Otroci se že v času predpubertete začnejo zapirati v svoj mali svet in odrivajo odrasle iz njega. Občutek ob tem je za starše prav gotovo boleč, vendar moramo najstniku dovoliti in omogočiti v tem obdobju dovolj zasebnosti. Večina družin namreč doživlja obdobja, ko je sožitje med starši in odraščujočimi otroki ogroženo. Vendar se večji delež najstnikov, tudi tistih bolj problematičnih, pozneje, nekje med osemnajstim in petindvajsetim letom starosti spreobrne v psihološkem smislu in spoprijatelji s svojimi starši. Zato imejte v mislih, da gre zgolj za prehodno obdobje in predvsem za proces, ko vaš otrok postaja samostojna odrasla oseba. 

Najprej se osredotočite na svoj cilj 

Da bi uvedli določene spremembe v družinski rutini in najstniku preprečili, da bi zašel s poti, je potrebno najprej razmisliti kaj je tisto, zaradi česar ste nesrečni, kaj vas v odnosu z najstnikom moti, predvsem pa kaj si prizadevate spremeniti v odnosu z njim. Ko boste imeli pred seboj jasen cilj, bo za vas lažje tudi poiskati pot, ki vodi do njega. Napaka, ki jo starši pri tem delajo je ta, da si določijo več različnih ciljev hkrati. Strokovnjaki pa priporočajo, da začasno postavite manjše cilje na stran in si za uresničevanje izberete zgolj en sam, poglaviten cilj, ki je najpomembnejši izmed vseh.

Najstniku prepustite odgovornost za njegovo življenje

Večina staršev se zgrozi že ob sami misli, da bi opustili nadzor nad svojim otrokom in nekoliko manj bdeli nad njim, vendar pa je za zdrave odnose to pravzaprav izjemno pomembno in tudi potrebno. Dokler boste na svojega najstnika gledali kot na nebogljeno dete, ki potrebuje vaše konstantno vodstvo in pomoč ter bost dvomili v to, da se je sposoben česarkoli sam lotiti in urediti, bodo med vami trenja. Najstnik se namreč bori za svoj prostor pod soncem, za svobodno odločanje in samostojnost. In kadar dobi občutek, da ga utesnjujemo in konstantno nadzorujemo, se začne upirati in nam kljubovati. Primerno njegovi starosti mu zato prepuščajmo odločitve in vsekakor tudi posledice, ki sledijo določenemu prevzemu odgovornosti. 

Po mnenju Dr. Roberta T. Bayarda in Dr. Jean Bayard dobršen del slehernega mladega človeka resnično potrebuje in zahteva svobodo - torej hoče in mora urejati svoje življenje, sprejemati pomembne odločitve in biti sam svoj človek, medtem ko se njegov drugi del te iste svobode boji, se želi pred njo zavarovati in je pripravljen storiti karkoli, da bi odločitve namesto njega sprejemal kdo drug. Sicer pa to ni problem le otrok, temveč generalno ljudi vseh starosti. Že od vsega začetka si namreč želimo vse delati po svoje obenem pa si želimo biti zavarovani pred posledicami lastnega početja. V resnici pa najstnik v tej točki potrebuje prav podporo in spodbudo staršev, da bo lahko začel samostojno sprejemati odločitve in navsezadnje tudi stati za njimi, zato le pogumno pri prepuščanju odločitev najstnikom. 

Postavite se zase!

Marsikateri starš upor najstnika in odklonsko vedenje razume kot da bi jim otrok s tem želel povedati, da mu ni mar zanj, da ga ne ceni, ne spoštuje in ne upošteva. Tovrstni občutki so za slehernega starša boleči tudi zato, ker hkrati dokazujejo, da je njihov otrok, za katerega so skrbeli od rojstva dalje, postal neodgovoren, nepremišljen in nezrel, starši pa so v vseh teh letih postali zgolj sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb in želja. K temu so starši s svojo popustljivostjo in omahljivostjo najbrž prispevali tudi sami, zato je skrajni čas da temu naredijo konec in se postavijo zase. Ko se znajdete v tej situaciji, vam Dr. Roberta T. Bayarda in Dr. Jean Bayard svetujeta, da imate pred seboj poglavitni cilj, ki ste si ga že zastavili v prvi točki. Torej v smislu: želite si postati bolj zadovoljni in srečni, hkrati pa je vaš cilj vzgojiti odgovornega in poštenega človeka. Teh ciljev ne izpustite izpred oči in ne dovolite, da vas vmes preplavijo čustva ob tem, ko bo otrok pritiskal na vašo slabo vest in emocije. V trenutkih stresa bodite neomajni in se spomnite, da sta vaša osebna sreča in otrokova odgovornost ter poštenje tisto, za kar si prizadevate. 

Vztrajajte pri pozitivnem pogledu na svojega najstnika

Ne glede na to, kolikokrat vas bo razjezil ali užalil, ohranjajte pozitiven pogled na svojega najstnika. Namesto, da bi bili nenehno prepričani v to, da vam najstnik s svojimi dejanji namerno kljubuje, da bi vas s tem spravil iz tira ali zato, ker je preprosto nesposoben, len, nezrel ali brezbrižen, začnite na svojega otroka gledati z drugega zornega kota. Da so vsa ta njegova odklonska vedenja in dejanja razlog njegovega strahu pred tem, da bi postal odrasla, odgovorna in pozitivna oseba. Z miselnostjo, da si želi otrok s takšnim vedenjem doseči, da bi bili vi v želji, da bi ga spremenili nemočno besni ali prizadeti, bo v vas le še dodatno okrepila prepričanje da je otrok v bistvu slab, vi pa nesposobni in nemočni starši. Namesto tega raje storite nasprotno. Začnite verjeti, da je vaš otrok v bistvu že celovita, trdna, pozitivna in odgovorna osebnost, ki si tako kot vsak drug človek, želi zgolj pristne, ljubeče in vzajemno koristne odnose z ljudmi, predvsem bližnjimi. V odnosu s svojim otrokom imejte v mislih predvsem to plat njegove osebnosti in stvari se bodo počasi, a prav gotovo začele obračati na boljše. 

Vir: Dr. Robert T. Bayard in Dr. Jean Bayard, Na pomoč, najstnika imamo