Zakaj deklice izvajajo čustveno nasilje nad vrstnicami?
Odraščajoče deklice pogosto doživljajo velik socialni pritisk, da bi bile sprejete v družbi. To iskanje sprejetosti lahko privede do različnih oblik manipulacij, da bi se približale priljubljenim skupinam ali pridobile socialni status. Običajno se deklice zatekajo k izključevanju, obrekovanju ali kritiziranju vrstnic, da bi se same počutile močnejše ali pomembnejše. Tudi deklice, ki se soočajo z nizko samopodobo ali negotovostjo vase, lahko s psihičnim nasiljem (npr. poniževanjem) skušajo pridobiti občutek nadzora, moči in vrednosti. V tem kontekstu velja omeniti tudi družine, v katerih je prisotno nasilje. Če so deklice priča nasilju doma (med starši ali v družini), lahko to postane njihov način reševanja konfliktov. Ne gre pa spregledati še enega razvojnega vidika – faze razvoja socialnih veščin. Če se deklice ne naučijo konstruktivno reševati konfliktov in graditi zdravih odnosov, se lahko zatečejo k manipulacijam, zasmehovanju ali izključevanju kot preprostim načinom za spopadanje s čustvenimi in razvojnimi izzivi.

Posledice čustvenega nasilja za žrtev

Psihično nasilje ima lahko dolgoročne negativne posledice za deklice, ki so žrtve tega vedenja. Te posledice vključujejo:
- Nizka samopodoba in samozavest: žrtve začnejo verjeti, da so manjvredne, kar lahko vodi v dolgotrajne težave s samopodobo.
- Tesnoba in depresija: nenehno izpostavljanje zasmehovanju, manipulacijam in izključevanju lahko vodi v tesnobo, depresijo ter druge duševne težave.
- Socialna izolacija: deklice, ki so žrtve psihičnega nasilja, se pogosto umaknejo iz socialnih dejavnosti in izgubijo pomembne prijateljske vezi, kar povečuje občutek osamljenosti.
- Slabši šolski uspeh: zaradi stresa, ki ga povzročajo takšni pritiski, se lahko žrtvam zmanjša koncentracija, kar vodi v padec učnega uspeha.

Kako lahko ukrepajo starši in šola

1. Ohranjanje odprte komunikacije in razvoj zaupanja
Starši morajo nuditi varen prostor, v katerem se bodo otroci počutili udobno in varno pri izražanju svojih občutkov. Pomembno je, da redno ohranjajo stik in spremljajo, kaj se dogaja v življenju svojih otrok – tako v šoli kot v drugih socialnih okoljih. Vpogled v otrokove medosebne odnose in odprti pogovori o temah, kot so prijateljstva, sprejetost, odraščanje in čustva, so ključnega pomena za preprečevanje nasilja.
2. Prepoznavanje znakov nasilja
Pomembno je pravočasno prepoznavanje morebitnih znakov otrokove stiske. To so lahko spremembe v vedenju (npr. umik iz družbenih aktivnosti, zapiranje v sobo, zadirčnost, jokavost), negativni občutki do sebe, spremembe v učnem uspehu, tesnobnost ali druge psihosomatske težave (npr. nepojasnjene bolečine). Pomemben je hiter odziv, povezovanje s šolo in po potrebi iskanje strokovne pomoči. 

3. Izobraževanje o zdravih odnosih in reševanju konfliktov
Starši in šole bi morali mladim ponuditi ustrezna izobraževanja (npr. predavanja in igre vlog) o tem, kaj so zdravi in nezdravi odnosi, kako prepoznati manipulacijo ter kako reševati konflikte na konstruktiven način. To vključuje tudi učenje o spoštovanju mej drugih, empatiji ter uporabi komunikacijskih veščin za obvladovanje čustev in sporov.
4. Šolski ukrepi in podpora
Šole morajo imeti jasne politike in postopke za obravnavo čustvenega nasilja. Učitelji in šolska svetovalna služba morajo biti usposobljeni za prepoznavanje in obravnavo tovrstnega nasilja ter nuditi podporo žrtvam in storilcem. Vključevanje staršev, izvajanje delavnic o zdravih odnosih in redno spremljanje socialne dinamike v razredu so pomembni ukrepi za preprečevanje nasilja.
5. Podpora za žrtve in storilce
Pomembno je, da šola in starši zagotovijo pomoč tako žrtvam kot storilcem. Žrtvam je treba nuditi čustveno podporo in pomoč pri obvladovanju posledic nasilja, storilcem pa pomagati pri zavedanju posledic svojega vedenja in jim nuditi ustrezno obravnavo. Ker so nasilni otroci v nekaterih primerih tudi sami žrtve nasilja doma, je pomembna tudi pozornost, namenjena družini nasilneža.

Viri: StopBullying / Parents