V psihološkem kontekstu gre za pojav, pri katerem se mladostniki čutijo nerazumljeni in verjamejo, da je njihova ljubezen edinstvena in posebna prav zato, ker jo drugi zavračajo. Ljubezenska razmerja v puberteti so pogosto čustveno zelo intenzivna, kar je posledica bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Najstniki v tem obdobju doživljajo močna hormonska nihanja, hkrati pa se oblikujejo njihova identiteta, vrednote in občutek pripadnosti. Če starši nasprotujejo odnosu lahko to vodi še v večjo zavezanost para, saj občutek prepovedane ljubezni povečuje dramatičnost in občutek posebnosti zveze. Prav zato lahko poskusi preprečevanja razmerja pogosto vodijo v še večji upor in oddaljitev najstnika od staršev. Razumevanje tega sindroma in ustreznih odzivov je za starše ključnega pomena.

Značilnosti sindroma Romea in Julije pri najstnikih

- Občutek prepovedane ljubezni: par se lahko počuti, kot da je njuna zveza edinstvena in da ju nihče ne razume.

- Upor proti avtoriteti: pogosto se pojavi močan upor proti staršem, učiteljem ali drugim avtoritetam, ki zveze ne odobravajo.

Idealizacija partnerja: najstniki lahko pretirano romantizirajo odnos in ignorirajo morebitne težave ali neskladja.

- Povečana čustvena intenzivnost: ljubezen lahko doživljata kot življenjsko pomembno, kar vodi v dramatične odzive na morebitne ovire.

- Občutek midva proti svetu: par se lahko izolira in druge doživlja kot sovražnike njune sreče.

- Nevarnost impulzivnih odločitev: v skrajnih primerih lahko ta občutek vodi v nepremišljena dejanja, kot so pobegi od doma ali celo samopoškodovanje.

Najstniki so še v fazi intenzivnega razvoja možganov, predvsem prefrontalnega korteksa, ki je odgovoren za presojo in regulacijo impulzov. Poleg tega se v puberteti močno poveča vpliv dopamina in oksitocina, ki krepita občutke navezanosti in evforije v romantičnih odnosih. Ljubezen je v tem obdobju pogosto doživeta kot izjemno intenzivna in usodna, kar lahko vodi v impulzivne odločitve in močne čustvene reakcije.

Kako pomembna je podpora staršev

Starši pomembno vplivajo na to, kako se najstnik spoprijema z ljubezenskimi izzivi, in mu pomagajo razviti zdrave vzorce odnosov za prihodnost. Pomembno pa je potrpljenje, razumevanje in strateški pristop. V nadaljevanju so ključne usmeritve, ki lahko pri tem pomagajo: 

Empatija in razumevanje: namesto neposrednega nasprotovanja je bolje, da prisluhnemo občutkom svojega najstnika. Pomembno je, da najstnik dobi občutek, da so njegova čustva upoštevana in spoštovana, tudi če se ne strinjamo z njegovo zvezo.

Spodbujanje kritičnega razmišljanja: najstniku lahko pomagamo videti zvezo iz različnih zornih kotov in ga spodbujamo k vprašanjem, kot so: Kaj te v tej zvezi osrečuje? Kaj bi svetoval prijatelju v podobni situaciji?

Normalizacija občutkov: naj najstnik ve, da so močna čustva normalna, a da niso vedno znak usodne ljubezni. Pomembno je, da razume, da se občutki sčasoma spreminjajo in da intenzivna ljubezen v adolescenci ni nujno edini ali zadnji pomemben odnos v njegovem življenju

- Poudarek na osebnem razvoju: pomembno je spodbujati tudi druge interese in hobije, da ljubezenski odnos ne postane edini vir sreče. Najstnik lahko skozi šport, umetnost, prostovoljstvo ali druge dejavnosti razvija občutek lastne vrednosti, ki ni odvisen le od romantičnega razmerja.

- Ne prepovedujmo, ampak usmerjajmo: prepoved zveze običajno povzroči upiranje, zato je bolje, da se pogovorimo o zdravih mejah in posledicah. Delimo lahko svoje izkušnje iz mladosti in s tem pokažemo, da razumemo intenzivnost občutkov, hkrati pa osvetlimo možne pasti.

- Vzpodbujanje odprte komunikacije: pomembno je, da se najstnik počuti varnega pri deljenju svojih misli in občutkov, ne da bi se bal kazni, nerazumevanja, zavračanja. Če se mladi zavedajo, da jih ne bomo obsojali, bodo lažje poiskali naš nasvet in podporo. 

Vir: Psychology Today