Pravite, da se nihče ne rodi hudoben. Torej smo ljudje ob rojstvu nepopisan list? Od česa vsega je odvisna vsebina, ki nastaja na naših straneh? Kako se oblikujejo naš karakter, naše vrednote in način mišljenja? 

Tako je, vsak človek, ki pride na svet, je povsem čista in nova oseba, ki ima v sebi željo, da postane dobra oseba. Nihče se ne rodi z željo, da bi postal nasilnež ali žrtev. Dokazi novejših raziskav pričajo, da se možgani sesalcev razvijejo predvsem pod vplivom okolja in ne strogo vnaprej določenih genetskih dejavnikov. Ta podatek še posebej velja za možgane človeka.

Kar pomeni, da ta nova spoznanja rušijo vsa do sedaj znana namigovanja, ki zatrjujejo, da geni v naprej določajo vse pomembne lastnosti človeka, kot so: osebnostne značilnosti, vedenje, prehranjevalne navade, bolezni ...

Razvoj možganov v maternici in otroštvu je daleč najpomembnejši biološki dejavnik, ki napoveduje, v katero smer bo šel razvoj osebe.

Poudarjam tudi pomen nosečnosti, kajti stresni dejavniki, ki jih doživi mamica, lahko vplivajo tudi na nerojenega otroka in pripomorejo k izgradnji "težjega temperamenta". To pomeni, da se bo takšen otrok že kot dojenček težje pomiril, hranil, uspaval ... Starša in okolica bosta imela ob njem občutek, da je naporen. V samem bistvu pa so njegovi možgani samo toliko bolj senzitivni zaradi količine stresa, ki je bil prisoten med nosečnostjo. In bi takšen otrok potreboval v začetku le nekoliko več ukvarjanja in pravih pristopov, da bi se njegovi možgani uravnovesili in pomirili. Vse to so že lahko začetki, ki nakazujejo, v katero smer bo šel razvoj.

Čeprav pravite, da se nihče ne rodi hudoben, znajo otroci že zelo zgodaj pokazati tudi krutost – v smislu nasilja, odklonskega vedenja, uničevanja stvari in celo ubijanja nemočnih živalic. Kako otroku privzgojiti empatijo, ga naučiti spoštovanja svojih, pa tudi tujih stvari? Predvsem pa bitij?

Če se navezujem na odgovor zgoraj, to se vidi zelo zgodaj. Že v prvih nekaj dneh in tednih, ko se otrok rodi, lahko vidimo, kakšen je ta otrok.

Seveda je nekaj odstotkov prirojeni temperament, ki ga ima glede na genetiko vsak človek. Toda večinski delež je odvisen od okolja, v katerem se otrok/oseba razvija in raste.

Četudi mamica v nosečnosti doživi ali doživlja dolgotrajnejši stres, je po porodu vedno možnost, da se to popravi. Vedno pravimo, da mora biti najprej mamica v redu, šele po tem bo tudi otrok. 

In to je tisto najbolj naporno obdobje, v katerem se veliko stvari spregleda. Kadar se otrok rodi in je težje "obvladljiv", ali lahko rečemo nekoliko bolj naporen, bi bilo staršema veliko lažje, če bi takrat vedela, v čem je problem in kaj otrok dejansko potrebuje. 

Priporočam, da starši ne oklevajo tako dolgo pri iskanju strokovne pomoči, kadar so v zmedi. Povsem normalno je, da ljudje sprašujemo in iščemo rešitve za stvari, ki jih ne poznamo. Nisi slab starš, če vsega ne veš. Ravno nasprotno je ... Dober starš išče rešitve in prosi za pomoč. To je najboljša investicija za otroka in starše.

Tako kot ste omenili, zelo zgodaj otrok začne kazati signale "na pomoč". Prvi signali so v obdobju dojenčka, naslednji so v obdobju dveh ali treh let, ko lahko takšen otrok, ki še ni bil deležen pravih intervencij, postaja vse bolj težaven za obvladovanje. In tisto, kar odrasli doživljajo ob njem, je njegovo – on kriči na pomoč: "Naj mi nekdo pomaga, ker sam si ne znam." Temu rečemo dvojno zavedanje, ko starši prepoznamo, kaj doživlja otrok in kaj mi.

PREBERI ŠE: Kako otroke učiti strpnosti in sočutja?

Pravite tudi da je bistvo starševstva dati otroku občutek varnosti. Kaj to pomeni? Kako oz. na katere načine lahko otroku zagotovimo občutek varnosti, sprejetosti? 

Znova začnemo čisto na začetku. Zavedati se pomena nosečnosti in kako velikega pomena je duševno in telesno dobro počutje mamice za otroka. 

Vedno govorim, da je prvo leto otrokovega življenja bistvenega pomena za ves nadaljnji razvoj. Otrok v prvem poleg osnovnih fizioloških potreb potrebuje močan občutek varnosti. To pomeni, da je to obdobje enega leta namenjeno predvsem temu, da dojenček neprestano dobiva občutek, da je slišan in viden. Človek se že tako rodi "prezgodaj" in nujno potrebuje telesni stik za normalen, zdrav razvoj. 

Zato ni strahu, da se bi v tem obdobju otrok razvadil ali navadil, da bo vse življenje prisesan na mamo ali očeta. 

Telesni stik, pestovanje, ujčkanje in nošenje, ni nekaj, kar je priporočljivo, to je nujno. Veliko škode se je naredilo v obdobju, ko je bilo prisotno mišljenje, da se mora dojenček čim prej osamosvojiti in naučiti, da je sam. To je bilo kruto obdobje, ki danes pušča posledice tudi na naši generaciji. 

V Sloveniji imamo dobro poskrbljeno za porodniški dopust, da je mamica lahko eno leto doma z otrokom. 

Pojavljajo se raziskave na tem področju, in sicer kakšne so posledice prehitrega odhoda mamice v službo in posledično puščanje dojenčka v varstvu, ko njegovi možgani še niso niti približno dograjeni za takšne situacije.

Če povzamem, več kot boste odgovarjali na otrokove potrebe po stiku, telesnem umirjanju, hitreje bodo otrokovi možgani zdravo dozoreli in bo postajal samostojna, zdrava oseba.

Ali obstajajo kakšne metode, ki jih lahko v zgodnjem otroštvu uporabimo pri otroku, da ga naučimo izražanja čustev na zdrav način? Da bo znal orisati tudi jezo, žalost, tegobo na primeren način? 

Osnovne regulativne metode čutenj se otrok uči izkustveno. Kadar je otrok deležen spoštljivega stika, bo ta spoštljivost tudi za njega osnovni model komunikacije naprej. Nasprotno pa se zgodi, da bo prevzel slabe modele in metode reševanja problemov, če jih bo deležen na sebi.

Enostavno načelo je, česar sami niste dosegli, predelali in se naučili, boste težko kogar koli naučili naprej. 

Starševstvo je odgovornost in poslanstvo, ki zahteva prvenstveno veliko dela na sebi. To pomeni, da bo treba staršem, če bodo želeli ustvariti zdravega in funkcionalnega otroka, veliko stvari iz svoje zgodovine začutiti, predelati in jih spremeniti, če niso funkcionalne. 

Če konkretno podam primer: Si želite, da bo vaš otrok priden, poslušen in neproblematičen, ter posledično v odrasli dobi mnogokrat žrtev mobinga, izkoriščanja in izgorelosti ter posledično fizično ali duševno nezdrav?

Ali si bi želeli, da je vaš otrok hkrati prijazen in  zna kdaj postaviti meje, se postaviti zase in poskrbeti za sebe in druge ter se bo posledično počutil dobro psihično in telesno? 

Za slednjo varianto je potrebnega kar nekaj truda in dela. Ampak ni tako hudo in težko, kot se zdi na prvi pogled. Potrebni sta vztrajnost in dobra samoregulacija. 

Je izražanje jeze ali frustracij pravzaprav zdravo? Kaj se zgodi, če otrok tega ne zna in jezo ali določene frustracije dalj časa potiska vase? Kakšne so lahko posledice?

Izražanje vseh čutenj je zdravo in normalno. Čustva niso neka namišljena stanja.

Čustva so fiziološko gledano električna in hormonalna sproščanja človeškega živčnega sistema.

 Vplivajo na delovanje naših poglavitnih organov ter na naše imunske obrambe in delovanje številnih bioloških snovi, ki krožijo po telesu in pomagajo obvladovati različna fizična stanja.

Ko čustva potlačimo, to stanje razoroži obrambo telesa proti bolezni. Potlačitev ali disociacija čustev ter odrivanje v nezavedno, dezorganizira in zmede našo fiziološko obrambo, da iztiri in začne uničevati zdravje, namesto da bi ga varovala.

PREBERI ŠE: 4 stvari, ki bi jih otroci morali slišati vsak dan

Posledice so lahko takšne, da bo otrok ali oseba mnoga leta v redu živela s tem, da čutenja potlači, vse dokler v nekaterem trenutku ne bo razsutja. Ta se lahko kaže v depresiji, telesnem zbolevanju, pregorelosti ali v najhujšem primeru s smrtjo.

Včasih rečemo, da takšna oseba to kopičenje agresije usmeri vase ali v druge. Tukaj pridemo do dinamike žrtev – rabelj.

Izražanje vseh čustev je nujno za preživetje.

Mnogokrat radi pridnega' otroka izpostavimo kot nekoga, ki je tih, upogljiv in ubogljiv. Pa je pravzaprav dobro, če je otrok tih in miren? Kaj nam s tem sporoča?

Zelo pogostokrat se to dogaja. In je velikokrat zelo krivično do tega otroka. Biti priden, je lahko premnogokrat naporno, pozneje tudi nevarno. 

Na terapijah zelo hitro vidimo, kdaj je otrok "priden", ker so njegove potrebe zadovoljene in je to znak ene umirjenosti, zreguliranosti lahko rečemo. V primerjavi z otrokom, ki je "priden" zato, ker nima druge možnosti. Ker skrbi za en družinski sistem, ki je že tako v razsulu in je to, da je priden edina možnost njegovega preživetja. 

Zato je pomembno, da vedno pogledamo celoten družinski sistem in ne le posameznika (otroka) v tem sistemu. Takrat dobimo celotno podobo, kaj se dogaja.

PREBERI ŠE: Biti priden = biti neviden?

Povsem normalno je, da je otrok lahko otrok. To pomeni, da se v enih mejah normale upira, želi nekaj narediti po svoje, ne želi poslušati in v določenih situacijah zna tudi poslušati, upoštevati in debatirati z nami.

Pri varno navezanih otrocih je tako, da so navadno zunaj doma (v vrtcu, šoli, pri starih starših) pridni, doma pa rečemo, da so najhujši. Tam, kjer se otrok počuti varno (in to naj bi bilo doma), kjer ve, da ga bo nekdo znal na varen način omejiti, bo tudi on imel večji razpon čustvovanja. To pomeni, da si bo doma lahko nekoliko več upal in se učil "borbati", medtem ko bo ob avtoritetah v zunanjih ustanovah nekoliko bolj olikan in prilagodljiv.

Imate morda kakšna praktična vprašanja, s katerimi bi lahko mlajše otroke spodbudili k pogovoru, da bi nam o sebi in svojem počutju ali dnevu, preživetem v vrtcu ali šoli, povedali več? 

Ne zadovoljite se z odgovorom: Kako je bilo v šoli? - V redu.

Sprašujte otroke, zanimajte se za njih. Četudi rečejo, da ni bilo nič takšnega, ne pomeni, da se jim res ni zgodilo nič zanimivega v dnevu ali morda težkega. Na nevsiljiv način se z otrokom pogovarjate, tako kot se bi z ostalimi ljudmi.

Pogosto so otroci zelo utrujeni, ko pridejo domov iz varstev in šol ter potrebujejo nekaj trenutkov zase, da se uglasijo in preklopijo.

V tistem času jim pustimo to svobodo, da predelujejo dan, če to želijo. Po tem pa jih sprašujemo na način, ki je njim domač: "Ste bili na sprehodu danes?", "S kom si se držala za roke na sprehodu?", "Je bila vzgojiteljica prijazna?", "Si se dobro počutil/a med prijateljčki?" ipd. 

Otrok velikokrat niti ne ve, kako se je počutil. Nima besed za določena stanja. Zato, če ga boste vprašali "Si bil žalosten takrat?", morda ne bodo vedeli, kaj odgovoriti na to. Če pa jim opisujete stanje: "Si se počutil, kot da si sam, da se nihče noče igrati s tabo, si nisi upal reči, da je to tvoja igračka ...", takrat se pogosteje prepoznajo v teh občutjih. 

Dobro je, da otroke od malega učimo prepoznavati občutja in stanja ter jih poimenovati.

Še eden pomemben vidik je. Kadar bo otrok čutil, da ga sprašujete, kot bi bil na zagovoru ali imate vi v ozadju eno močno občutje, se bo verjetno zaprl. Vsaka oseba, ki čuti nevarnost, se ne bo čustveno odprla in bila ranljiva. Dovolite otrokom tudi, da kdaj rečejo, da trenutno ne želijo govoriti o določeni zadevi in jih o tem vprašajte pozneje, ko se boste tudi sami nekoliko umirili.

Na čem bomo morali starši v prihodnje delati, kar se tiče vzgoje otrok? Na kaj bomo morali biti bolj pozorni, čemu bomo morali posvečati več časa? 

Za konec bi želela zadevo najprej malo pomiriti. Četudi smo v zadnjem času priča krutim zadevam v svetu in naši bližnji okolici, je globalno gledano še vedno velika večina otrok zdravih, ki funkcionirajo v mejah normale. Vedno je bilo tako, da se dobe spreminjajo in ob tem zaniha tudi človeštvo. Smo v dobi viralnega razvoja in posledično je treba prilagoditi tudi vzgojo na te segmente. Tako kot vse ostale vidike življenja. 

Pomembno je, da se zavedamo, da je kljub vsemu človeštvo v dobrem razvoju. Imamo vedno boljše možnosti za zdrav razvoj, dobivamo informacije iz nevroznanosti o dejanskih vplivih na možgane ter posledice določenih dejanj. Kar nam življenje olajšuje, saj nismo več v neki sivi coni. 

Smo pa v prehodnem obdobju, ko se na nek način poslavljamo od starih vzorcev avtoritarnih režimov in nasilne vzgoje in prehajamo v novejše modele vzgoje, na zdrav, a obenem težji način. 

Ne želimo si več dresure, ampak vzgajati otroke na način, da bodo vedeli, kako se razmišlja in ne, kaj morajo razmišljati.

Vedno poudarjam, da sodobna, zdrava vzgoja ni lenoba, pač pa garanje. Pred časom smo imeli dve skrajnosti – avtoritarna in permisivna vzgoja. Obe obliki sta različni strani istega kovanca. Permisivna oblika vzgoje je bila samo odgovor ali upor na avtoritarno obliko.

Kar bi želela še posebej izpostaviti, je vidik materinstva in očetovstva. To področje je po mojem mnenju potrebno novega uvida in definiranja.

Razlikovati pomen in vlogo, ki jo ima mama in katere so lastnosti, ki jih doprinese oče. Oba sta izjemno pomembna v življenju otroka. Medtem ko je mami tista, ki prinaša v otrokovo življenje nežnost, toplino, brezpogojno ljubezen in sprejemanje, je oče nekdo, ki prihaja z nenadomestljivo moško energijo. Ob očetu se otrok uči vztrajnosti, meja, urejenosti, odločnosti, bojevitosti v pozitivnem smislu. 

Te vloge so postale s časom zelo zabrisane in prav bi bilo, da jih začnemo na novo definirati in podpirati.

Ne pozabimo tudi na to, da imamo Slovenci strah pred tem, da prosimo za pomoč. Prositi za pomoč je včasih bistveno za preživetje. Mladi starši in vsi, ki se znajdete na razpotju, ne oklevajte predolgo, ampak prosite za pomoč. Iščite tudi načine, da pomagate in opolnomočite sebe, ne samo otrok.

Predvsem pa veliko poguma in tega, da se nikoli ne bi ustrašili svojih otrok. Vaša moč je nepredstavljiva.