Patricija Jesih Kolar iz Zagorja ob Savi se je z nami odločila deliti svojo osebno izpoved o soočanju z anoreksijo. Ker najstniki in najstnice takšne težave prikrivajo pred svojimi bližnjimi, še posebej starši, je treba biti izjemno pozoren na spremembe, ki jih opažamo pri njih v tem občutljivem obdobju. Včasih je znake in simptome težko opaziti, saj se to, kaj v bistvu velja za nizko telesno težo, razlikuje pri posamezni osebi, prav tako se nekateri posamezniki ne zdijo prekomerno suhi. 

Fizični znaki in simptomi anoreksije lahko vključujejo:

Izjemno hujšanje ali ne pričakovano povečanje telesne teže, nenormalno krvno sliko, utrujenost, nespečnost, omotico ali omedlevico, pomodrele prste, lase, ki se tanjšajo, lomijo ali izpadajo, odsotnost menstruacije, zaprtje in bolečine v trebuhu ...

O tem, kako se je sama soočala s to zahrbtno boleznijo, je Patricija zapisala v naslednji izpovedi, ki si jo lahko preberete v spodnjih vrsticah. 

O problemu, kot je anoreksija ali ostalih motnjah hranjenja, je vse več govora a še vedno premalo, zato sem se odločila, da spregovorim tudi sama o tem, saj sem se spopadala z anoreksijo. 

Kot deklica sem imela vedno malo preveč kilogramov in to se je pri meni še bolj poznalo, saj sem majhne rasti, a kot otrok se s tem seveda nisem obremenjevala, nato pa se je približeval čas valete in kot nalašč sem takrat zasledila na Instagramu, da prihaja nek program za hujšanje, v katerem je sestavljen jedilnik za izgubo kilogramov in v katerem so vključeni tudi treningi. Ker pa nikoli nisem marala športa, sem se takrat le strogo držala vseh štirih predpisanih obrokov in tako sem v 4 tednih s 58 kilogramov prišla na 55 kilogramov. S tem se je moje hujšanje začelo maja 2019. Poleti pa sem si rekla, da bom uživala in jedla normalno brez kakršnegakoli jedilnika in tako sem hitro prišla nazaj na 58 kilogramov.

Nato pa se je v mojem življenju naredila velika prelomnica – srednja šola. V šolo sem se začela voziti z vlakom in občutek sem imela, koliko ljudi me gleda in da si jih večina misli, kako imam obupno postavo, zato sem ponovno dobila željo po izgubi kilogramov, a tokrat je bila ta želja res ogromna, zato sem spet posegla po jedilniku za hujšanje in z jedilnika izločala obroke, kar je zgledalo nekako tako, da sem okrog 5 h zjutraj pojedla 40 g ovsene kaše, v šoli nič, le če sem vedela, da ne bom zdržala do doma, sem si kupila eno jabolko, pa še to je moralo biti najmanjše, kar je možno in nato doma okrog 15 h pojedla kosilo (40 g riža/testenin, piščanec/tuna in zelenjava).

Seveda pa je bila tako prisotna želja po hujšanju, da sem začela poleg tako majhnega vnosa hrane še trenirati po 1 uro ali več in dala zelo veliko poudarka na kardio vaje in po treningu nisem pojedla nič več,  le pod tuš sem se odpravila in odšla v posteljo ter komaj čakala, da bo jutro, da lahko pojem zajtrk. Velikokrat pa me je v trebuhu od lakote tako peklo, kot da bi mi nekdo hotel zažgati trebuh. S takim načinom prehranjevanja sem vztrajala vse do prve karantene, ki je bila marca 2020, takrat pa sem padla že na 45 kilogramov. 

 Vsi so mi že govorili, da imam dovolj hujšanja, naj le vzdržujem svojo težo, a jaz jih seveda nisem poslušala, saj sem imela v glavi še vedno miselnost, da nimam v redu postave, da imam še vedno spodnji del trebuha nekoliko zaobljen in da se ga želim na vsak način znebiti. Ker pa smo bili med karanteno vsi doma, nisem mogla več jesti samo dvakrat dnevno, saj sem pred starši to skrivala in sem naredila tako, da sem imela tri obroke, ki so morali biti stehtani na gram natančno in z minimalnim vnosom maščobe, kar se je le dalo, ker pa sem trenirala doma in sem takrat imela idealno priložnost za še več treniranja, so se moji treningi spremenili v treninge, ki so trajali tudi do dve uri. Posledično sem takrat tudi odmaknila tehtnico in se skoraj da prenehala tehtati, gledala sem samo še svoj trebuh in tako so mi kilogrami le še padali. 

Sama se sploh nisem zavedala, v kaj lahko to vodi in da so to bili že prvi znaki anoreksije. Ker pa sem tudi kmalu po tako majhnem vnosu hrane izgubila menstruacijo in ker so me bile samo še kosti in koža sta me starša naročila k zdravnici, kjer sem ugotovila, da imam samo še 40 kilogramov. Zdravnica mi je dala pregledati kri in seveda so bili izvidi precej obupni. Tako sem takrat morala hoditi na tehtanje vsakih 14 dni, da mi kilogrami ne bi padali. 

Ko pa se je začelo poletje, sem poleg tako dolgih treningih hodila še na sprehode in tako še dodatno izgubljala kilograme in avgusta pri svojih 155 cm padla na 36 kilogramov, ko sem zagledala to številko na tehtnici, mi je postalo kar vroče in sploh nisem vedela, kaj naj naredim, seveda se pri tako nizki številki človek kar ustaši. Čeprav me je bilo tako zelo strah, tega nisem želela zaupati nikomur. 

Takrat pa mi je tudi kar na enkrat v glavi naredilo  ˝klik ˝ in sem se odločila, da bi rada pridobila na mišični masi in začela iskati vse možne rešitve, kako naj se tega lotim, da bi bilo najbolje in seveda sem začela pisati na Instagram različnim osebnim trenerjem, prehranskim svetovalcem in vsem, ki so bili na voljo. Med njimi sem našla Nastjo Možič, ki mi je takoj odgovorila na sporočilo in mi dejansko rešila življenje. 

Nastja si je zame vzela vedno toliko časa, da mi je povedala čisto vse, kar me je zanimalo in mi tudi po 5-krat napisala, da me nikakor ne sme biti strah ogljikovih hidratov in maščob saj bo s treningom to šlo vse tja kamor mora. Nastja je bila res tista zaradi katere sem začela postopoma jesti vse, najprej se je začelo s koščkom čokolade, nato z dvema in tako sem prišla do cele tablice. O ktobra 2020 sem tako začela jesti nazaj po 4 obroke in jih tudi povečala, takrat sem začela trenirati samo po 30-45 minut po 4x na teden in skorajda izločila kardio vaje ter začela z izvajanjem treningov z utežmi. Še vedno pa sem imela malce strahu pred hrano saj tega ne moreš kar tako pozabiti, čeprav sem že pojedla kakšen košček ali dva čokolade je bil še vseeno globoko v meni prisoten strah. Nastja pa me je tudi ogromno naučila glede prehrane in treningov.

Ker pa sem začela takrat trenirati bolj kot ne samo z utežmi, ki smo jih imeli doma pa sem se nad tem tudi navdušila in prav tako na Instagramu našla Katjo Babič, ki trenira powerlifting in sem jo prosila, če bi bila pripravljena, da bi mi enkrat pokazal vse tri dvige (počep, potisk s prsi in mrtvi dvig) in da se dobimo na treningu in tako sva se dogovorili, da imamo skupen trening. Katja me je maja 2021 navdušila tudi nad powerliftingom, a ker sem trenirala doma in nisem imela toliko možnosti kot v fitnesu, se je to pri meni premikalo bolj počasi. Katji pa sem tudi povedala svojo zgodbo glede prehranjevanja in tudi ona mi je pri tem zelo pomagala, da sem začela jesti vse stvari, tudi več sladkarij, saj mi je zelo pomagalo to, ko mi je povedala, da po navadi pred treningom poje riž z žlico nutelle in kakavom ( tistim s sladkorjem, ne tistega brez ). Sedaj pa se s Katjo vidiva skoraj da 2x na mesec in skupaj potrenirava.

Tako sem počasi začela čisto izgubljati strah pred hrano in začela jesti vse in trenirati normalno za kar sem nenormalno hvaležna Nastji in Katji, da sta me spravili nazaj do takšnega življenja, kot si ga želim imeti in da sta me tako lepo sprejeli v njuno življenje.

Med obdobjem anoreksije ni bilo od mojega življenja praktično nič, gledala sem samo na to kaj in koliko bom pojedla ter koliko bom trenirala. Izogibala sem se prijateljic, saj sem vedela, da bi želele na sladoled ali kakšno pijačo, jaz pa sem to videla kot največji strah v življenju.  Zato sem, če sem že kdaj šla s katero na pijačo, pila samo radensko, saj ima to seveda 0 kalorij. Takrat mojega življenja sploh ni bilo in sedaj to zelo obžalujem, a po drugi strani sem tudi vesela, da se je to zgodilo, saj sem spoznala toliko novih ljudi, za katere sem neizmerno hvaležna, da so v mojem življenju in sedaj na svet gledam popolnoma drugače. 

Sedaj sem izjemno hvaležna in srečna in tega niti ne znam opisati. Jem tisto, kar si želim, in treniram zato, ker mi je to v veselje in ne zaradi tega kako bom videti, grem s prijateljicami na pijačo brez slabe vesti in uživam v življenju. Končno sem nazaj zdrava in v svojem telesu sem tako srečna kot še nikoli. Brez pomoči Nastje in Katje res ne vem kje bi pristala danes, seveda pa gre tudi največja zahvala mami, očetu ter bratu ki me pri tem podpirajo.