Teden otroka je program Zveze prijateljev mladine Slovenije že od leta 1954. Namenjen je opozoriti na stanje in potrebe otrok, letošnja osrednja tema in poslanica pa kot protiutež zadnjima dvema "koronskima" letoma prinašata pozitivno sporočilo in veliko ritma. Poseben poudarek je namenjen medsebojnim odnosom, prijateljstvu, sodelovanju, skupnim dogodivščinam, torej dobremu počutju, o čemer govori tudi pesem "Skp se mava dobr" pri otrocih zelo priljubljenega raperja Nipkeja.

Boštjan Nipič, kot je njegovo uradno ime, je tudi letošnji ambasador Tedna otroka. Njegove raperske rime so življenjske, resnične, iskrene. Tako kot so otroci in tudi on. Zaupal je, da se je tudi sam nekoč znašel v hudi stiski. Potreboval je kar nekaj časa, preden je sam pri sebi spoznal, da ni v redu in da potrebuje pomoč. Našel jo je v psihoterapevtski skupini; v varnem okolju je dobil podporo, se po določenem času odprl in razkril ter končno predelal stvari iz preteklosti, ki so ga preganjale iz podzavesti. Sčasoma je v svojem življenju opazil znatne spremembe na bolje, predvsem pri boljši samopodobi. "Ko sem se začel spreminjati, se je začel spreminjati tudi svet okoli mene. Na bolje," je poudaril.

V varnem okolju je lahko zaupal marsikaj, po tovrstni pomoči se mu je življenje obrnilo na boljše in niti pomisliti noče, kaj bi se lahko zgodilo, če se ne bi odločil zanjo. Namreč, v stiski je postajal depresiven, počutil se je osamljenega, bil je žalosten. Vrtel se je v začaranem krogu negativnih misli in je že začel verjeti, da je vse slabo. V skupini je dobil priložnost pogleda iz drugih zornih kotov in je spoznal, da vendarle ni bilo vse tako zelo črno, kot se mu je zdelo.

Spoznal je, da je najpomembnejši odnos do samega sebe, ki ga lažje zgradimo ob podpori, ob druženju z ljudmi, ki jim lahko zaupamo. "Z dobrim odnosom do sebe lahko startamo dalje in dosežemo marsikaj," je spoznal na lastni koži. Zato poziva vse, naj si po potrebi vendarle poiščejo pomoč. Zdi se mu izjemno pomembno za vselej podreti včasih še vedno tabu temo, da je popolnoma v redu priznati, da smo v stiski, da potrebujemo pomoč in da jo konec koncev tudi poiščemo.

Za rušenje predsodkov bi v osnovnošolski učni program vključil psihoterapijo, kajti tako bi jo po njegovi oceni morda začeli bolje sprejemati in priznavati. Opaža namreč, da se pogosto tako otroci kot tudi odrasli ne znajo pogovoriti in da ob besedi psihoterapija hitro pomislijo, da je z njimi nekaj narobe. "V bistvu pa gre za vlaganje vase, v kakovost življenja, v počutje. Zase lahko stoodstotno trdim, da je bila odločitev za psihoterapevtsko pomoč najboljša, ki sem jo sprejel v življenju," je poudaril.

Tudi zato se strinja, da je "odgovor pogovor", kot je slogan telefona TOM – telefona za otroke in mladostnike v stiski. Prepričan je, da bi se mladi morali veliko pogovarjati, si pomagati. Vzgoja o empatiji bi se po njegovem morala začeti v družini, pomemben pa je tudi vpliv okolja. Težavo pa vidi tudi v družbenih omrežjih, kjer je veliko obsojanja, ocenjevanja, vrednotenja, postavljanja neresničnih in neživljenjskih meril, ki jim skušajo otroci zadostiti, da bi dobili status v družbi in da bi se počutili dobro. Poudarja, da bi se morali prav tako pogovarjati o navedenem in tudi v osnovnih šolah vpeljati psihoterapevtsko pomoč, ob kateri bi se otroci zaupali, sprostili in sprejeli sami sebe.

Sicer mladi največkrat pomoč poiščejo med sovrstniki. Predsednik Otroškega parlamenta, 15-letni Vid Žveglič, se je pomembnosti prijateljev še posebej zavedel v obdobju omejitve stikov med epidemijo covida-19. "Prijatelji so naša opora in nekateri so stike še vedno vzdrževali z mobilnimi napravami, kar pa ni isto. Marsikateri mladostnik je tudi spoznal, kako velik vpliv nanj imajo vrstniki," je izpostavil in dodal, da ima človeška bližina velik učinek.

Če bi opazil prijatelja, znanca ali sošolca v stiski, bi mu svetoval, naj težave zaupa osebam, ki so mu blizu. Morda z njim, z učiteljem, s starši, s socialno delavko. "Obenem bi ga potolažil, da je s pogovorom vse rešljivo. Pogovor je odgovor," je prepričan. Sicer pa opaža, da si mladi med seboj zaupajo, "saj smo drug drugemu enaki", in da si velikokrat pomagajo, ter ga obenem veseli tudi vse več medgeneracijskega povezovanja, podpore in pomoči. Zaznava, da je podpora dostopna med prijatelji, v šoli, v mladinskih organizacijah, prek brezplačnih anonimnih telefonov za pomoč v stiski.

Ob vsem poudarja, da je poiskati pomoč smiselno, dobro in priporočljivo. Tudi sam jo je ob veliki življenjski prelomnici, ko se je ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo obrnil na socialno delavko v šoli. Tedaj mu je pomagala, ga poslušala, se pogovorila z njim in bilo mu je lažje. Žalosti pa ga, da je poiskati pomoč za marsikoga še vedno tabu, "čeprav je potrebno, smotrno, dobro nič nenavadnega ..., predvsem pa se ob podpori življenje obrne na bolje".

Tudi predsednica Zveze prijateljev mladine Maribor, Nina Babič, verjame, da se s pogovorom in prijateljstvom lahko veliko razreši. Podatki njihovega TOM telefona kažejo, da je prijateljstvo nekaj, po čemer mladi najbolj hrepenijo, in da se imajo dobro s sovrstnikom, ki mu lahko zaupajo. Pogosto se srečuje s svetovalci TOM telefona, kjer zaznavajo, da so si mladi do neke mere zelo v oporo ter da si znajo in želijo pomagati.

Mladim, ki se znajdejo v stiski, svetuje, naj si morda sprva poiščejo zaupanja vrednega sovrstnika in naj se pogovorijo z njim. Če ugotovita, da je težava prevelika, kot denimo samopoškodbeno vedenje ali nasilje, naj se obrneta dalje na odraslega, da bodo skupaj poiskali pomoč. Zaveda se, da potrebujemo sočloveka, prijatelja, ki nas podpira, spoštuje. "Kadar se družimo z ljudmi, s katerimi se dobro počutimo, in počnemo stvari v skladu z lastnimi interesi, smo pripravljeni na vse zahteve in napore, ki jih prinaša življenje," je prepričana.

Naj vsak najde svoj varen prostor

Otroci lahko poiščejo družbo in varen prostor ob različnih dejavnostih. To so lahko knjige, ples, slikanje, gledališče, šport ali (zgolj) neformalno druženje ... Mladinski pisatelj Slavko Pregl vidi veliko priložnost v knjigah in branju. "Kdor bere, vidi več, njegov korak v življenje je daljši in bolj zanesljiv, njegove roke lahko objamejo več prijateljev in prijateljic, tudi tistih, ki prihrumijo na obisk iz številnih knjig. V dobri družbi ga zato nikoli ni strah, saj potepanja po vseh poteh spremljajo dobre, vesele in strpne besede. Bralec in knjiga sta najžlahtnejši par. Teden otroka, ki bere, zato traja vse leto, khm, vse življenje," je izpostavil.

Koreograf in plesni pedagog Željko Božić najde varen prostor v plesni dvorani. Želel bi si, da bi bilo v vseh (ne samo plesnih) šolah več plesa, da bi se otroci lahko več družili tudi z gibom. Pri sebi opaža, da se ob plesu počuti bolj polno, predvsem pa ga osrečuje, ko vidi, kako ples blagodejno vpliva na otroke. Nanje izredno rad prenaša znanje in ob tem pravi: "Napredujem zaradi otrok, ker mi postavljajo ogledalo. Nikoli nisem samo učitelj, sem tudi učenec." Ples nudi veliko tudi paraplesalki Lari Nedeljkovič, ki ji "kot gibalno ovirani osebi pomeni fizično aktivnost, spoznavanje novih ljudi in sklepanje novih prijateljstev. Doživljam ga tudi kot način druženja in se po napornem treningu rada družim z ostalimi plesalci." Prosti čas z veseljem preživlja z ljudmi, ki so ji blizu, in za medsebojne odnose se ji zdi ključen kakovosten pogovor, med katerim "se poslušamo in tudi slišimo".

Ljudje, tako odrasli kot otroci, se moramo pogovarjati in se kakovostno družiti v živo. Moramo si gledati v oči, moramo se poslušati in slišati. Moramo pozorno opazovati ter čustvovati, se tolažiti in podpirati ter si pomagati. Na starših in drugih odraslih je, da otroke podpiramo in usmerjamo ter da jim hkrati dopustimo in jih učimo, naj se sprejmejo taki, kot so. Samo tako bodo zmogli zgraditi pozitivno samopodobo, znali uživati sami s seboj. Samo tako se bodo imeli radi, bodo kakovostno in lepo živeli. Samo tako se bomo vsi "skupaj imeli dobro" in bo "življenje imelo pozitiven ritem".