Težko in neverjetno je spoznati, da naš otrok ustrahuje, poškoduje in trpinči svoje vrstnike, da bi jih nadzoroval, nadvladal in poniževal.  Starši pogosto uporabijo obrambne mehanizme zanikanja (On ni tak!), zmanjševanja pomena (Oh, kaj pa počne sosedov otrok!) in pogosto ignoriranja, da bi se zaščitili pred mučnim spoznanjem, da vedenje njihovega otroka škoduje drugim. Razlog, da si "zatiskajo oči", je v tem, da mora starš prevzeti odgovornost za otrokovo nasilno vedenje, raziskati vzroke za nasilno vedenje in ugotoviti sprožilce, ki ga sprožijo.

To je težko delo, ki zahteva najprej "pospravljanje pod lastnim pragom", vzpostavljanje stika s seboj in svojim otrokom, kar pa od staršev zahteva potrpežljivost, vztrajnost, odločnost, mirnost, premišljenost, strpnost, umirjenost, poštenost, doslednost in veliko mero poguma. O lastnostih, ki so pomemben gradnik odnosov, bi lahko govoril še naprej. Veliko sem jih namenoma izpostavila, saj je dober odnos v resnici delo na sebi.

Kako otrok postane nasilnež?

Najpogostejši vzroki, ki so povod za nastanek medvrstniškega nasilja, izhajajo iz čustvenih, psiholoških in socialnih težav. Družinsko okolje in njegova dinamika imata ključno vlogo pri vplivanju na otrokov občutek lastne vrednosti. Če je otrokovo samospoštovanje nizko, začne primanjkljaj pridobivati z nadzorom in ustrahovanje. Posledica slednjega je nasilno vedenje, ki ga otrok usmeri na vrstnike in nanje projicira svoje strahove in negotovosti. V mladostniškem obdobju status nasilneža prinaša veliko več spoštovanja kot status reve. Ko otrok začne razumeti, da je nasilno vedenje način pridobivanja spoštovanja in vzpenjanja po družbeni lestvici, pade v nevaren vrtinec osebne moči, iz katerega se lahko reši le s pomočjo odrasle osebe. 

Sodobni svet je poln različnih oblik nasilja, ki so nam na voljo na vsakem koraku. Hkrati pa otroci pogosto že v zgodnjem otroštvu vstopajo v virtualni svet prek videoiger, zaradi česar so veliko bolj "odporni" na nasilje. Na stopnji otrokovega razvoja izražanja in čustvovanja lahko izpostavljenost nasilnim vsebinam v domačem okolju, kjer je nasilje prisotno, ali v virtualnem okolju, kjer si nasilne vsebine dnevno ogledujejo kot pasivni opazovalci, okrepi nasilno vedenje kot način izražanja. Grožnje, ustrahovanje, nasilje postanejo njihov način izražanja jeze, frustracij, stresa, strahu, sramu, pritiska. 

Poleg različnih dejavnikov, ki lahko otroka pripeljejo na pot nasilnega vedenja, je pogosto prisotno tudi pomanjkanje empatije. Empatija je veliko več kot le občutek žalosti za nekoga. Pogosto uporabljamo frazo O, kako se mi smili. Vendar to ne odraža naše empatije do osebe. Empatični postanemo, ko zaznavamo občutke osebe, jih zrcalimo, si predstavljamo misli, ki jih vzbujajo, poskušamo ugotoviti, kako se oseba počuti, smo pripravljeni poslušati in slišati, kaj ima povedati, razumemo njen pogled na situacijo in si dovolimo sprejeti njen pogled, tudi če se razlikuje od našega. Koliko empatije imamo v resnici, je spet vprašanje, ki si ga moramo starši najprej zastaviti, preden obsodimo svoje otroke zaradi njihove neempatičnosti. 

Kaj lahko naredim, če v otroku prepoznam nasilneža?

Pogoj, da se lahko soočimo z resnostjo nasilnega vedenja, je, da izklopimo obrambne mehanizme zmanjševanja problema, njegovega ignoriranja in zanikanja. Korak naprej je, da poskušamo pridobiti čim več informacij od vseh vpletenih v nasilje, saj moramo razumeti celoten kontekst situacije. Sodelovanje s šolo je ključnega pomena, saj nam lahko omogoči pogled na situacijo z različnih zornih kotov, ki nam pomagajo prepoznati in razumeti stisko, poleg tega pa kot sekundarni prostor predstavlja okolje, v katerem otrok kaže svojo najglobljo čustveno disharmonijo (stres, ustrahovanje, izključevanje, pretirana uporaba zaslonske tehnologije itd.) 

Ko se pogovarjate z otrokom, pokažite skrb in ne jeze ter mu pomagajte razumeti, zakaj je njegovo vedenje napačno in kako njegova dejanja vplivajo na druge. V pogovoru z otrokom se pogovarjajte brez moraliziranja in z veliko iskrenosti: Čeprav ne najdem pravih besed in sem zelo razburjen, ti bom stal ob strani, da bi našli rešitev za nastalo situacijo ali Sploh ne vem, kaj naj rečem, vendar sem vesel, da si mi povedal.

Vzemite si čas (tu je treba biti potrpežljiv in vztrajen!) in raziščite načine, kako priti do cilja. Ne samo, da fizično sedite skupaj v isti sobi, otroka morate začutiti (tu preizkusite svojo empatijo) in vzbuditi zaupanje, da bo otrok začutil, da je staršu res mar za to, kaj se mu dogaja in kako se počuti. Povabite ga na sprehod, skupaj kuhajte, igrajte košarkarsko tekmo, izdelujte glino - s spreminjanjem telesnega stanja (telesna dejavnost ali sprostitev) vplivamo na sproščanje hormonov in spremenimo čustveno stanje. Ko staršem uspe pridobiti otrokovo pozornost, ga je treba spodbujati, da razmišlja, načrtuje in izbira, se uči reševati probleme in sprejemati odločitve. 

Otroka spodbujajte, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in se žrtvi opraviči. Pomagajte mu razviti zdrave načine obvladovanja jeze, razočaranja in strahu. Otroka naučite ali sodelujte z njim pri učenju tehnik globokega dihanja, odkrijte telesne dejavnosti, ki pomagajo pri sproščanju, in poiščite vire pomoči pri osebah, ki jim otrok lahko zaupa.

Bodite ob otroku, opazujte ga pri njegovih dejavnostih, opazujte ga pri njegovih socialnih interakcijah, spremljajte njegove dejavnosti na zaslonih; s kom si dopisuje, kaj fotografira, katere vsebine gleda, katero glasbo posluša, katere igre ima rad in s kom jih igra. Spoznajte njegove prijatelje. Le tako boste zares ugotovili, katera področja mora okrepiti in kakšnega vedenja se mora naučiti.

Ne obupajte!

Obravnavanje nasilnega vedenja pri otroku zahteva potrpežljivost, doslednost in podporni pristop. Z učenjem empatije, postavljanjem jasnih pričakovanj in iskanjem strokovne pomoči, kadar je to potrebno, lahko otroku pomagate razviti bolj zdrave načine obvladovanja čustev in varne interakcije z vrstniki. 

Za konec se lahko vrnem k temu, kar sem že povedala zgoraj. Starš otroka, ki postaja nasilnež ali ki je to vlogo že povsem ponotranjil, potrebuje veliko samozavedanja in dela na sebi, da ga lahko vrne na pot nenasilnih odnosov in varne bližine. Da bi ga naučili sočutja in spoštovanja - do sebe in do drugih.

Priporočam branje knjig R. J. Palacio: Čudež in Julijanova zgodba, po katerih sta bila posneta filma (Čudež; 2017 in Beli golob: Čudovita zgodba; 2023). Te zgodbe nam dajejo priložnost, da se vživimo v otroka, gradimo empatijo, prepoznavamo čustva, ki jih vzbujajo, in iščemo primerne načine odzivanja in vedenja.