Spomnite se, kako ste se vi počutili kot najstnik. Jaz žal nisem imela občutka, da me starši razumejo. Odličnakinja v osnovni šoli sem v gimnaziji močno "popustila", veliko bolj kot ocene me je zanimalo, kaj bomo po šoli počele s prijateljicami. Ko zdaj razmišljam za nazaj, marsikaj nisem prav naredila, veliko napak pa so storili tudi moji starši. Danes vem, da niso znali drugače.

Čeprav bi se morali najstniki veliko učiti, jih veliko raje počne kaj drugega, njim bolj zanimivega, hkrati pa se od njih pričakuje, da bodo izpolnili pričakovanja staršev in učiteljev. Seveda je za njih ključno tudi druženje s prijatelji, ob vsem pa v puberteti doživljajo še čustveni vrtiljak. Doživljajo silovite spremembe, tako telesne kot čustvene, ki jih povečini ne razumejo. Odraščajo in močno si želijo čim prej vstopiti v svet odraslih. Za odrasle so še otroci, medtem ko si oni želijo biti odrasli.

Nedavna raziskava PISA je pokazala, da so slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki po svetu manj motivirani za šolo. In zakaj se težave z motiviranostjo za šolo pojavijo ravno v najstniških letih? Po mnenju redne profesorice za področje pedagoške psihologije na Oddelku za temeljni pedagoški študij in predstojnice Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, dr. Mojce Juriševič, je več razlogov za težave. "Po eni strani ji botruje hiter telesni razvoj, in sicer rast kosti, mišic in notranjih organov, spolno dozorevanje in razvoj možganov. Vse povzroča telesno utrujenost in slabši nadzor čustev, kot na primer razdražljivo ali nesramno vedenje," je opozorila. Najstnik lahko tudi laže in je predrzen, posledično pa doživlja različne neuspehe, kar vpliva na njegovo splošno razpoloženje, tudi do šole.

Najstnik tudi veliko pozornosti usmerja k telesnim spremembam (rast prsi in menstrualni cikel, mutacija, dlakavost), šola pa ostaja v ozadju. "Našteti telesni dejavniki vplivajo na čas in zbranost, ki jo mladostnik posveča šolskemu delu ter posledično na šolske ocene, ki so iz opisanih razlogov lahko nižje od pričakovanj. V kolikor najstnik na njihovi podlagi sklene, da ni dovolj uspešen ali da šola ni zanj, se posledice ponavadi pokažejo v pojavljanju določenih težav, kot na primer umikanje od družinskih članov, iskanje vedno novih izgovorov za neopravljene naloge ali obtoževanje drugih za lastne neuspehe," je pojasnila.

Ob vsem se najstnik osamosvaja, išče lastno identiteto, se sprašuje, kdo je, kam pripada, kako se vidi v prihodnosti, je razložila dr. Mojca Juriševič. "To zahteva energijo in čas za socialne stike, predvsem druženje z vrstniki. To prav tako lahko preusmeri motiviranost za šolsko učenje na druge, za najstnika pomembnejše cilje ali področja, posledično pa začne škripati v šoli." Razdvojen je med med zahtevami šole in lastnimi potrebami, zanimanji, hobiji, ki niso tako zelo povezani z učenjem. Šolski program, urnik, učne vsebine so določeni ne glede na najstnikove individualne potrebe, se zaveda. "Precej učnih vsebin je takšnih, da jih učenci od doma ne poznajo in do njih nimajo razvitih interesov. Zato je tudi od sistema oziroma učiteljev odvisno, kako bodo vsebine predstavili in jih zanje navdušili. Šele, ko se bodo učenci spoznali z dejavnostmi na področju novih vsebin, jih bodo morda začele zanimati. Nekateri bodo nadaljevali, ker se morajo učiti ali da bodo pridobili pozitivne ocene, drugim bo cilj bodisi novo znanje ali pa najvišje ocene."

"Enako mogoče je, da mladostniki dejansko ne najdejo svojih interesov v predmetih, ki jih ponuja šola. Le kdo rad počne nekaj, kar ga ne zanima in v čemer ne vidi smisla? V kolikor se to zgodi, se učenec brez spodbud od staršev in učiteljev ne bo učil, rezultat pa bo neznanje in slaba ocena oziroma težava," je dodala. Pa tudi učna snov je lahko prezahtevna. "Zato vsi najstniki sčasoma ne zmorejo obdržati svoje začetne učne uspešnosti, kar vpliva na znižanje učne samopodobe – "Ne zmorem! Ne znam! Ne bom!" – in se kaže kot pomanjkanje motivacije za nadaljnje učenje," je opozorila. Lahko pa se najstnik niti ne zna učiti. "Pomembno je še vprašanje, kako se je učenec naučil učiti. Če je v prvih šolskih letih usvojil potrebne delovne navade in konkretne načine učenja (učne strategije), se bo bolje soočal z učnimi izzivi in zahtevami šole tudi v višjih razredih, kar bo krepilo njegovo motiviranost za nadaljnje učenje v smislu "Znam se učiti" ali "Če se učim, mi gre/imam možnost, da sem uspešen"," je razložila.

Torej ni nujno, da je najstnik len, če ima slabe ocene. Verjetno mu ni vseeno za šolo, morda ni motivacije, ker ni rezultatov, ker se ne zna učiti. Tukaj lahko starši pomagate z vnovičnim razlaganjem snovi, s preverjanjem naučenega, z urejanjem zapiskov. Preverite, zakaj se noče učiti. Verjetno je snov težka, morda zanj pretežka in je ne razume, zato ima odpor do učenja in do šole. Motivirajte z besedami, pohvalami, včasih tudi nagradami in po potrebi poiščite dodatno pomoč. In ko pravimo, da najstnik ni dovolj motiviran, v bistvu dejansko verjetno zgolj ne počne, kar bi si morda vi želeli. Če bi lahko delal, kar si sam želi, bi bila motivacija dovolj velika. Na whatparentsask.com denimo ugotavljajo, da si odraščujoči otroci v resnici želijo treh stvari: svobode, samostojnosti in spoštovanja. Večini se zdi ravno učenje neskončno garanje, ki jim jemlje svobodo. "Po tem testu bo spet drugi in po tem izpitu bo še en," si mislijo. Ravno zato je ključno razložiti najstniku, da učenje prinaša svobodo in samostojnost. Razložite mu, da se v razredu izplača pozorno poslušati profesorja, saj bo bolje razumel snov in se bo posledično lahko manj učil. Pojasnite mu, zakaj se uči, povejte mu, kako mu bo določena informacija prišla prav v resničnem življenju. Obljubite mu recimo, da bo lahko načrtoval naslednje družinske počitnice, če bo dobro pisal geografijo. Bodite spoštljivi in vljudni, pohvalite ga tudi za ne tako zelo dobro oceno, če se je zanjo učil in potrudil.

"V vsakem primeru je pomembno, da razumemo, da odraščanje pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za naloge, ki niso nujno osebna izbira in v uresničevanje katerih je treba vložiti določeno mero napora. Zato se pri najstnikih lahko pojavi odpor do prevzemanja takih nalog doma in v šoli, v obliki različnih izgovorov oziroma vedenja, ki ga imenujemo težavno. Primeri se vežejo na vprašanja in nerganja na raznovrstne teme, od "Zakaj je treba pospraviti, če se nato spet razmeče" in "Zakaj se je treba učiti ali pisati naloge, če sploh ni uporabno, ali je zame brez veze, da je absolutno preveč dela" ..." pravi dr. Mojca Juriševič. Po njenih besedah je pomembno, da ima najstnik trdno oporo, s pomočjo katere bo izpolnil nalogo morda celo ob zavedanju, da mora v šolskem življenju kot učenec opraviti tudi naloge, ki ga ne zanimajo ter ki zahtevajo vztrajnost in prizadevanje. "Občutek uspešnosti in zadovoljstva, ki se pojavi po zaključku takih nalog, pa je dobra motivacijska popotnica za nadaljnje učenje," je dejala.

Bodite zgled in pomagajte, ne obsojajte in ne kritizirajte

Spomnite se, kako ste se vi počutili v najstniških letih, ko ste doživljali telesne in čustvene spremembe. Niste točno vedeli niti razumeli, kaj se dogaja z vami, in verjetno ste si želeli, da bi vas starši razumeli. Če vas niso, se seveda niste najboljše počutili. Tudi vaš najstnik doživlja silovite spremembe in je pod hudim pritiskom, sploh če ima občutek, da ga nihče ne razume. Išče sebe in se skuša nekako vključiti v svet okoli sebe, kar je težko, če ga vsi "napadajo", ko si bolj kot kdaj koli želi biti sprejet. S kaznijo ali podkupovanjem boste dosegli kratkoročne učinke. Najstnika bo ali strah ali ga bo vodil pohlep, notranje motiviran pa ne bo. Več boste dosegli s potrpežljivostjo in razumevanjem. Raje bodite prijazni, razumevajoči in potrpežljivi. Otrok, ki se bo počutil ljubljenega in razumljenega, se bo zagotovo bolje učil, kot njegov vrstnik, ki bo živel v stalnem strahu, da bo vedno znova in znova razočaral starše. In ne primerjajte ga z drugimi, saj je že tako ali tako verjetno nesamozavesten ter nenehno opazuje, kaj drugi delajo, govorijo, razmišljajo. Če mu boste govorili, da so drugi boljši in pametnejši, ne boste pripomogli k njegovi motivaciji, kvečjemu nasprotno.

"Vloga staršev je zgled in opora, ne opravljanje nalog namesto otrok ali uporaba nasilnih oblik vedenja v prepričanju "Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda". Z zgledom starši svoje otroke spodbujajo k prevzemanju določenih navad, vrednot in ravnanj, na primer dnevne rutine, preživljanja delovnega in prostega časa, sobivanja, tudi sporočanja in reševanja težav. Opora konkretno pomeni jasno in dosledno pojasnjevanje dejstev in pravil (na primer, zakaj je učenje pomembno) ter spodbude v smislu sporočanja podpore (na primer predlagaj, kako ti lahko pomagam), opažanj (na primer vidim, da si danes dobre volje), usmeritev (na primer smiselno je, da se držiš tedenskega načrta učenja), pohval (na primer bravo, pri tej nalogi si dal vse od sebe). Po drugi strani pa tudi odločnega postavljanja mej in razumne doslednosti pri njihovem vzdrževanju (na primer ugasniti luč ob 21. 30 uri ali ne, žal danes to ni mogoče, ker smo dogovorjeni drugače)," je svetovala dr. Mojca Juriševič.

Najstniki si želijo biti samostojni in neodvisni od staršev, obenem pa želijo vedeti, kaj razmišljajo in kaj počenjajo odrasli, saj si želijo vstopiti v njihov svet. Zato vašemu najstniku omogočite stike z drugimi odraslimi, recimo s "kul" tetami ali strici, morda s starejšimi sestričnami in bratranci, pa tudi z učitelji, športnimi trenerji. Nadzorujte ga ravno prav; s pretiranim nadzorom boste naleteli na upor. Razložite mu, kaj se bo zgodilo, če se bo učil, in kaj sledi v nasprotnem primeru. Sprijaznite se, da se bo v najstniškem obdobju raje več družil s prijatelji in drugimi kot z vami. Skušajte se vzdržati kritike in raje večkrat pohvalite. Starši včasih izpostavljajo slabe lastnosti naših otrok z namenom, da bi se izboljšali. S pretirano kritiko pa pri najstniku dosežemo ravno nasprotno - uporništvo, slabo samopodobo in nesamozavest. Če recimo izjavite, da ničesar ne zna, saj ne zmore izračunati niti enostavnega računa, vam bo verjel, ker ste njegovi starši, in se spraševal, zakaj bi se sploh trudil. Če že morate kritizirati, naj bo kritika plodna. Poskusite mu znova razložiti izračun in mu pokazati, kje se je zmotil. Nato mu predlagajte, naj poskusi znova in znova, da bo znal in da se tovsrtne napake ne bodo več dogajale. "Vem, da zmoreš in da si sposoben," mu denimo recite.

Obenem ne bodite tečni in ne pritožujte se preveč. Ko gre najstniku slabo v šoli, največkrat popusti tudi drugje. Njegova soba je razmetana, njegov videz je katastrofa. Takrat se je treba zadržati in se čim manj pritoževati. Namesto da bi ga kritizirali, mu raje ponudite podporo. Najprej ga spodbudite k izboljšanju ocen, preostalo bo sledilo. Ne pokažite in ne izrazite skrbi zaradi njegovega morebitnega neuspeha. Bodite umirjeni in zbrani, ne kričite in ne paničarite. Ne pokažite morebitnega razočaranja, raje mu povejte, da mu zaupate in da verjamete vanj. Spodbujajte ga k sprotnemu delu, da se mu ne bi naenkrat nabralo preveč. Če mu slučajno kdaj "spodrsne", mu pomagajte nadoknaditi zamujeno. Razložite mu, da je vse mogoče s trdim delom. Naj si zastavi realen cilj in naj ga zasleduje.

Včasih so bili najstniki odrasli

Najstniki niso po naravi leni in nemotivirani. Pri understandingteenagers.com.au ugotavljajo, da so bili nekdaj pomemen člen družbe. Od njih se je pričakovalo, da bodo pomagali odraslim, da bodo delali, da bodo odgovorni. In so tudi bili, saj so jih sprejeli v odrasli svet. Vajenci so trdo delali, da so se izučili za poklic, najstniki so pomagali na kmetiji, da so preživeli. Sprejeli so jih med odrasle in njihov trud, delo, prizadevanja so bili pomembni, nekaj vredni. Vedeli so, zakaj nekaj počejo - zato, da bodo preživeli. Od tedaj se je marsikaj spremenilo in v osnovi nespremenjeni najstniki odraščajo v popolnoma drugačnem svetu kot denimo njihovi starši starši. V resnici je zelo malo odraščujočih otrok popolnoma brez motivacije. Ne, samo ne najdejo motivacije za stvari, ki se jim ne zdijo pomembne ali ki jih ne zanimajo.

Na vas je, da najstniku pokažete, da je pomemben, da ima pomemno vlogo. Če želi čiste obleke, bo moral pomagati pri pranju in zlaganju perila. Če želi jesti, bo moral pomagati pripraviti kosilo. Da, seveda ga je težje spodbuditi k učenju, saj najstnik morda na prvo žogo ne vidi nobenega smisla v računanju ali poznavanju davne zgodovine. Morda mu razložite, da se bo z dobrim učnim uspehom lahko vpisal na željeno fakulteto, da bo lažje dobil sanjsko službo, da bo zaslužil za dober avtomobil, najnovejši računalnik, največjo televizijo. Dajte mu veljavo in izbiro, moč odločanja. Naj sam pove, kdaj bi naredil domačo nalogo in kdaj bi se učil. Seveda postavite pametne roke, na primer, domača naloga naj bo končana pred 20. uro, vendar naj se sam odloči, ali se jo bo lotil ob 16., 17., 18. uri ali pozneje. Ne rešujte ga, naj se uči iz lastnih napak. Če mu nikoli ne bo spodletelo, se ne bo znal nikoli sam znova postaviti na lastne noge. Ne bo znal razmisliti, kaj je storil narobe, in se izboljšati. In naj se zabava. Težko je biti motiviran, če se dolgočasiš. Če se lahko kaj nauči z deskanjem po spletu, igranjem računalniških igric, ob gledanju filma, mu dopustite. Danes najstnike pač motivira tudi uporaba tehnologije in če je pametno usmerjena in odmerjena, nič zato.

Kako se odzvati na slabo oceno? Najprej se vprašajte, kaj je slaba ocena

Ključno je, da daste najstniku vedeti, da je pomemben, da ga cenite, da ima moč in da ima besedo. Pogovarjajte se, skušajte ga razumeti. Naj vam zaupa svoje občutke, šele zatem izrazite svoje mnenje. Vprašajte ga, zakaj se je nehal učiti. Lahko, da ne razume snovi, da ga je strah, da ne zmore slediti. Šele ko boste poznali vzrok, se boste lahko lotili reševanja težave. Dajte mu vedeti, da je sposoben, in mu ponudite pomoč, če jo potrebuje. Vpitje ne bo pomagalo, pogovor bo. Če ga boste stalno kritizirali in kričali nanj, se bo zaprl pred vami in vas v znak protesta prenehal poslušati. Bodite prijazni in umirjeni, vendar trdni in vztrajni. Naj vaš najstnik razume, da se mora učiti in tudi, zakaj. Ne postavite previsokih pričakovanj, da ne bo prevelikega pritiska. Večji poudarek dajte na trdo delo, vztrajnost, ne toliko na cilj. Trojka je denimo lahko slaba ali dobra ocena. Slaba, če se najstnik zanjo ni dovolj potrudil, in dobra, če se je zanjo trdo učil.

Kakšen naj bo odziv staršev, ko najstnik dobi slabo oceno, ki je posledica njegove nejevolje do učenja? Kako naj se odzovejo, da bi dosegli kolikor toliko pozitiven učinek pri najstniku? "Predlagam, da starši v takih primerih najprej premislijo, kakšna so njihova pričakovanja do otroka in njegove šolske uspešnosti. Si želijo vzgojiti otroka, ki se bo trudil za svoje cilje in uspešno soočal z življenjskimi uspehi in neuspehi ali otrokove šolske uspehe morda potrebujejo za trenutno krepitev lastne starševske samozavesti? Odzivi v smislu ignoriranja neuspeha, pomanjševanja neuspeha, obtoževanje šole in učiteljev ali pa odtegovanje ljubezni, žaljenje in druge oblike nasilnega vedenja staršev so v teh primerih neproduktivni za najstnikovo nadaljnje učenje. Bolj smiselno je pozanimati se, kako neuspeh doživlja mladostnik in kaj mu neuspeh pomeni ter kaj načrtuje, da bo ta neuspeh popravil," je poudarila dr. Mojca Juriševič. Dodala je, da najstnik takrat pravzaprav potrebuje starševsko podporo, čustveno in miselno. "Občutiti mora, da ga imajo starši radi ne glede na njegovo uspešnost v šoli ter da pri njih lahko najde oporo, ko jo potrebuje, da bi opravil naloge, ki jih od njega zahteva šola. Pomembno je, da razume, da je za svojo šolsko uspešnost sam odgovoren, kaj so dejanski vzroki njegove neuspešnosti in kako se učenja lahko loti, da se bo možnost uspešnosti povečala," je razložila.

Spomnite se, kako je bilo vam in kaj ste vi kot najstnik pričakovali od staršev. Nato skušajte najti skupni jezik in mu pomagajte. Spoštljivo in prijazno. Pa srečno in čim manj pretresov vam želimo!

Ostali viri: whatparentsask.com, understandingteenagers.com.au, momjunction.com