Dr. Lucija Čevnik je sociologinja, svetovalka, predavateljica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka in avtorica knjižne uspešnice Mama hčeri. Spregovorila in razložila je, kako zelo pomemben je pristen odnos z najstnikom in kako ga vzpostaviti ter v kolikšni meri na vse vpliva naš odnos do sebe, partnerja in tudi staršev.

Kako na odnos z najstnikom vpliva naš odnos do samih sebe? Kako pomembno je, da smo starši čustveno in osebnostno zreli, skratka, da smo odrasli? Kako sploh lahko dosežemo zrelost, ki nam bo pomagala pri vzpostavitvi odnosa z otroki in najstniki, ki se bo ohranil tudi pozneje v življenju?

Ključno je, da smo starši osrediščeni. Ker samo ob zdravem odnosu do nas samih bomo lahko gradili tudi zdrav odnos z otrokom.

A žal se pogosto dogaja, da od otrok pričakujemo, da se vedejo bolj razumno, kot smo se pogosto sposobni vesti mi sami. Računamo, da bodo dosledno upoštevali pravila, da bodo znali živeti bolje, kot smo mi, da bodo nekritično sprejemali naša navodila in smernice, ki pa roko na srce niso vselej nujno najboljše zanje. Namreč včasih celo sami pridemo do spoznanja, da niso najboljša niti za nas. Zanimivo je, kako smo sami na trenutke negotovi, medtem ko smo vseskozi 100-odstotno prepričani v svoj prav, ko gre za naše otroke.

Otroci so vselej naše zrcalo, včasih lahko pri tem odsevajo tudi naše popolno nasprotje. Ko nasprotujejo in se upirajo, izražajo, da želijo nekaj novega in drugačnega. Najstniki skušajo uveljaviti svoj jaz. Iščejo svoje mesto pod soncem, ko gradijo lastno osebnost. Pri tem potrebujejo prostor, da se umaknejo od nas v želji odkriti, kdo so. Proces lahko močno odstopa od pričakovanj in želja primarne družine. Ob tovrstnih dogajanjih je zelo pomembno, da starši v prvi vrsti vemo, kdo smo mi sami in da se predvsem mi v turbulentnem obdobju vedemo odraslo. 

Torej se moramo najprej starši spraviti v red, da bomo "spravili v red" otroke?

Da, sploh, če pogledamo še globlje v odnose med generacijami, zaradi katerih se ravnamo po določenih vzorcih. Sploh če v svoji zapuščini s seboj nosimo transgeneracijske travme. Če želimo vzpostaviti zdrav odnos do sebe in posledično tudi do otrok, se moramo najprej mi sami spraviti v red. Moramo preveriti, kaj smo prejeli od naših staršev, kdo smo, kakšne so naše vrednote in cilji, kakšna je naša družinska dinamika ... Našteto je potrebno ozavestiti, se soočiti s spoznanji in šele zatem lahko razvijamo zdrav odnos do otroka.

Če hočemo biti dobri starši, se moramo zavedati, da starševstvo ni zgolj vzgoja, temveč je predvsem odnos. Odnos, ki ga imamo s sabo, se zrcali v vseh odnosih z drugimi in zato je zelo pomembno razmišljati, kakšen odnos torej sploh imamo sami s seboj. In ker otroke učimo predvsem z zgledom, je torej naš odnos do nas samih najpomembnejše vodilo otroku, kako naj gre sam skozi življenje.

Naj ponazorim s primerom. Če nenehno odlašamo in odlagamo delo, prokrastiniramo in hkrati otroku govorimo, da mora redno opravljati domače naloge, se dosledno držati dogovorov, spoštovati urnike in podobno, otrok jasno vidi neskladje in navzkrižje. Opazi, da starši nekaj govorimo, a počnemo popolnoma druge reči.

Več se nauči iz naših dejanj kot besed. Tudi zato je v prvi vrsti pomemben odnos, ki ga imamo s seboj. Kot pravi stari rek: "Najprej spremeni sebe in svet se bo spremenil."

Pomemben je odnos s sabo. Kaj pa s partnerjem? Kako vpliva odnos med staršema in kaj lahko oba skupaj vneseta v družino?

Seveda oba od staršev v družino prineseta zapuščino odnosov lastne primarne družine in tudi vse zakonitosti genetskega dedovanja. Pripeljeta torej vse, kar se je dogajalo v njuni primarni družini, kar ju je izklesalo in pustilo posledice na njima. S svojo osebnostjo oba doprineseta takšne in drugačne vplive ter jih nezavedno prenašata na otroke, ki znova odraščajo v določenih pogojih. Ob vsem je ključno, da sta starša odrasla, da se vedeta odgovorno in da skupaj funkcionirata kot dobra ekipa.

Če imajo starši lep odnos, bo tudi otrok bolj usklajen z družino? In obratno, če si nasprotujejo, bo bolj nasprotoval?

Seveda. Tako kot vsi odrasli tudi otrok išče linijo najmanjšega odpora. Izkoristil bo priložnost, če vidi, da starši niso usklajeni in da lahko enega vedno znova prinese okoli, si ga ovija okoli prsta. Normalno in naravno, da je izbral najlažjo pot do rešitve in svojih ciljev.

Otroci na kilometre daleč zavohajo naše šibke točke in bodo izkoristili vsako priložnost, če jo bodo imeli. Takrat je zelo pomembno, da v prvi vrsti poznamo sebe in se zavedamo naših šibkih točk, da se bomo znali primerno odzvati in postaviti zdrave meje. Namreč če tudi drugim s težavo rečemo ne, bomo verjetno imeli težavo izreči samozavesten in odločen ne tudi svojemu otroku. Ko pa si priznamo težavo, lahko začemo celiti rano in postanemo boljši v postavljanju mej.

Smiselno je graditi več odnosov – do sebe, partnerja in otroka – ob zavedanju, da najstnik ni naša lastnina, da mu ne bi smeli zgolj ukazovati, temveč ga predvsem podpirati. Kakšni pa so učinki, če ga preveč usmerjamo, mu prepovedujemo in ga omejujemo? Smo gospodovalni? Koliko nadzora je sploh še zdravega?

Starši, ki pogosto povzdigujejo glas, so napadalni in gospodovalni, včasih celo psihično in fizično nasilni, ne razumejo, zakaj niso uspeli zgraditi povezovalnega odnosa z otrokom, zakaj je njihov odnos z najstnikom na nezavidljivo nizki ravni. Če starši vzgajajo s pritiski in avtoritarnim načinom pogojevanja, se najpogosteje zgodi dvoje: Ali otrok klecne pod težo pritiskov, postane vodljiv in odvisen od starševskih zahtev ali pa se zoperstavi in prekine (čustveni) stik z njimi.

Nobena od zgornjih možnosti ni dobra. V prvi otrok postane popolnoma odvisen od odnosa s starši. Gre za toksičen odnos, ko se otrok znajde v vlogi žrtve ali trofeje. Pri umiku pa gre za prekinitev čustvenega stika med staršem in mladostnikom. Ko dopolni 18 let in dobi pravno-formalno samostojnost, je pogosto začetek konca povezanosti med starši in otroki. Odnos nima več nikakršnega čustvenega naboja, gre zgolj za formalno-tehnične povezanosti. Med otrokom in starši ni ljubezni, spoštovanja in zaupanja, ki so niti, ki nas povezujejo in združujejo. V otroku obenem pogosto ostaja nakopičenega ogromno besa, jeze in nerazrešenih konfliktov, ki ga zaznamujejo in omejujejo v grajenju vseh bodočih odnosov.

A obe poti sta slabi in vodita v neizpolnjen odnos. Ko gre za primarno družino, opisano povzroča travme in ustvarja toksične odnose ter vodi v izgubo občutka varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Primarna družina pa bi morala predstavljati prav to: varen pristan. Otrok, ki tega ne čuti, razvije nizko samopodobo, celo življenje se išče in razrešuje neizpopolnjujoče primarne konflikte.

Omenili ste, da otrok ob nezdravih odnosih postane žrtev ali trofeja. Lahko prosim podrobneje razložite?

Tudi v knjigi Mama hčeri opisujem odnos med mamo in hčerjo, ki je poseben, izrazit, intimen in globok. In tisti Prvi. Zaznamuje nas za celo življenje.

Obstajajo tri toksičnosti, ki sem jih poimenovala ljubosumje, trofeja in žrtev. Pri prvem je mama ljubosumna na hči, ko postaja najstnica in se spreminja v žensko. Mama enostavno ne prenese konkurence ne v kontekstu telesne lepote ne v tekmovalnosti za moškimi (očetom) podobno kot pri Sneguljčici. Hčer mama začne poniževati, nadzorovati in kritizirati njen način oblačenja, neurejene lase in njeno ženstvenost. Pogosto zelo grdo govori o moških, jih omalovažuje, pravi, da jim gre samo za spolnost. Hči se običajno ukloni, začne se sramovati lastne ženstvenosti in kot mentalno pohabljena ne predstavlja več konkurence mami. Ko ji mama nadane moralne spone, da ni dovolj dobra, postane mlada ženska jetnica prenekaterih moralnih zadržkov, ki ji onemogočajo samouresničitev tako v smislu grajenja zdravih partnerskih odnosov kot tudi v smislu grajenja pozitivne telesne samopodobe.

Pri trofeji gre za tipičen odnos, ki je zelo prisoten v naši družbi. Otrok postane projekt in starši nanj prenašajo svoje želje, neizpolnjene cilje in pričakovanja. Otrok nosi neizmerno breme pričakovanj. Pred nedavnim so na eni od ameriških univerz opravili raziskavo, v kateri so študente spraševali, česa jih je najbolj strah v življenju in večinoma so odgovorili, da se najbolj bojijo, da ne bodo dosegli pričakovanj svojih staršev. Breme je torej lahko izredno veliko in tudi sama obravnavam številne mladostnike, ki so klecnili pod težo bremen in pričakovanj lastnih staršev. Težave se zrcalijo v motnjah hranjenja, samopoškodovanju, občutku, da niso dovolj dobri, v negativni samopodobi, prepričanjih, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri, uspešni ali vredni.

Tretji je zelo tipičen slovenski odnos žrtve. Gre za nezdravo navezanost, ko se starši, predvsem mama, pretirano žrtvujejo za svojega otroka. Izpolni vsako njegovo željo, ga nosi po rokah, razvaja in gradi zanj gradove v oblakih. Ampak nekdo, ki veliko daje, praviloma tudi ogromno pričakuje. Ko otroka neprestano zavijamo v vato, v njem neprestano vzbujamo krivdo in izpraševanje, kdaj bo lahko povrnil nekomu, ki mu je v življenju toliko dal in nudil. Če starši igramo žrtev, otroka nezavedno silimo v vlogo prevzemanja krivde in mu obenem nalagamo breme neskončne slabe vesti.

Opisala sem tri nezdrave navezanosti, ki so predvsem značilne za odnos mama-hči. Pri odnosu mama-sin pa gre pogosto za zamenjavo vloge sina za vlogo partnerja, ko otrok postane mami partner, drugi pa je, ko mama sina praktično nikoli ne spusti iz svojih rok, ga nadzoruje, mu izbira partnerke in se vtika v njun odnos. Tega je ogromno.

Orisali ste nezdrave in soodvisne odnose, pri katerih otroci verjetno ne čutijo varnosti v primarni družini. Kakšne so posledice, ko ni občutka varnosti?

Le iz zdravih odnosov izhaja varnost v primarni družini, ki je izjemno pomembna. Kaj pa je zdrav odnos? Zagotovo ni odnos, v katerem vlada nadzor in nas ves čas hromijo občutki krivde. Niti ni odnos, ki je zgrajen na temeljih neprestanih navodil, nadzora, ukazovanja in pogojevanja.

Kar nikakor ne pomeni, da moramo biti ob njem ob vsakem njegovem storjenem koraku ali da moramo stalno bdeti nad njim in ga nadzirati. Zavedam se, da je staršem težko sprejeti, da je njihov najstnik v resnici že zelo izoblikovana osebnost. A moramo vedeti, da je v veliki meri to to. On je rezultat našega že storjenega dela, sad procesa vzgoje skozi njegovo celotno otroštvo in da v njegovih najstniških letih nimamo več kaj dosti za postoriti. Bolj kot bomo pritiskali, višji zid bo zrasel med nami in njim. Namesto zidu pa moramo vzpostaviti prostor zaupanja in ga skrbno negovati.

Znova bom izpostavila, kako zelo je pomembno, da najprej starši dobro poznamo sami sebe. Da si priznamo, da smo otroku predali najboljše, kar smo zmogli in kar smo znali. Otrok ni popoln in dejstvo je, da ni niti popolnih staršev niti popolnih otrok, kar je popolnoma življenjsko in normalno. Prav tako je nadvse pomembno, da otrok čuti, da je dom varen prostor, kamor se lahko zateče, ko potrebuje pomoč, ko se mu na poti kaj zalomi, ko ga je strah in čuti negotovost. In v varnem prostoru mora slišati: "Vse bo v redu, vsakemu se kdaj zalomi, bomo že, boš že."

Naj spozna in ve, da je normalno kdaj zaiti tudi na stranpot, zaiti s poti, iti po življenjski poti kdaj tudi nazaj, ne vedno in samo naprej. Človeško je, da najstnik dela napake in se kdaj zmoti, mi pa mu moramo kot starši tudi dopustiti, da se uči iz lastnih napak. Ne, ni prav, da mu v takšnih okoliščinah vselej modrujemo in pametujemo, kaj bi on v takšnih okoliščinah moral storiti, kaj je prav in kaj ni ter mu solimo pamet, kako bi mi rešili njegovo situacijo. V nasprotnem primeru mu sporočamo, da je nesposoben, da nas mora vselej poslušati, ubogati in vprašati za nasvet. Dajemo mu občutek, da ne bo zmogel in da je najbolje, če vse prepusti staršem. Druga skrajnost pretiranega nadzora je, ko otrok reče, da ne bo poslušal staršev in da bo ubral svojo pot. Takrat se veliko staršev odzove tako, da skušajo otroka spametovati, tako da ga na nek način izločijo, mu grozijo z ukinitvijo sredstev, ga kaznujejo z dolgotrajnim molkom ali odvzemom tehnike, ga ponižujejo in zaničujejo.

Zatorej si prizadevajmo vzpostaviti prostor zaupanja. Na neki točki se je dobro umakniti. Storili smo, kar smo vedeli in znali, sedaj pa je potrebno življenju dati prosto pot in dopustiti, da bodo najstnika od zdaj naprej izoblikovale tudi lastne (pre)izkušnje. Ni dobro zanj, če ves čas hodimo ob njem in ga držimo za roko. Na njegovi samostojni poti pa moramo starši biti pripravljeni tako na vzpone kot tudi padce.

Največja preizkušnja za starše je bolečina lastnega otroka, saj nas od vsega v življenju najbolj boli. A moramo zaupati, da smo otroka dovolj dobro opremili, da bo zmožen iti samostojno skozi življenje ter se uspešno spopadati z izzivi in preizkušnjami. Vselej pa naj ga spremlja občutek, da se lahko kadar koli obrne na nas, da smo tukaj zanj in da ga bomo podpirali.

Torej kot starši najstnika se lahko umaknemo in zgolj opazujemo sadove našega dozdajšnjega dela. Ampak kako naj se odzovemo in postopamo, ko nas razjezi ali naredi kaj narobe?

Najstnik seveda dobro ve, da nekaj ni naredil prav, starši pa smo dostikrat prepričani, da mu moramo nujno držati ure dolge pridige. Že tako mu je hudo in nerodno, ko dobi slabo oceno, ko mu nekaj ni uspelo ali ko naredi nekaj narobe. Starši pa menimo, da mu moramo večkrat povedati, da je ravnal narobe, da ga je treba poučiti, da se je očitno premalo učil. Pa saj jim je vendar kristalno jasno, odraščal je v naši družini, popolnoma razume pravila in zahteve v šoli. A mora tudi včasih preveriti meje.

Starši imamo seveda pravico izraziti mnenje in povedati, da nekaj ni v redu. Predvsem pa je tukaj pomemben način, kako. Najbolje je, da dopustimo, da otrok sam nosi posledice svojih dejanj. Mislim, da ga že dovolj boli zavedanje in občutenje neuspeha. Ni potrebe, da bi njegove občutke začinili še z urami pridig in kričanja nanj.

Pri pogovoru denimo o neprimernem vedenju je dobro vzpostaviti varen prostor z jasno ločnico, kaj je otrok in njegova osebnost ter kaj so njegova dejanja. Ko kdaj kritiziramo vedenje, otrok ne sme imeti občutka, da je slab človek. Ne govorimo mu, da je zguba, slabič ali nesposobnež, temveč naslovimo neprimerno dejanje. Otrok ne sme slišati, da je on slab, temveč mora vedeti, da ni v redu dejanje, ki ga je storil. Opisano dosežemo s pogovorom, kako bo nekaj popravil in drugače postopal. Nikakor se ne spravljamo nanj kot na osebnost. Torej ne kritiziramo oziroma korigiramo osebe, temveč dejanje.

Seveda pa staršem tudi kdaj prekipi in kričimo. Ko pride družina k meni v posvetovalnico, rekoč, da se nikoli ne skregajo, kar zastrižem z ušesi. Vem namreč, da ni popolnih staršev in ne poznam staršev, ki bi se vedno popolnoma mirno odzvali, ko otrok pritisne na prave gumbe. Določene stvari nas pač pripeljejo do roba in včasih izrečemo tudi kaj v jezi, čeprav nismo hoteli.

Ampak zatem se je treba znati tudi opravičiti in prav je, da se tudi starši za svoje neprimerno vedenje opravičijo otroku. Nekaterim je to nekaj popolnoma tujega in nedoumljivega. A le na tak način kažemo in uveljavljamo enakopravnost v družinsko dinamiko. Vsi smo pomembni in nihče ni popoln. Dopustimo si delati tudi napake, za katere pa smo se sposobni drug drugemu opravičiti. 

Kadar mi povzdignemo glas, ga bo verjetno tudi otrok. A večina staršev se na vzročno-posledičnost odzove tako, da otroka prične obmetavati z očitki, kako je predrzen, kako si drzne povzdigovati glas in mu groziti z očitki ter sankcijami. Pri enakovrednem odnosu je pač treba tudi sprejeti določene posledice. Starši imajo odgovornost do otroka in morajo postavljati zdrave meje, a vsak ima nenazadnje tudi pravico, da je kdaj jezen, mu kdaj prekipi in mu je oproščeno, če kdaj izreče kaj neprimernega. In če se znamo mi opravičiti otroku za lastne spodrsljaje, lahko pričakujemo, da se bo zmogel tudi on.

Kako pa je s kaznovanjem najstnika, ki je – kot ste rekli – skorajda že oblikovana osebnost? Ga kaznovati in če da, na kakšen način? Če ne, zakaj ne?

Ne maram besede kaznovanje. Kaznovanje namreč prihaja od nekoga, ki ima platno in škarje v svojih rokah. Postavlja pravila in ukazuje, drugi pa so v vlogi podrejenih, ki naj bi slepo izvrševali pravila. Raje govorim o odgovornosti in otrok mora nositi posledice za svoja dejanja.

Zelo je pomembno, da v družini obstajajo jasna pravila, ki jih vsi poznajo, so jih ozavestili in so se jih zavezali držati. Obenem morajo biti znane tudi posledice. Recimo, ko otroku kupimo telefon, nam obljubi, da se bo strogo držal vseh pravil zdrave uporabe, da ne bo nikoli prekoračil dogovorjenega dnevno omejenega časa. V praksi pa bo – normalno in pričakovano – skušal premikati meje.

Če smo telefon dali otroku brez jasno postavljenih pravil in posledic nespoštovanja pravil, bo težko naknadno doseči dogovor in bo situacija hitro ušla izpod nadzora. Če pa imamo vnaprej določena pravila in posledice mogoče celo jasno zapisana, izpostavljena nekje na vidnem mestu, so stvari bistveno bolj jasne in obvladljive – ob kršitvi pravil je otrok tako zavestno izbral že vnaprej poznano posledico. Torej je že vnaprej vedel, kaj natančno sledi, če bo telefon uporabljal drugače, kot je bilo dogovorjeno. Starši smo tukaj samo v vlogi varuha pravil in se ne ukvarjamo z izumljanjem novih in novih posledic, groženj ali pogojevanj. Podobno, kot če nas ustavi policist zaradi prehitre vožnje. Prekršili smo uzakonjeno pravilo in za prekršek je zagrožena jasna posledica. Policist nam odredi kazen z zakonom in se ne ukvarja z moralno dilemo, kakšno kazen sedaj dati, če jo sploh dati in podobno. Prav tako ne čuti moralnega mačka, saj zgolj izvršuje predpis, kar pa ob dodeljevanju sankcij lastnemu otroku pogosto občutijo prenekateri starši. To jih hromi, da bi otroku dopustili soočenje z nespoštovanjem postavljenih pravil.

Starši imamo vlogo varuhov določenih in dorečenih pravil, naša vloga ni kričanje in izmišljanje vedno novih pravil in posledic. Posledica pa mora biti vselej logična, povezana s kršenjem pravil. Recimo, nekoč sem med obiskom pri prijateljici opazila, da na hodniku manjka nekaj vrat. Odstranitev je bil vzgojni ukrep treskanja z vrati. V družini so imeli dogovor – če loputaš z vrati, boš v sobi en teden brez vrat – kar je logična posledica.

Zanimivo in hvala za uporaben nasvet. Poleg vrat ste omenili telefon in vemo, da otroci obožujejo tehnologijo, da veliko časa preživijo v digitalnem svetu, kjer so odnosi bolj površinski in dostikrat na daljavo, virtualni. Kako se lahko starši približamo otrokom, ki veliko doživijo tudi v digitalnem svetu?

Pri graditvi odnosov gre vselej za vzajemnost, za slišanost v družini. Kot rečeno, vloga staršev ni ukazovati, nadzorovati in zapovedovati, ampak predvsem graditi na odnosu s pomočjo pogovora in komunikacije. Zato se moramo vprašati, ali smo vsi v družini slišani in upoštevani. Recimo v naši družini bi se midva rada potepala, hči pa je zelo navezana na dom in je najraje doma. Za dobre odnose moramo doseči kompromis. Tako da recimo dva vikenda odpotujemo na izlete, dva pa smo doma, kjer se hči počuti najbolje.

Generacija Z, to so danes najstniki, se je rodila v svet interneta. Splet jim je samoumeven in življenja si sploh ne znajo predstavljati brez njega, česar mogoče nekateri starši včasih ne dojamejo. A kot sem dejala, v družini moramo biti slišani vsi in starši lahko gradimo pristen odnos z najstniki, če tudi mi pokažemo zanimanje in spoštovanje njihovega sveta.

So primeri, ko pridejo starši k meni z najstnikom, s katerim ne najdejo več stika. Ponavadi je ves čas zaprt v sobi za računalnikom in mama toži, da nič ne stori in nič ne naredi. Kriči nanj, mu naroča, kaj vse mora, kaj še ni, zakaj še ni ... Ko jo vprašam, kaj njen sin počne za računalnikom, odgovori, da igra računalniške igre in da v resnici sploh natančno ne ve, za kakšne igre gre. Pomislite, kakšno stično točko bi lahko našla, če bi mama pokazala vsaj 10 ali 15 minut tedensko zanimanje, kaj njen otrok počne na računalniku – brez zasliševanja, temveč zgolj kazanja njenega resničnega zanimanja! Če bi si morda kdaj celo vzela čas in igrala igrice z njim, ga povprašala o likih ali vsebini in nato ob odhodu iz sobe na prijazen način še opomnila, naj odnese smeti, kot sta se dogovorila. Odnos bi se bistveno spremenil. Vedno se!

Gre torej za vzpostavitev pristnega stika, ko starši pokažemo interes za otroka ter zanimanje in spoštovanje za njegove stvari. Tako obenem vzpostavimo posreden in prijazen "nadzor", kaj otrok sploh počne za računalnikom. Digitalni svet je lahko priložnost povezovanja in vzpostavitve stika med mladostnikom in starši, v njem niso samo pasti in nevarnosti.

Kako pa naj se odzovemo, če najstnik kriči na nas ali izreče kaj neprimernega? Kako naj se obvladamo, vedoč, da ne napada nas, da gre morda za posledico našega obnašanja do njega, ker je naš odnos porušen?

Odnos je obojestranski. V zgoraj opisanih situacijah je izjemno pomembno, da se ne poistovetimo z njegovimi besedami, ampak da se od njih distanciramo. Razumeti moramo, da se najstnik sooča s precej burnim dogajanjem v lastnem telesu, ki ga (še) ne obvlada: naval hormonov, hemisfere v možganih se neenakomerno razvijajo, njihov frontalni korteks še ne deluje kot v odraslosti. Potem pa so tukaj še težave v šoli, vrstniške razprtije, prve zaljubljenosti in razočaranja. Kdo bi zmogel vse nanizano mirno prenesti?!

Skušajmo razumeti otroka in se zavestno odločiti odzvati zrelo. Po potrebi se umaknimo, naj se strasti umirijo, in se zatem pogovorimo. Naj starši v sporu z najstnikom ne tečejo za njim v njegovo sobo, kamor se je burno umaknil, butajo s pestjo po vratih in zahtevajo, naj takoj odpre, pojasni in se pri priči opraviči. 

S svojim kričanjem namreč kažejo nič drugega kot lastno nemoč. Identificirali so se z otrokovimi v jezi izrečenimi besedami, s čimer so dovolili, da so jim besede prišle do živega. Pogosto sledijo slaba vest in občutki krivde, da smo nesposobni starši, ker smo izgubili nadzor nad najstnikom. To poskušamo nemudoma popraviti s silo, pokazati, kdo je šef, na grob način uveljaviti našo prevlado in pokazati svojo premoč.

V komunikaciji z odraslim večkrat slišimo, da se nekdo ne bo spustil tako nizko na sogovornikov nivo. V komunikaciji z otrokom pa se pogosto znajdemo pod njegovim nivojem in se vedemo zelo nezrelo. Zdravo je, da se umaknemo, razmislimo in pustimo času čas. S svojim odzivom skušajmo pri otroku razvijati tudi empatijo in razumevanje, kaj lahko besede povzročijo drugemu, da lahko grda beseda resnično tudi globoko rani. Ne pa, da mi s svojimi besedami ranimo še bolj, kot je najstnik v svoji naivnosti in nemoči morebiti ranil nas. Pokažimo mu, da neprimerna komunikacija ni način za dosego ciljev.

Otrok naj se zaveda, da je popolnoma v redu, če ima svoje želje in potrebe, ampak da ne bo ničesar dosegel s kričanjem. Naj ve, da je pot do cilja umirjena komunikacija, kar mu lahko pokažemo samo, ko so strasti umirjene in se lahko v miru pogovorimo o tem, kaj si želi, kje je težava in kako bo dosegel cilj. Hkrati mu povemo, da mu bomo pomagali in stali ob strani pri uresničevanju njegovega cilja, če bo to želel in potreboval. Bodimo dober zgled s svojim vedenjem.

Starši tudi velikokrat ne prepoznamo, da so lahko kričanje, razdražljivost in treskanje z vrati v bistvu posledice, klici na pomoč ali izražanje stiske. Otrok ima lahko težave v šoli, lahko se sooča z medvrstniškim nasiljem, lahko ima ljubezenske težave, kar zelo težko izrazi tudi v družini, kjer se načeloma veliko pogovarjajo. Tudi takrat moramo biti starši odrasli in ne obsojati, ampak se moramo potruditi videti širšo sliko. Se vprašati, kaj se dogaja z otrokom, kaj je vzrok njegovih nenadnih izbruhov.

Kako pristopiti k otroku, kako ga pripraviti, da se nam zaupa?

Veliko lažje bo, če bo zgrajen občutek varnosti in omogočen odprt način komunikacije. Seveda lahko začnemo odnos graditi vsak dan, ampak lažje je, če je že zgrajen in ga negujemo že od otrokovih malih nog. Starši najstnika bi se morali videti predvsem v vlogi poslušalca. Torej ne pristopimo s sugerirano rešitvijo, kjer mi vse vemo, dajemo navodila in usmerjamo. Bodimo ob njem, poslušajmo in skušajmo razumeti, četudi se nam zdijo težave našega najstnika včasih še tako banalne. 

Vselej skušajmo biti empatični in se nikar ne norčujmo ali minimizirajmo otrokovih občutkov. Ob hčerinem sporu s prijateljico recimo: "Aha, sprli sta se. Razumem, da boli. Ampak minilo bo, tudi vsaka še tako temna ura ima samo 60 minut. Minilo bo." Obenem skušajmo spomniti otroka na njegove pretekle že premagane preizkušnje, podobne situacije, ki so ravno tako minile ali prešle. Nanje se lahko opre in si pomaga premagati nove preizkušnje in izzive. Pomagajmo mu in ga skušajmo razumeti, da so njegove težave zanj v resnici zelo velike in resne.

Torej gradimo odnos z otrokom, kot bi želeli, da se naši starši in drugi obnašajo do nas?

Starše imamo načeloma vedno radi. Do njih sicer morda gojimo zamere, lahko si želimo, da bi bili drugačni. Ampak zavedati se moramo, da so tudi njih izoblikovale situacije v otroštvu in preizkušnje v odraslosti, da so sami simptom odnosov njihovih staršev. Od njih smo preprosto prejeli najboljše, kar so nam v otroštvu zmogli in znali dati. To moramo sprejeti in s tem zavedanjem iti naprej po poti svojega življenja.

Preteklost nas sicer zaznamuje, a ni nujno, da nas tudi dokončno opredeli. Vselej se lahko odločimo postopati drugače. Soočiti se moramo z dejstvom, da so nas starši res kdaj prizadeli, storili marsikaj, kar je v nas pustilo rane. Ozavestimo pretekle situacije, objemimo in pomirimo ranjenega otroka v sebi, nato pa je najbolje, da gremo naprej in pustimo preteklost za seboj. Nima smisla vse življenje živeti v jezi ali igrati žrtev. Izbira je vedno naša. Seveda ni enostavno, ampak je smiselno in mogoče. Najprej moramo ozavestiti travme, se odmakniti od njih in skušati nadaljevati drugače. Torej če se na koncu vrnem spet na začetek: vrečke z družinsko zapuščino ne predajajmo dalje svojim otrokom. Zelo smiselno je, da jo odvežemo, odpremo in pogledamo, kaj vse se je nabralo v njej. Naredimo revizijo vsebine. Določene stvari, ki jim je že davno potekel rok trajanja, odvržimo v koš, dober in pozitiven preostanek pa predajmo dalje svojim potomcem.

Seveda bodo še vedno številne situacije, ko nam ne bo uspelo biti boljši starši. Marsikaj ne bomo zmogli in velikokrat ne bomo znali drugače. Važno je, da si vsak dan želimo biti za odtenek boljša različica sebe. Nismo popolni in kot starši ne smemo imeti občutka krivde ter živeti s slabo vestjo. Predvsem moramo vsakodnevno ozaveščati, kakšen odnos gradimo s svojim otrokom, ali temelji na povezovanju, videnosti in sprejemanju ali ukazovanju, pogojevanju in kaznovanju. Ključno pa je vselej delo na sebi z izpraševanjem, kakšne posledice puščamo za seboj s svojimi dejanji. Gre predvsem za neprestano ozaveščanje odnosa, ki ga gradimo s svojim otrokom. Kar bomo sejali, bomo tudi želi.