Načinov, kako privzgojiti delovne in učne navade, je toliko, kolikor je različnih otrok in kolikor je različnih staršev. Skupno pa je, da se je priporočljivo pomembne starševske naloge na področju izobraževanja lotiti z veliko mero spoštovanja, razumevanja in podpore. Ključni so sporazumevanje z dovoljšnjo mero potrpežljivosti, jasno postavljena pravila, rutina (da je denimo treba najprej po prihodu domov iz šole narediti domačo nalogo in šele po opravljenih vseh šolskih obveznostih sledi igranje).

Ob vsem naj bo skrb za šolo prijetno ter ne preveč resno in suhoparno opravilo. Zato na poti do končnega cilja večkrat pohvalite dosežke in včasih kaj načrtno spreglejte, namesto da bi zgolj grajali ob napakah, slabih ocenah in pozabljenih domačih nalogah. Vedite, da se lahko vsakomur kdaj pa kdaj kaj zalomi, tako otroku kot seveda tudi vam, ki ste že odrasli ter ki imate že privzgojeno določeno mero odgovornosti in skrbnosti. 

Ob skrbeh in morebitni nejevolji se skušajte spomniti, kako je bilo v vaših šolskih letih, kako ste se počutili ob slabši oceni, kako je bilo, ko ste kaj pozabili. S takim zavedanjem pristopite k svojemu šolarčku ob začetku njegove šolske poti in zagotovo vama bo uspelo.

Na vprašanja, kako otroka uspešno pripraviti na šolo, mu privzgojiti učne in delovne navade ter ga naučiti učiti se, je odgovorila Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja ter svetovalka in mentorica za uspešno učenje.

Kdaj je treba otroka začeti pripravljati na šolo in na vse obveznosti, ki spadajo zraven?

Osebno menim, da začnemo otroka pripravljati na šolske obveznosti ob vstopu v prvi razred. Delovne navade sicer začnemo razvijati tudi že v predšolskem obdobju, ko otroka navajamo na samostojnost preko različnih vsakodnevnih dejavnosti. Vendar gre le za prve zametke samostojnosti, ki predstavljajo temelj in osnovo pri razvijanju šolskih delovnih navad in ki so lahko v veliko pomoč, ko otrok vstopi v šolo. V prvih razredih se razvoj samostojnosti in odgovornosti nadaljuje, le da je tokrat bolj usmerjeno v popoldanske šolske obveznosti in naloge.

Pomembna razlika med vrtcem, predšolskim obdobjem in šolo je ravno v popoldanskih (domačih) nalogah. Prvošolčki jih sicer nimajo veliko oziroma jih naredijo v podaljšanem bivanju v šoli. A vendar, če želimo ustvarjati delovne navade, ki se bodo prenesle v višje razrede, moramo začeti že v prvem razredu. To pomeni, da si otrok popoldne ali zvečer pripravi torbico za naslednji dan, si ošili barvice, si pripravi športno opremo ...

Priporočam, da na začetku šolskega leta omenjeno pripravlja skupaj s starši, sčasoma pa sam in samostojno, ko starši le preverijo, ali je narejeno. Določene dneve v tednu lahko nameni vaji pisanja in računanja, pri čemer pa ne pretiravajmo, saj je otroku je v tem obdobju primarna igra. Menim, da je dovolj 15 minut za pogovor z otrokom o šoli (kaj je spoznal novega, najljubši dogodek dopoldneva in priprava torbice). Tako sčasoma gradimo zavedanje, da je doma potrebno narediti "še nekaj za šolo". Kasneje bodo to domače naloge, zdaj je le šiljenje barvic.

V vsakem primeru je treba vzpostavljati rutino "dela za šolo" ali še bolje rutino "pripravim se za šolo". Pri vsem moramo vsaj na začetku upoštevati, da imamo starši že predstavo, kaj pomeni obiskovati šolo, učiti se, delati domače naloge in podobno. Otrok, ki šele vstopa v prvi razred, pa je nima; zanj je šola hram učenosti in znanja, pri čemer ve zgolj, da bo pridobil določena znanja (branje, pisanje, računanje ...).

Kako lahko starši dosežemo, da bo otrok sam in z veseljem poskrbel za šolo?

Tako, da iz dejavnosti, ki sem jih zgoraj omenila, naredimo vesel, prijeten dogodek. Če vzamem primer barvic: če otrok ne mara šiljenja barvic, se dogovorimo, da jih polovico ošilimo mi. Ali tekmujemo, kdo bo hitreje ošilil več barvic, kdo bo z enim potegom skozi šilček naredil špico na barvici in podobno. Kot rečeno, je v prvem triletju otroku primarna igra, zato se potrudimo, da iz šolskih obveznosti naredimo prijeten dogodek. Ni treba, da je vse, kar se šole tiče, resno.

Kaj svetujete staršem, koliko naj bodo vpleteni v šolo, koliko in kdaj naj pomagajo ter kdaj naj otroku prepustijo, da sam poskrbi za šolo?

Starši skoraj nezavedno namesto otroka naredimo marsikaj, kar bi dejansko lahko naredil sam. Otroku bomo privzgojili odgovornost do šolskih obveznosti in nalog, če starši ozavestimo in razčistimo sami pri sebi, kaj lahko otrok naredi sam in česa res ne. Na primer: šolsko torbo naj nosi otrok, ne starši. Res gre za "malenkost", ki pa ob neupoštevanju daje pomembno sporočilo, da gre v šolo oče ali mama in ne otrok. Ampak, ali ni ravno obratno?

Prvo leto spremljajmo otroka pri šolskih dejavnosti, vendar bodimo pozorni, da postopoma samostojno naredi svoje obveznosti. Če nam to ne uspe v prvem letu šolanja, temu posvetimo pozornost v drugem ali tretjem razredu. Koliko se bodo starši vpletali v šolo, pa je seveda odvisno tudi od otroka samega in njegovih sposobnosti. Nekateri bodo potrebovali več pomoči staršev in dlje časa, drugi manj. Pomembno pa je, da otrok začuti, da smo mu v oporo in da se ob težavah lahko obrne na nas po pomoč. Bolj ko gremo proti višjim razredom, več samostojnosti in odgovornosti se pričakuje.

Kako pa pomagati otroku, da se bo optimalno učil, torej, da se bo sploh znal učiti? Kako ga "naučiti" pametno učiti se?

Naučiti otroka učiti se je proces. S strategijami učenja je smotrno otroka spoznavati od četrtega razreda naprej (lahko tudi prej pri določeni učni snovi, vendar ni toliko namensko). Seveda pa nikoli ni prepozno, tudi če z učenjem strategij pričnemo v višjih razredih. To so veščine, ki niso omejene na starost, so pa potrebne za poklice prihodnosti.

Namreč, pojem "učiti se" ne zajema le sedenja za knjigo in učenja podatkov, kot je pogosto razumljeno, ampak spoznavanje samega sebe kot učenca. Kaj mi pri učenju ustreza in kaj ne, kako iz množice podatkov izluščim bistveno, kako najti motivacijo za učenje, kako si organiziram čas ...

Če se starši odločijo, da bodo sami pomagali otroku pri učenju strategij učenja, se lahko najprej spoznajo z njegovim učnim stilom (vidni, slušni ali gibalni) in glede na to poiščejo tehnike, ki bodo otroku najbolj ustrezale. Pogosto namreč pride do nerazumevanja med staršem in otrokom ravno zaradi nepoznavanja otrokovega načina učenja oziroma učnega stila. Starš je denimo vidni, otrok pa slušni tip in v omenjenem primeru otroku še tako lep miselni vzorec ne bo kaj dosti koristil. Pomagal pa mu bo pogovor o učni snovi.

Ko govorimo o strategijah učenja, je bistveno, da je otrok pri učenju učinkovit in uspešen. Da si od časa, ki ga preživi za knjigo, čim več zapomni in za to ne porabi celega popoldneva. Če otrok za učenje porabi preveč časa, je smiselno razmisliti o spoznavanju in učenju strategij učenja.

Kakšno je vaše sporočilo ob začetku novega šolskega leta?

Staršem in otrokom želim čim bolj mirno šolsko leto, da bi se le-to izvajalo v šolskih prostorih. Ob začetku šolskega leta naj se pogovorijo z otrokom (še posebno v višjih razredih), kaj si želijo doseči v tem šolskem letu ter kako bodo to dosegli in kaj bodo za to naredili. Starši naj tudi sami razmislijo, koliko se bodo vpletali v otrokovo učenje in pri katerih predmetih (morda, kjer otrok potrebuje več pomoči). September je ravno pravi čas za določanje ciljev, ki jim bomo sledili.