Leta 2020 je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije mladoletnikom izrečenih 193 vzgojnih ukrepov, kar je za približno deset odstotkov manj kot v letih pred epidemijo. Največ je bilo odrejenih nadzorstev organa socialnega skrbstva (116), izdanih je bilo 36 navodil in prepovedi ter 25 ukorov. V vzgojni zavod je odšlo 12 mladoletnikov, v prevzgojni dom pa so bili oddani štirje. 

Kakšna je naloga vzgojnih zavodov v Sloveniji, na kakšen način delujejo in kdo lahko otroka napoti vanje? Je za mladostnike dobro poskrbljeno, tudi ko zapustijo zavod in se znajdejo na samostojni poti? Kdo jim pomaga pri vključitvi in socializaciji zunaj zavodov? Ali starši sodelujejo v procesu prevzgajanja otroka s pomočjo vzgojnih zavodov? Za odgovore na vprašanja smo se obrnili na pristojno ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Simono Mikec, pomočnico direktorice Centra za socialno delo Ljubljana, enota Bežigrad. 

Kakšna je vloga vzgojnih zavodov, čemu so namenjeni?

Vzgojni zavodi so namenjeni otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ki nimajo ustreznega družinskega varstva, oskrbe in vzgoje. Vloga vzgojnih zavodov je vzgojna, kompenzacijska, korektivna in preventivna. 

Vzgojna ustanova skrbi za fizično varnost, osebno integriteto varovancev, za zagotavljanje možnosti in pogojev za življenje, za zadovoljevanje potreb varovancev, za učenje, delo ter nemoten psihofizičen razvoj. V primeru bolezni mora zagotoviti tudi ustrezno zdravstveno nego oz. celostno obravnavo. 

Naloga vzgojnih ustanov je tudi to, da nadomesti učne, delovne, čustvene, socialne, higienske itd. primanjkljaje z različnimi vzgojnimi, zdravstvenimi, fizioterapevtskimi in socialnimi dejavnostmi.

Vzgojni zavodi imajo  tri vrste ciljev, in sicer korektivne cilje, cilje preventive novih razvojnih težav in osebnostno-socialne integracijske cilje. 

KOREKTIVNI CILJI 

Se nanašajo na osebnostne, vedenjske in funkcionalne motnje, ki se jih lahko ublaži s posebnimi psihoterapevtskimi socialnopedagoškimi in pedagoškimi programi. 

CILJI PREVENTIVE NOVIH RAZVOJNIH TEŽAV 

Tu je pomembno sodelovanje s starši ter strokovno obravnavanje družine s strani drugih služb ter ustvarjanje ustrezne psihosocialne klime v vzgojni ustanov. 

OSEBNOSTNO-SOCIALNI INTEGRACIJSKI CILJI 

Otroci se znotraj vzgojnih ustanov kulturno, športno, rekreativno in humanitarno udejstvujejo. Takoj ko ne ogrožajo več sebe in drugih, se pričnejo vključevati v različne organizacije, društva, klube itd. 

V Sloveniji deluje devet zavodov za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami oz. strokovnih centrov in en prevzgojni zavod, ki se med seboj razlikujejo:

 • po starosti populacije (nekateri so namenjeni le šoloobveznim otrokom, drugi mladostnikom po zaključeni šolski obveznosti, tretji sprejemajo oboje); 

• po spolu (nekateri sprejemajo le fante, drugi fante in dekleta); 

• po organiziranosti izobraževanja (nekateri imajo interno izobraževanje, drugod otroci in mladostniki obiskujejo šole v okolju, kjer je ustanova); 

• glede na organiziranost življenja (nekateri imajo vzgojne skupine, drugi stanovanjske skupine, tretji imenujejo skupino otrok in mladostnikov družina); 

• glede na nameščanje otrok (vanje jih nameščajo družinska in kazenska sodišča). 

• O vključitvi v nekatere programe pa se v okviru zakonsko določenih postopkov prešolanja otrok in mladostnikov ter ob vednosti in sodelovanju pristojnih centrov za socialno delo dogovorijo starši neposredno z izvajalci.

Vzgojni zavodi v Sloveniji:

Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora

Strokovni center Mladinskega doma Maribor

Mladinski dom Jarše

Mladinski dom Malči Beličeve

Vzgojni zavod Kranj

Zavod za vzgoji in izobraževanje Logatec

Strokovni center Planina

Vzgojni dom Veržej

Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik

Z dnem 13. 1. 2021 je pričel veljati nov Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami v vzgoji in izobraževanju, katerega cilji so, da bi:

– enotno uredil vzgojno delovanje vzgojnih zavodov,

– ponujal več fleksibilnih oblik pomoči,

– zagotovil potrebno sodelovanje posameznih resorjev in ne nazadnje

– vpeljal mehanizme za boljšo zaščito pravic in varnost otrok oziroma mladostnikov in strokovnih delavcev.

Glavni cilj zakona je vzpostaviti enotno sistemsko rešitev celostne obravnave otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih, ki so vpeti v delo različnih resorjev, in omogočiti oblikovanje strokovnih centrov, ki bodo lahko ponujali tudi preventivne dejavnosti otrokom v vrtcih in šolah; to bo prispevalo k čimprejšnji pomoči in s tem morebiti kasnejšim namestitvam.

Z novo ureditvijo bo vzpostavljena tudi mreža strokovnih centrov, ki bodo sami ali v sodelovanju z drugimi vzgojnimi zavodi zagotavljali celostno pomoč otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v posameznih določenih regijah.

Kdo je torej primeren za vključitev v vzgojni zavod oz. komu so vzgojni zavodi namenjeni?

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami so otroci z disocialnim vedenjem, ki je intenzivno, ponavljajoče se in trajnejše ter se kaže z neuspešno socialno integracijo. Otrokovo disocialno vedenje je lahko zunanje ali notranje pogojeno in se kaže s simptomi, kot so 

– agresivno vedenje, 
– avtoagresivno vedenje, 
– uživanje alkohola in mamil, 
– uničevanje tuje lastnine, 
– pobegi od doma, 
– čustvene motnje. 

Otrok je lahko prepoznan kot otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami le takrat, kadar dosedanje delo šolske svetovalne službe in drugih strokovnih delavcev z otroki, socialno skupino in družino ni vodilo do zmanjšanja opisanih težav.

Kakšen je postopek vključitve mladoletnika v vzgojni zavod, kdo lahko otroka napoti tja?

"Vzgojni zavod je nadomestni dom za mladostnike, ki imajo težave na področju vedenja in čustvovanja. Postopek vključitve mladostnika v vzgojni zavod je postopek, ki ga vodi družinsko ali kazensko sodišče, proces namestitve pa poteka v sodelovanju s centrom za socialno delo. Strokovni delavci centra za socialno delo mladoletniku in staršem predstavijo vzgojni zavod, skupaj gredo na ogled, podajo predlog na sodišče in izpeljejo namestitev. Po vključitvi v vzgojni zavod je strokovni delavec del strokovnega tima, ki spremlja mladostnika med njegovim bivanjem v njem," nam je pojasnila Simona Mikec, pomočnica direktorice Centra za socialno delo Ljubljana, enota Bežigrad. 

Postopek namestitve:

– Pogovor s starši in njihova seznanitev s stanovanjskimi skupinami in vzgojnimi zavodi ter z zahtevami za sprejem, 
– strokovna delavka CSD pripravi socialno anamnezo in jo pošlje v izbrano stanovanjsko skupino/vzgojni zavod, anamneza pa služi za pripravo individualiziranega programa (IP), 
– ogled izbrane stanovanjske skupine/vzgojnega zavoda (ogled prostora, seznanitev z načinom življenja in dela v skupini/zavodu, s pravili, pravicami in dolžnostmi, cilji, trajanjem in načrti bivanja v skupini/zavodu). 
– Na CSD se imenuje strokovna komisija, ki jo sestavljajo trije strokovni delavci centra. Njena naloga je, da preuči ustreznost namestitve in o tem poda pisno mnenje. 
– Sledi ustna obravnava na CSD. Poleg otroka/mladostnika (njegova prisotnost ni obvezna, je pa zaželena, saj je treba upoštevati njegove želje) in njegovih staršev so prisotni še zapisnikar, strokovni delavec, ki otroka/mladostnika obravnava, in predstavnik strokovne komisije. Starši oz. skrbniki (v nadaljevanju: starši) in otrok/mladostnik povedo svoje mnenje o namestitvi, predstavnik strokovne komisije prebere mnenje strokovne komisije. O ustni obravnavi se piše zapisnik, ki ga vsi na koncu podpišejo. 
– CSD izda odločbo o namestitvi.
– Otroka/mladostnika v stanovanjsko skupino/vzgojni zavod na dogovorjeni dan namestijo starši sami ali pa skupaj s strokovnim delavcem.

Namestitev otroka/mladostnika v stanovanjsko skupino/vzgojni zavod je brezplačna, stroške oskrbe krije ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Starši prispevajo žepnino in za druge posebne stroške, ki jih ima otrok/mladostnik, po dogovoru z vzgojitelji. 

Strokovni delavec CSD spremlja otrokovo/mladostnikovo bivanje v stanovanjski skupini/vzgojnem zavodu, udeležuje se timskih sestankov in sodeluje s starši. Starši oz. pomembni drugi (skrbnik, rejniki, sorodniki) imajo ves čas otrokove namestitve pomembno vlogo. Po izkušnjah so vsi skupaj uspešnejši, kadar starši oz. pomembni drugi odrasli otroku stojijo ob strani in so pripravljeni sodelovati. 

Otrok vikende in počitnice navadno preživlja doma. Pomembno je, da imajo starši redne stike z vzgojitelji in strokovnim delavcem CSD ter da si aktivno prizadevajo za reševanje težav. Otrok oz. mladoletnik lahko ostane v stanovanjski skupini/vzgojnem zavodu od nekaj mesecev do največ treh let. 

**Če v tem času dopolni 18 let, lahko v stanovanjski skupini/vzgojnem zavodu ostane le, če se s tem strinja in če je nameščen preko družinskega sodišča, sicer ne. Postopek odpusta iz stanovanjske skupine/vzgojnega zavoda poteka podobno kot postopek namestitve (izjava otroka/mladostnika in njegovih staršev, mnenje stanovanjske skupine/vzgojnega zavoda, mnenje strokovne komisije CSD, ustna obravnava in na koncu odločba o odpustu iz stanovanjske skupine/vzgojnega zavoda).

Kako poteka namestitev mladoletnika v vzgojni zavod in kaj to zanj pomeni? Ima izhode, obiske pri starših? Kdaj lahko zapusti zavod?

Vsi vzgojni zavodi se zavedajo pomena intenzivnega odnosa s starši. Vse ustanove se trudijo vzpostavljati neprekinjene odnose, in sicer v različnih oblikah, od roditeljskih sestankov do govorilnih ur, stalnih telefonskih pogovorov, obiskov na domu in svetovalnih razgovorov. Kakovosti sodelovanja ni mogoče ocenjevati enotno, saj gre v veliki večini za »disfunkcionalne« družine in so izkušnje raznolike: od pretiranega vmešavanja staršev do brezbrižnosti in celo odpovedi obiskov ali njihove prepovedi.

Glede na odgovore, sodeluje z zavodi približno polovica staršev, v nekaterih ustanovah pa skoraj vsi. Zaželeno bi bilo, da bi v tem času tudi CSD intenzivno delal z družino, kar pa se v večini primerov žal ne zgodi. Po vzoru nemško govorečih dežel se ob pomoči zakonodaje k inzentivnemu sodelovanju zavežejo starši, CSD, vzgojni zavod, tudi šole oz. druge izobraževalne institucije oziroma za otroka pomembni ljudje ali ustanove. Starši največkrat izhajajo iz lastnega neuspeha in jim je neskončno težko. Spremeniti/predrugačiti lastni neuspeh in ustvariti osnovo za sodelovanje je izjemno težko.

Družine pogosto menijo, da je namestitev njihovega otroka v vzgojni zavod končna postaja, to pa za mnoge pomeni, da ga prepustijo vzgojnemu zavodu ‒ tudi zato, ker celotno finančno breme zanj prevzame država. 

V povprečju se tretjina otrok vrne domov (to pa ne pomeni, da so razmere ustrezne za to), tretjina se ob različnih oblikah pomoči osamosvoji, tretjina pa nadaljuje v stanovanjskih skupinah oziroma vzgojnih zavodih. Do 20 % otrok nima prave izbire, kam naj gredo po končani obravnavi. Velike težave imajo tudi tisti, ki ne zmorejo obstoječih oblik pomoči in jih predčasno odpustijo iz zavoda. 

Vzgojni zavodi navajajo, da bi nujno potrebovali lastno stanovanjsko skupino, mladinska stanovanja, spremljana stanovanja in podaljšano skrb, mrežo mladinskih stanovanj, kar so predlagali vsi vzgojni zavodi. Na vprašanje »Ali imate po odpustu kakršno koli obliko spremljanja otroka?« so vzgojni zavodi odgovorili: neformalno, nesistematično, naključno. Dve ustanovi delata na vsakih pet let raziskavo o uspešnosti po odpustu.

Kako pomembno je sodelovanje staršev v procesu prevzgajanja mladoletnika v vzgojnem zavodu?

"Sodelovanje staršev v procesu prevzgajanja mladostnika je zelo pomembno in mladostniku lahko najbolj pomagamo, če vključeni odrasli med seboj dobro sodelujemo. Starši svojega otroka najbolje poznajo in ob rednem sodelovanju s strokovnimi delavci CSD-ja in vzgojitelji vzgojnega zavoda lahko starši veliko pripomorejo k odpravljanju razlogov, ki so pripeljali do namestitve mladostnika v vzgojni zavod. Starši lahko z našo pomočjo spremenijo vzgojne načine, denimo na drugačen način postavijo meje mladostniku, izboljšajo komunikacijo ter začnejo ustvarjati povezovalen in podporen odnos s svojim otrokom," pojasnjuje Simona Mikec.

Kaj se zgodi, ko otrok dopolni 18 let oz. ko zapusti vzgojni zavod? Mu je ponujena pomoč, denimo pri zaposlitvi in iskanju stanovanja?

"Mladostnik lahko ostane v vzgojnem zavodu tudi po polnoletnosti, če sam soglaša s tem. Največkrat se namestitev v vzgojni zavod zaključi z zaključkom šolanja ali šolskega leta. Odpust mladostnika je proces, na katerega se skupaj z mladostnikom, starši in vzgojitelji pripravljamo dlje časa. Ko ni možnosti, da bi se mladostnik vrnil domov, mu lahko v okviru bivanja v vzgojnem zavodu ponudimo možnost namestitve v mladinsko stanovanje, ki je prehodna oblika bivanja pred samostojnim življenjem," še dodaja Mikčeva.

Kakšna je razlika med vzgojnim domom, stanovanjsko skupino, mladinskim domom in prevzgojnim domom?

VZGOJNI ZAVODI 

Vzgojni zavod sprejema otroke in mladostnike z vedenjskimi motnjami. Le v Vzgojnem zavodu Planina sprejemajo še otroke oz. mladostnike z lažjo motnjo v duševnem razvoju. V vzgojni zavod jih lahko napotijo le centri za socialno delo in mladinsko sodišče. V prvem primeru gre za vzgojno-varstveni in preprečevalni ukrep. V drugem primeru pa gre za sodni ukrep oddaje otroka oz. mladostnika v vzgojni zavod. 

Vzgojni zavodi sprejemajo otroke od 6. leta starosti dalje in ti lahko v zavodu ostanejo vse do 17. leta. Zavodi za adolescente so sprejemali mladostnike, stare od 14 do 18 let , ki so lahko v njih ostali do dopolnjenega 21. leta, po novem pa v strokovnih centrih lahko ostanejo do dopolnjenega 26. leta starosti.

STANOVANJSKE SKUPINE 

Stanovanja so namenjena otrokom oz. mladostnikom, ki so vzgojno ogroženi in obiskujejo osnovno ali srednjo šolo. V skupinah potekajo nega, vzgoja, oskrba, izobraževanje in usposabljanje. V stanovanjsko skupnost otroke in mladostnike nameščajo centri za socialno delo in matični vzgojni zavodi. 

Kadar namestijo osebe v stanovanjsko skupino oz. matične zavode, gre za dopolnilno obliko zavodske vzgoje, ki prispeva k mehkemu prehodu iz bolj zaprtega in strukturiranega zavodskega okolja v samostojno življenje. Za premestitev se vzgojni zavodi odločijo, kadar otroci in mladostniki izpolnjujejo pogoje za samostojno in manj nadzorovano življenje. Stanovanjske skupine so urejene po vzgledu družinskega koncepta.

MLADINSKI DOMOVI 

sprejemajo otroke oz. mladostnike, ki so ostali brez varstva in vzgoje v lastni družini, ki so vzgojno ogroženi ali vzgojno težavni, pa tudi otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Večina teh otrok ima tudi učne težave. V dom jih usmerjajo CSD-ji. Namen bivanja v domu je zagotoviti primerne razmere za varen in zdrav osebni razvoj, cilj pa uspešen zaključek OŠ in/ali poklicnega izobraževanja. 

Otroci oz. mladostniki, ki se po odpustu ne morejo vrniti v svoje matične družine, si morajo ustvariti ustrezne razmere za samostojno življenje, pri čemer jim pomagata dom (strokovni delavci in vzgojitelji) in pristojni CSD. Vzgojni program se izvaja pretežno v vzgojnih skupinah (v domu) ali stanovanjskih skupinah na različnih lokacijah. 

PREVZGOJNI DOM 

Sem napotijo mladostnike obeh spolov na prestajanje vzgojnega ukrepa, ki ga je odredilo mladinsko sodišče. Vanj so napoteni mladostniki, stari od 14 do 21 let,  v prevzgojnem domu pa lahko ostanejo do dopolnjenega 23. leta. 

Vzgojni zavodi sodelujejo s CSD (v času nameščanja varovanca v ustanovo in odpuščanja), starši, krajevno skupnostjo (prostovoljne akcije širšega družbenega pomena), zdravstvenimi službami (psiholog, pedopsihiater, fizioterapevt), sodstvom, policijo, šolo, društvi in delovnimi organizacijami (integracija). 

Kako učinkovito delujejo vzgojni zavodi v Sloveniji? Kaj se zgodi po odpustu otroka iz zavoda?

Ustanove svoje dosežke merijo zlasti z vrednotenjem realizacije ciljev, tedenskega vzgojnega programa, razvoja in sprememb pri posameznih otrocih, s povratnimi informacijami staršev, šolskim uspehom, napredkom pri samostojnosti, čustveno umiritvijo in doseženo stabilnostjo funkcioniranja, kooperativnostjo, večjo socialno zrelostjo, prispevkom otroka k boljši skupinski klimi, integracijo, vključenostjo, s širitvijo socialne mreže, zadovoljstvom in samozavedanjem otroka o svojem napredovanju ter z zadovoljstvom CSD-ja in staršev, rejnikov oz. skrbnikov ‒ seveda tam, kjer starši sodelujejo pri realizaciji zastavljenih ciljev za posameznega otroka. 

Učinkovitosti svojega delovanja, torej uspešne reintegracije otroka, nihče ne izpostavlja kot merilo. To je vsekakor razumljivo, saj na uspešno vključitev v družbo največkrat vplivajo kompleksni dejavniki, ki niso povezani samo z institucijo. Vendarle pa bi kazalo razmisliti tudi o intenzivnejšem spremljanju po odpustu, saj gre za odnosne osebe, ki so bile otroku lep čas v oporo, potem pa jih naenkrat ni več. 

V zadnjem času se prag uspešnosti v mnogih državah meri prav po njihovi učinkovitosti, se pravi, kako dobro so posameznika usposobili za življenje zunaj zavoda.

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za stiske mladoletnikov, ki se na koncu na tak ali drugačen način zatečejo v vzgojne zavode? 

"Stisk je več in vsaka družina mladostnika ima svojo zgodbo. Ko govorimo o glavnih razlogih za stiske mladostnikov, ki največkrat pripeljejo do namestitve zunaj družine, govorimo o psihosocialnih težavah, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Gre za šolsko neuspešnost, izostajanje od pouka, vključenost v neprimerno vrstniško skupino, nasilno vedenje, slab odnos s  starši, različne vrste odvisnosti, samopoškodovanje, posledice zanemarjenosti … Praviloma je razlogov več in se med seboj prepletajo. Naloga centra za socialno delo je, da v okviru oblikovanja ocene ogroženosti preveri vse dejavnike tveganja in oblikuje načrt pomoči družini in otroku," nam odgovarja Simona Mikec.

Zakaj je vključitev v vzgojni zavod dobra za mladostnike z vedenjskimi in drugimi motnjami? Kaj otrok s tem pridobi?

"Vključitev mladostnika v vzgojni zavod je pogosto zadnja možnost, ki jo v sistemu ponudimo, ko so vse druge svetovalne oblike pomoči že izčrpane. Kljub temu pogosto predstavlja dobro izkušnjo, saj lahko mladostnik ob podpori vzgojiteljev konča šolo, pridobi pozitivne življenjske vzorce, se nauči samostojnosti in odgovornosti, začne se ukvarjati z zdravimi načini preživljanja prostega časa. Prav tako tudi starši dobijo potrebno pomoč in podporo. Za doseganje teh ciljev pa je potrebno dobro sodelovanje mladostnika, staršev, vzgojiteljev in strokovnih delavcev centra za socialno delo," še zaključuje pomočnica direktorice Centra za socialno delo Ljubljana, enota Bežigrad.