako se dela z jezo. Nato to jezo preprosto naslovimo, ozračje se bo ob umirjenem staršu sprostilo in šele nato je čas in prostor za pogovor z najstnikom. Če smo še pred pol ure govorili grde stvari (recimo, da smo na njih vpili, jih sramotili), se preprosto opravičimo in gremo naprej.

Kaj morajo vedeti mame najstnikov?

Kako lahko še izboljšajo komunikacijo s pubertetnikom?

Komunikacijo bomo izboljšali, ko se bomo z njim pričeli pogovarjati še kaj drugega kot pa to, kaj je naredil narobe in kaj mora še postoriti, da bo dobil našo pozornost. Vedeti moramo, da ima vsak najstnik velikansko potrebo po spoštovanju svojih staršev. Še toliko bolj, če se starši neprimerno obnašamo (alkohol, nezvestoba, vpitje, lastno sramotenje …). To njega boli. Zato se bo najstnik želel srečevati in komunicirati s staršem, ki se primerno in dostojno obnaša, da ga bo on lahko spoštoval. Torej je ključ do uspeha dobre komunikacije z najstniki na strani staršev.

Več razumevanja bo v naši navezi z najstniki, ko se bomo mi začeli zanimati za njegov notranji svet. Povprašajmo jih, kako so, kaj se jim dogaja, kako je biti oseba na prehodu iz otroštva v odraslo dobo … začutimo jih in bodimo v čutenjih z njimi. Če tega do sedaj nismo počeli in smo se sedaj odločili drugače, nas najprej ne bodo jemali resno. Lahko pričakujemo besede: »Ja, stari, kaj pa je s tabo?« Vztrajajmo, saj si bomo na ta način izgradili najmočnejšo vez z njimi. Če takšnega odnosa nismo dobili od lastnih staršev, nas to ne opravičuje, da tega ne bi delali s svojimi otroki.

Kdaj nastopi puberteta?

Kaj so tiste najpogostejše napake v odnosu starši - najstnik, ki jih lahko preprečijo, da bodo še kasneje imeli dober odnos?

Največja napaka je, da se osredotočimo le na tisto, kar vidimo: njegove ocene, obnašanje, šport, telefon, njihove sobe in komentiranje. Sprejeti moramo dejstvo, ki smo ga že pozabili – najstništvo je polno prevratov in je naporno. Ko se bomo srečali kot čustvena bitja, nam bo lažje, ko se bomo srečali vsak s svojo odgovornostjo, nam bo odleglo. Najstniki nas ne čakajo le, da jim kupimo šolske potrebščine, hrano, obleko, jim dajemo navodila … ampak pričakujejo, da bodo ob nas lahko odraščali, da jih bomo slišali, da se bomo z njimi pogovarjali, predvsem pa da bomo ob njih zdržali ta nori kaos, ki ga oni doživljajo.

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Natisnite plakat TUKAJ.