Čeprav imamo odrasli razvit občutek odgovornosti in si lahko predstavljamo posledice prekomernega gledanja v mali zaslon, otroci tega nimajo. Sami bi bili lahko na telefonu oz. tablici neomejeno, dokler od utrujenosti ne bi zaspali (tako kot bi tudi uživali večinoma predelano hrano brez ustreznih hranilnih snovi, pomembnih za zdrav telesni razvoj, pa jim tega ne dovolimo, ampak jih spodbujamo k raznoliki prehrani). 

Če jim odrasli časovno ne omejimo uporabe, si je sami zagotovo ne bodo, saj jim zaslon služi za zadovoljevanje potreb po pripadnosti, zabavi, sprostitvi ... kar pa je lahko nevarno, ker so to nerealno zadovoljene potrebe. Pojavlja se lahko občutek tesnobe, poimenovan FOMO (angl. fear od missing out), ki predstavlja strah pred zamujenimi priložnostmi. Ta občutek najpogosteje povzročajo družbena omrežja, ki nam prikazujejo popolna življenja in sprožijo v nas tesnobo, da sami nismo del videnega dogajanja. 

Zagotovo smo ga vsi že kdaj doživeli ob spremljanju privlačnih socialnih omrežij. Odrasli kljub zgrajenemu občutku lastne vrednosti lahko hitro zapademo v nezadovoljstvo z lastnim življenjem, pri mladostnikih pa je to kot plaz, ki se začne valiti po pobočju. Kdo ga lahko zaustavi?

Bistveno vprašanje je, zakaj odrasli dovolimo, da naše otroke vzgaja tehnologija. Vsekakor je tehnologija najboljša mogoča varuška in na kratki rok najcenejša. Starši pridejo utrujeni iz službe, radi bi mir, ki ga na tak način takoj dobijo. Prekomerna izpostavitev zaslonom se pokaže šele kasneje v otrokovem razvoju, zato je tudi ne dojemamo kot visoko ogrožajoče. Nismo tako pozorni, čemu je otrok izpostavljen na zaslonu. Veliko je tako imenovanih vplivnežev, ki na mladostnika v fazi iskanja vzornika delujejo negativno. 

Vsekakor bi jih bilo treba nadzorovati, saj otroci pri svojih letih še nimajo filtra, s katerim bi prepoznali pasti. Se pa o negativnih posledicah vplivnežev premalo govori in ozavešča. Pomembno je zavedanje odraslih, staršev, učiteljev, da si otrok sam ne more pomagati in se zaščititi pred nevarnimi vsebinami, ki jih splet ponuja. 

Otrok naj ima telefon v skupnih prostorih, da starši lahko brez težav preverjajo, katere vsebine spremlja, kakšne fotografije deli z drugimi, na kakšen način se izraža v komunikaciji. Pravica do zasebnosti, ki jo otroci in mladostniki radi poudarjajo, nikakor ni pred pravico, da jih starši zaščitijo in poskrbijo za njihov zdrav razvoj. Pri Log outu (Center pomoči pri prekomerni rabi interneta) svetujejo, da telefon otroku izročite v uporabo in sklenete dogovor, kolikšna ta uporaba bo. Veliko lažje je telefon potem odvzeti oz. omejiti, kot če mu ga poklonimo za darilo in ga dojemajo kot nekaj svojega.

Odrasli naj bi otroke naučili in jih opozarjali na varno uporabo, kar lahko dosežemo zgolj na način, da se tega, kaj je varna uporaba, zavedamo tudi odrasli. Ko vemo, zakaj postavimo mejo in se je držimo (tudi sami), se jo bodo lahko naučili spoštovati tudi otroci. 

Če bi se lahko starši skupaj dogovorili (npr. na prvem roditeljskem sestanku v 1. razredu), kdaj otrokom izročiti telefone v uporabo, bi bilo to odlično, skoraj že idealno, seveda pa je bistveno vprašanje, ali bi se lahko tega dogovora držali vsi na dolgi rok. Skušajmo občutke tesnobe, opisane v kratici FOMO (strah pred zamujenim), nadomestiti z JOMO – angl. joy of missing out (veselje nad zamujenim), ki nas skuša spomniti na radost, ko pozornost preusmerimo na svojo neposredno okolico in smo pomirjeni s tem, da lahko privlačnosti na spletu tudi zamudimo, ker trenutno doživljamo radost v nečem, česar nam ni treba javno deliti.