Zasvojenost z računalniškimi igrami je na uradnem seznamu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) uvrščena med duševne in vedenjske motnje. Opisana je kot trajno ali ponavljajoče se igranje, ki v življenju posameznika prevlada nad vsemi drugimi platmi življenja. Statistika priča, da je med zasvojenimi največ mladih moških, a žalostno dejstvo je, da so med njimi dandanes tudi otroci. Posledice so lahko hude in so podobne kot pri drugih zasvojenostih, prav tako so podobni tudi znaki.

Kako lahko starši pri otroku prepoznajo znake zasvojenosti z računalniškimi igrami? Kako naj se soočijo s težavo in kakšni naj bodo ukrepi? Katere igre so primerne za otroke, koliko ur dnevno je sploh zdravo, da igrajo igrice, in kakšna je spodnja starostna meja, ko še ne bi smeli biti za zaslonom? Odgovarja Marko Puschner, sodelavec Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje v sklopu Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

"Znaki zasvojenosti z računalniškimi igrami so podobni znakom nekemičnih zasvojenosti. Običajno gre za spremembe ustaljenih navad, ki niso povezane z odraščanjem: spremembe spalnih navad (igranje dolgo v noč, zaspanost preko dneva), spremembe prehranjevalnih navad (uživanje nezdrave hrane, prehranjevanje ob igranju video igre) in spremembe higienskih navad," je nanizal Marko Puschner, sodelavec Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje v sklopu Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Znaki so pozornim staršem opazni. Pri zasvojenem otroku se pojavijo čustvena nihanja. Burno, zadirčno in agresivno se odzove na prepoved igranja igric. Izgublja občutek za čas in laže o količini igranja. Neprestano razmišlja o video igrah, ne zanimajo ga druženje z vrstniki, šport in druge dejavnosti, ki so ga nekoč veselile. Začne izostajati od pouka, učni uspeh se poslabša. Manj pomaga doma, je zadirčen, razdražljiv in agresiven. Zapira se vase in nerad vzpostavi stik iz oči v oči. Stežka se osredotoči, ne zmore biti zbran in razmišljati.

"Da pa lahko govorimo o zasvojenosti, morajo biti znaki prisotni vsaj eno leto," je dodatno poudaril Marko Puchner. Pogosteje gre namreč za prekomerno rabo in ne za zasvojenost z video igrami in tudi tedaj je potrebno pravočasno in pravilno ukrepanje. Starši lahko v izogib pretiranemu igranju na primer motivirajo otroka za druge dejavnosti in mu istočasno omejijo čas za računalniškim zaslonom. "Seveda morajo biti previdni. Čas igranja naj počasi krajšajo in naj ga ne omejijo močno kar naenkrat na denimo uro na dan. Namreč otrok se bo začel upirati, če bodo želeli prehitro preveč. Prav tako je smiselno uvesti dan brez naprav z zasloni, ki naj velja za vse člane družine, tudi za starše," svetuje.

PREBERI ŠE: "Notranja smrt mladih". Si tega resnično želimo?

Če je otrok dejansko zasvojen, pa priporoča strokovno pomoč, kajti starši bodo verjetno težko pomagali sami in so v ozadju praviloma dodatni problemi. "Zelo pogosto se dogaja, da je zasvojenost z video igrami v resnici beg otroka pred težavami, kot so na primer različne težave znotraj družine: družinsko nasilje, prepiri staršev in tako dalje," je opozoril. Kompleksne težave se je potrebno lotiti celostno z reševanjem problemov, pred katerimi otrok beži v svet video iger. Tudi otrok si lahko pomaga, in sicer tako da se pogovori z nekom, ki bo znal presoditi, ali je zasvojen ali (samo) preveč časa preživi ob igranju videoiger. Zatem lahko počasi zmanjšuje čas igranja in si hkrati poišče aktivnosti, ki ga veselijo in zanimajo, a niso povezane z računalniki, s tehnologijo in z zasloni. Odlični so na primer gibanje, šport in druženje v živo.

Kam se lahko starši in otroci obrnejo za pomoč? Kar nekaj organizacij se v Sloveniji ukvarja s pomočjo pri prekomerni rabi in zasvojenosti z video igrami. Za otroke je prvi korak klic na TOM telefon ali uporaba njihovega klepeta, kjer bodo lahko svetovali, kako ravnati in kam se obrniti. Starši pa se lahko obrnejo na organizacije, ki nudijo pomoč pri zasvojenosti z video igrami, kot je denimo Logout.

PREBERI ŠE: Sadfishing – ko najstnik išče pozornost z deljenjem svojih stisk na spletu

Koliko časa lahko otrok preživi za zasloni in kakšne igre naj igra?

Po priporočilih glede uporabe naprav z zasloni po starostnih skupinah, ki so jih pripravili slovenski pediatri, pa bi morali biti popolnoma brez zaslonov otroci do dopolnjenega drugega leta starosti. Pri dve- do petletnikih naj bo tovrsten čas omejen na manj kot uro, med šest- in devetletniki do uro, pri 10- do 12-letnikih do uro in pol, pri 13- do 18-letnikih do dve uri dnevno. Celotna priporočila o Smernicah za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih so dostopna TUKAJ.

Marko Puschner je izpostavil tudi pomen preventivnega ravnanja za zmanjšanje tveganja za zasvojenost z video igrami. "Preventiva se začne že zelo zgodaj, ko se otrok prvič sreča z napravami z zasloni, pri čemer je pomembno, da jim je čim manj časa izpostavljen," je poudaril. Ključno pri vsem je, da računalniške igre in čas za zasloni predstavljajo zgolj manjši in nikakor ne prevladujoči del dejavnosti v življenju posameznika. Vsekakor bi moral otrok večino časa preživeti zunaj, ustvarjati, se pogovarjati, družiti in igrati v živo z vrstniki in družinskimi člani, se učiti in podobno.

PREBERI ŠE: Koliko časa so lahko otroci pred zasloni?

Poleg časovne in starostne omejitve je treba paziti na primernost video iger. Pomembno je, da jih otroci in najstniki nameščajo skupaj s starši, ki naj imajo vseskozi pregled nad vsebinami, s katerimi se srečuje njihov otrok. Ob nakupu igric naj bodo pozorni na oznake za starostno mejo, svetuje Marko Puschner, ki obenem vsekakor priporoča, naj jih otrok začne čim pozneje igrati. "Proizvajalci sicer izdelujejo video igre, ki so namenjene že najmlajšim. A vendar strokovnjaki odsvetujejo uporabo kakršnih koli naprav z zasloni pred drugim letom, pozneje pa naj bo tovrsten čas zelo omejen," je izpostavil.

V predšolskem obdobju naj se po njegovem nasvetu uporabljajo le didaktične video igre brez močnih vizualnih in zvočnih učinkov, medtem ko se je treba izogibati video igram in vsebinam z (digitalnim) oglaševanjem. V šolskem obdobju lahko nato otroci preidejo tudi na druge tipe video iger, pri čemer na Safe.si za šolarje priporočajo igre, ki spodbujajo kreativnost, razmišljanje in druge podobne veščine, ki nosijo smiselno zgodbo in imajo pozitivno dodano vrednost.