Puberteta predstavlja obdobje, v katerem se izoblikuje jasna identiteta posameznika. V tem času mladostnik odkriva, kdo sploh je, kako nanj gledajo drugi in kaj je njegova naloga v življenju. Preizkuša različne vloge in pričakovanja, s čimer si oblikuje samopodobo. Mladostnik se hoče pogajati, provocirati in v tem obdobju veliko preizkuša meje in potrpežljivost avtoritete. Mladostnik hoče jasne meje, ki jih bo seveda hotel in tudi poskušal podreti. Mladostnik hoče biti slišan in brezpogojno sprejet. So pa mladostniki v obdobju pubertete, ki traja od trinajstega do osemnajstega leta, velikokrat zmedeni in ne vedo postaviti pravih smernic. Tako se lahko hitro poistovetijo z družbo, ki na njih slabo deluje, saj se tam čutijo brezpogojno sprejeti. 

Zaradi različno razvitih delov možganov starši in otroci drugače dojemajo in izražajo čutenja

Zaradi neusklajenosti med deli v možganih mladostniki tveganj ne dojemajo kot nevarnosti. Del v možganih – amigdala – mladostnika sili k še več, še hitreje in še bolje. Medtem pa drugi del možganov – prefrontalna skorja – še zori, zato je pri nadzoru nezrel in impulziven, ker mladostniki nimajo prav veliko izkušenj, pa v dejanju niti ne zaznajo nevarnosti. To lahko mladostnika vodi v nevarna, tvegana dejanja, ki nimajo nujno dobrega konca.

Mladostniki zato potrebujejo odraslega, ki jih bo zmogel zavarovati ob tem, ko si nabirajo izkušnje za življenje in pogosto tudi tvegajo. Otroci hrepenijo po tem, da jih starši slišijo in upoštevajo, vendar pa so ravno pričakovanja staršev in občutek nerazumevanja glavni vzrok konfliktov med starši in otroci. Dokazano je, da zaradi različno razvitih delov možganov starši in otroci drugače dojemajo in izražajo čutenja. Tako pogosto pride do različnih odzivov in razlag, posledično pa tudi konfliktov med njimi. 

Otrok oz. mladostnik na tej razvojni stopnji še ne more sam regulirati svojih občutkov, zato je tudi impulziven. Temu ognjemetu občutkov, ki jih izraža, se lahko izognemo, če odrasli komuniciramo iskreno in potrpežljivo. Seveda to ne pomeni, da je otroku vse dovoljeno. Starši naj z mladostnikom odkrito spregovorijo tudi o lastnih strahovih, ubesedijo zaskrbljenost ob tveganem vedenju in neupoštevanju dogovorov. Pomembno je le, da pri tem ohranjajo spoštovanje ter poskušajo z mladostnikom poiskati kompromise. 

Mladostnik hoče mnenja starša ali druge avtoritete, ki niso vsiljiva ali žaljiva in ki mu puščajo možnosti. Naloga starša je svojemu otroku biti opornica – rane ne zaceli, temveč varuje in podpira telo, da lahko rano zaceli samo od sebe.