Ok, gremo se izzive. Ste za?

Izzivam vas, da objamete najbližjega človeka. Se že tiškate?

Da naredite smešno grimaso, se fotkate in jo pošljete partnerju. Upate?

Izzivam vas, da si s šalom zavežete oči in greste čez cesto. To pa ne? Res ne?

Mogoče se vam zdi nemogoče, butasto in strašno, ampak dejansko je precej ljudi že sprejelo ta izziv. Najstniki, ki vozijo z zavezanimi očmi in povzročajo nesreče, ljudje, ki z zavezanimi očmi hodijo po ulicah, padajo v jaške in po stopnicah, mamice, ki prečkajo cesto z vozičkom – z zavezanimi očmi, seveda. Ne verjamete? Vtipkajte v splet »Bird Box challenge«, pa boste kmalu ugotovili, da je zelo verjetno.

Vsi ti ljudje so namreč sodelovali v spletnem izzivu Bird Box. Nastal je po istoimenskem filmu, ki prikazuje družino, ki mora zbežati pošasti, ki ubija s pogledom – ljudje torej preživijo le tako, da imajo zavezane oči.

Vam v glavi zvonijo besede, kot so kako lahko, naravna selekcija, noro? V resnici so ti ljudje žrtve spletnih izzivov. In spletnih izzivov je malo morje. Obstajajo plesni, pevski, športni izzivi. Nekateri so smešni, nekateri so celo narejeni za dobro stvar. Ice bucket challenge je na primer pozival ljudi, da se polijejo z ledom in hkrati donirajo svoj denar tistim, ki so ga potrebni. Obstajajo pa izzivi, ki so izredno nevarni – celo smrtno nevarni.

Lani sem bila v Bruslju na predavanju v sklopu organizacije Better Internet for Kids. V nekem trenutku je na oder stopil gospod srednjih let, ki je z nami delil svojo zgodbo. Pripovedoval je o sinu, staremu okrog 13 let. Opisal ga je kot odgovornega, pozitivnega, veselega otroka, brez učnih težav, z veliko prijatelji. Odraščal je v ljubeči družini, ob skrbnih starših. Pa je nekega dne vseeno naredil samomor. Vsaj tako so mislili. Dokler niso kriminalisti ugotovili, da je fant v resnici igral spletni izziv. Chooking game. Izziv, v katerem se mora izvajalec daviti, dokler ne pade v nezavest, vse skupaj posneti in – ko pride k sebi, objaviti. Če spet pobrskate po spletu, lahko hitro ugotovite, da se takšni izzivi ne končajo vedno srečno.

Ko so raziskovali, kakšen je bil ta fant na spletu, se je izkazalo, da je bila njegova spletna identiteta popolnoma drugačna od tiste iz resničnega sveta. V spletnih pogovorih je bil namreč jezen, agresiven, žaljiv … Neprepoznaven.

Najstnica, ki je na predavanju sedela zraven mene, mi je prišepnila, da so izziv igrali vsi njeni sošolci. Doma in v šoli v naravi. In da nihče – ne starši ne učitelji niso imeli pojma, da to počnejo.

Vas zanima, kakšni izzivi še obstajajo?

- Pain challenge: Kjer udeleženci preizkušajo svoje meje bolečine na razne načine.

- Hot water challenge: Udeleženci pijejo vročo vodo po slamici ali se polivajo z vrelo vodo.

- Kyle lips challenge: Kjer mora udeleženec nastaviti kozarec na svoje ustnice in posrkati zrak iz kozarca. Rezultat: Ogromne ustnice.

- Kiki, do you love me, challenge: Kjer udeleženci plešejo zraven vozečega avta – na cesti.

- Plastic bag challenge: Kjer si udeleženci poveznejo vrečko čez glavo in merijo, koliko časa zdržijo.

- Cinnamon challenge: Kjer morajo udeleženci pojesti žlico cimeta. Preprosto? Predstavljajte si, kaj se zgodi, ko zaradi suhega cimeta čez poplaknejo kozarec vode in se ta spremeni v blato?

- Ice and salt challenge: Kjer si udeleženec najprej na roko nasuje sol, potem pa na ta del pritisne ledeno kocko. Na tem mestu potem nastane huda ozeblina.
…

Izzivov je še ogromno. Vsak dan kakšen nov. Omenjam le nekaj tistih, ki so me osebno najbolj pretresli.

Kje lahko otroci naletijo nanje?

Praktično vsepovsod. Prek prijateljev, na družbenih omrežjih, na YouTubu, v igricah … Pri omenjenem fantu so kriminalisti ugotovili, da je za izziv izvedel na YouTubu. YouTube je bil tisti, ki mu je sam predlagal naslednji posnetek.

Kaj je torej tisto, kar otroke tako zelo vleče v spletne izzive? Zakaj sodelujejo v njih, čeprav so zelo nevarni?

Pravijo, da gre v današnjem svetu tako: Če nekoga izzoveš, naj skoči v Savo, tega ne bo storil. Če ga izzoveš, da skoči v Savo in bo dogodek posnel ter objavil, pa bo takoj za.

Stvar je v tem, da želijo otroci predvsem narediti vtis na prijatelje. Gradijo svojo spletno identiteto, ki je za njih pomembna prav tako kot življenje v resničnem svetu. Všečki in komentarji štejejo!
Obstajajo YouTube vlogerji, ki preizkušajo razne izzive in so zaradi tega postali prave zvezde in posledično vzorniki otrok.

Prav tako pa njihovi možgani še niso tako razviti, da bi lahko zaznali, kako nevarno je njihovo početje. Se spomnite, kako ste smučali, se vozili s kolesom ali avtom, ko ste bili mlajši? Moje drugo ime je bilo Fitipaldi.

In kaj lahko starši in učitelji naredijo?

Predvsem se moramo z otroki pogovarjati. Strokovnjaki se strinjajo, da sta ozaveščenost in preventiva boljši kot kurativa.

Pogovarjajmo se z njimi, še preden dobijo svoj telefon. Vključimo se v njihove on-line aktivnosti – tako kot bi se z njimi igrali v fizičnem svetu, se dajmo še na spletu – tako bo za njih bolj naravno, da nas vprašajo za nasvet. Skupaj oblikujmo družinska pravila, tako da jih otrok razume. Določimo družinski čas brez elektronskih naprav. Naj ve, da ga podpiramo. Zavedati se moramo, da je telefon zanj pomembna stvar. Pogovarjajmo se o tem, katere strani lahko obiskujejo, katere igre lahko igrajo …

Predvsem pa:

Naučimo otroke, da lahko rečejo NE in da jim ni treba storiti vsega, kar vidijo ali v kar jih nagovarjajo drugi.

In naj poslušajo svoj notranji občutek – če čutijo, da je nekaj nevarno, najbrž tudi je!