Želela bi si, da bi se mladina začela zavedati, da življenje ni zgolj okolje, v katerem so rojeni. Življenje ni le dolina, obdana z gorami. Življenje niso meje, ki nam jih postavljajo drugi. Meje, ki si jih z leti začnemo postavljati sami. Življenje niso v mladosti strto srce, s strani osebe, ki ne vidi naše prave dragocenosti in naše iskrivosti. 

Niti ni življenje slaba ocena v šoli, nerazumevajoči profesorji, sošolci, ki gledajo skozi tebe in ne vidijo, da se dušiš v vsem tem turobnem zraku naše preklete okolice. Življenje ni niti to, kar nam trenutno daje država ... ni niti skrb za prihodnostjo, brezposelnost pa to, da si ne moreš privoščiti nekaj malega za svojo dušo.

Dragi moji, življenje so prostrani travniki, polni cvetja. Širno morje. Smeh, sonce. Trenutki, ko se ti zašibijo kolena od pričakovanj. Življenje je, ko se veseliš vsega, česar še nisi doživel, vsega kar te čaka. Ko se stemni pred očmi, pomisli "Tudi to bo minilo, jutri je nov dan!". Če ne jutri, pojutrišnjem. Enkrat bo nov dan. 

Enkrat vas bo nekdo pogledal z očmi, s kakršnimi si zaslužite biti videni. Če boste teden dni v sivini, bo lahko že takoj naslednji dan po tem tednu trenutek, ko se bo vse obrnilo. Samo vztrajati je treba, iskati, se boriti ... Koliko vsega je na svetu, koliko čudes, koliko lepih krajev, dobrih ljudi, ki jih sploh še niste videli ali spoznali, pa bi jih morali. 

Dajte gledat malo naprej. Obdobje najstniških let - čeprav bi moralo biti najlepše, ni. Dostikrat ne vidiš nič lepega, sploh v teh zimskih, melanholičnih dneh. Ampak, potem spet tudi to mine, ... spet pride poletje, druženja, sonce ... odrasteš in začneš življenje gledati z drugimi očmi. 

Če bi v mladosti dala piko na svoje življenje, ko mi je bilo najhujše, ne bi spoznala svojega soproga. Ne bi vedela, kaj je ljubezen. Ne bi imela svojega otroka, ki je največji zaklad, kar jih svet premore. Toliko tega je, česar se še lahko veselite – samo ne dovolite, da vas omejuje lastni razum. 

Ne zapolnjujte si srca z malimi ljudmi, z malimi mesti, z malimi stvarmi. Glejte širše. Glejte v naprej. Živimo v svetu, v katerem nam lahko vse uspe, le dovolj truda moramo vložit v to. Srce me boli, ko vidim, kako se utapljamo vsi skupaj v tej sivini. Predvsem mladi. 

Samo pičlih nekaj kilometrov stran pa vas morda čaka popolnoma druga zgodba. Le poskusiti je treba. V življenju je toliko lepih trenutkov, toliko možnosti, toliko izbire in vsega, pa tako malo časa za doživet vse to, da si ga ne jemati. Ne jemljite si časa, še manj pa življenj. 

Prosim, dvignite se iz sivine,  začnite živet. Zdravi ste, lepi ste - vsakdo nekomu, sposobni in mladi. Počakajte na kariero in službo, na nova poznanstva, ljudi, za katere boste središče vsega, pa na izpit za avto in na podobne stvari, odpeljite se, kamor ste si želeli, kupite, kar ste želeli, spoznajte, kogar ste želeli ... za take stvari je vredno živeti. 

Ne pa si odvzet možnosti, da bi sploh kdaj imeli vse, po čemer hrepenite. Ne potegnite črte nad vsem tem. Vedno je izhod. Samo poiščite ga najprej v sebi. Prespite. Jutri bo boljše. Če ne, si ponovite. Bo pa naslednji dan, prekleto, da bo.