Nekoč smo otroci ob deževnih dneh brali stripe in knjige ter se igrali z igračami in družabnimi namiznimi igrami. Ali pa enostavno gledali v prazno in se dolgočasili. Danes številni otroci preživljajo popoldneve za ekranom. Kaj je tisto, kar poskušajo nadomestiti z igranjem spletnih igric prek mobilnikov, tablic ali računalnikov? Ali na ta način poskušajo nadomestiti manko tistega, česar ne dobijo doma od staršev ali zunaj med vrstniki? Kdaj govorimo o zasvojenosti z igranjem spletnih iger in na kakšen način naši otroci doživljajo to vzporedno, virtualno resničnost? O vsem tem in predvsem o nevarnostih in pasteh prekomernega igranja spletnih iger za otroke in mladostnike smo spregovorili s Franjo Gros, univ. dipl. psih., in svetovalko na Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, kjer svetuje in pomaga posameznikom in družinam, ki imajo težave s prekomerno uporabo digitalnih tehnologij oziroma so zasvojeni s spletnimi vsebinami.

Na milijone otrok se vsako dnevno priključi na splet, da bi igralo spletne igre. Kaj otroci iščejo v spletnih igrah?

S tem, ko gredo otroci na splet in se priključijo na spletne igre, s tem zadovoljujejo svoje (psihološke) potrebe. V največji meri je to potreba po druženju, tekmovalnosti, dokazovanju, zmagi, sodelovanju, biti del skupnosti. Posamezniki si želijo biti v nečem dobri, biti opaženi, imeti občutek avtonomnosti. Veliko mladih uporablja splet zaradi dolgčasa, ker ne vedno, kaj drugega početi, ali se izogibajo učenju ali pa ne zdržijo v dolgem času in imajo na dosegu telefon, računalnik, da jim v tistem trenutku zapolni občutek notranje praznine. Otroci uporabljajo spletne igre tudi za pobeg iz težav, ki jih imajo kje drugje (npr. v šoli). Včasih je to lahko nadomeščanje tega, kar v lokalnem/realnem življenju nimajo, drugič pa je to nadgradnja oziroma podaljšek tega, kar se dogaja (v) posamezniku. 

Kako otroci doživljajo to vzporedno resničnost?

Otroci oziroma vsi, ki igrajo spletne igre, se v njih lahko zelo vživijo, predvsem zato, ker so soustvarjalci igre. Glede na to, kako bodo igrali, je odvisno, ali bodo zmagali, ali se bo njihova ekipa uspela rešiti pred drugimi, ali bodo skupaj kaj ustvarili in ogromno drugih razlogov. Spletne igre (lahko) vzbudijo zelo močna čustva tako pri otrocih kot pri mladostnikih; občutijo adrenalin, srečo, jezo, frustracije, skratka celo paleto čustev, in to so po navadi zelo intenzivna čustva.  V igrah morajo biti pozorni, zbrani, kajti pomembnasta tudi hitrost in natančnost odzivanja. V veliko spletnih iger so dražljaji zelo močni in hitri, ki posledično zelo intenzivno vplivajo na mlade še vedno razvijajoče se možgane. 

Kako lahko to vpliva nanje na kratko  in dolgoročno?

Igranje video iger kratko ali dolgoročno lahko na posameznike vpliva zelo različno. Odvisno je od veliko dejavnikov, med pomembnejšimi varovalnimi oziroma rizičnimi dejavniki so zgled staršev, družinska pravila in dogovori, starost otroka, čas, preživet pred zasloni, ter vrste iger. Veliko mladih igra spletne igre za zabavo in druženje, v svojem prostem času in si znajo sami postaviti prioritete. Je pa kar veliko tistih, ki jih zaradi različnih razlogov zanese od prekomerne rabe pa vse do zasvojenosti in s tem zanemarjanja šolskih obveznosti, družinskih srečanj, zavračanja druženje v živo, opuščanja drugih hobijev, do tega, da se družine obrnejo k nam po pomoč. Priporočilo staršem je, da poiščejo pomoč čimprej, lažje bodo ponovno vzpostavili ravnotežje med napravami in ostalimi področji, ko so težave manjše, kot pa, ko se težave kopičijo in večajo že več let. 

Kaj to pomeni v primerjavi s časi, ko so se otroci igrali zunaj in medsebojno družili? Oz. kaj to za otroke pomeni v smislu socializacije, preživljanja prostega časa? 

Pri mladih opažam, da imajo potrebo po druženju in se družijo, vendar je to medsebojno druženje v veliko primerih preneseno na splet, velikokrat prek socialnih omrežij ali preko pogovorov znotraj video iger. Igranje skupnih video iger (multi player) jim predstavlja vir druženja. Po drugi strani pa tudi pritisk primerjanja med seboj. Veliko mladostniške komunikacije se je preneslo na splet in težave se pojavijo, ko prehitro odreagirajo na bodisi komentar, sliko, video, meme, in to brez razmišljanja. In način komunikacije zna velikokrat biti neprimeren, vulgaren, sovražen. Težava, katero jaz prepoznavam, je v tem, kako mladi normalizirajo komunikacijo, ki je neprimerna, toksična, s pomanjkljivim občutkom za empatijo. Kar lahko pri bolj rizičnih, čustveno labilnih in tistih brez zdrave socialne opore postopoma vpliva na posameznikovo duševno počutje.

Ali lahko potem izgubijo občutek za realno socializacijo, realnost na sploh?

Občutek za realno socializacijo – ne verjamem da lahko izgubijo. Je pa tistim mladostnikom, ki so bolj introvertirani, socialno anksiozni, osamljeni, in podobno, lažje navezati stike preko spleta in jih potem tam bolj vzdržujejo. S tem zadovoljujejo vsaj eno izmed psiholoških potreb – potrebo po druženju, kajti smo socialna bitja in druženje, kontakt nam je vsem pomemben. 

Katere so dobre igre za otroke in mlade? 

Če otroka zanimajo video igre, naj starši najprej preverijo opis igre na npr. commonsense.org , preverijo naj starostno omejitev, kaj igra vsebuje, ali je za enega igralca ali več itd. Odvisno je tudi, kaj otroka zanima in kaj želite, da od igre odnese (je za zabavo, za spodbujanje strateškega mišljenja, itd.). Poleg vsebine je pa zelo pomembna tudi časovna omejitev, ki je jasno predstavljena v slovenskih nacionalnih smernicah.

Kakšne so nevarnosti igranja spletnih iger za mlajše otroke? Še posebej tiste, ki vsebujejo virtualne avatarje, spletne klepetalnice (npr. Roblox)?

Mlajši otroci, če že igrajo igre, naj igrajo offline, torej takšne, ki ne potrebujejo interneta in se tako ne povezujejo z drugimi. 

Poleg prevelike časovne izpostavljenosti, možnosti zasvojenosti in neustreznih vsebin v spletnih igrah se lahko v spletnih klepetalnicah lahko pojavi kdorkoli vključno s predatorji, katerih namen je vzpostavitev stika z otrokom in zloraba. Tudi nekatere vsebine so lahko zelo neprimerne in je resnično pomembno, da so starši pozorni, kaj otroku dovolijo na spletu. 

Tudi družabna omrežja so starostno omejena na 13+, čeprav so to še vedno lahko ranljivi mladostniki, kateri se žal velikokrat zapletejo v tvegana vedenja na spletu.  Iz prakse pa lahko žal povem, da imajo veliko mlajši posamezniki že socialna omrežja, kjer je potem tveganje za rizična vedenja na spletu še večje. Tudi znotraj omenjene Roblox platforme imate spletne klepetalnice, ki so namenjene eksplicitnim pogovorom, torej je potrebno nujno preveriti kaj otrok počne znotraj Roblox. 

Kako se z otrokom pogovarjati o nevarnostih spletnih iger in prekomernemu igranju le teh? Na kaj vse ga opozoriti?

Med mladimi je uporaba spleta vse bolj razširjena (del njihovega odraščanja), vse mlajši otroci že posegajo po spletnih vsebinah. Posledično je potrebno v vzgojo otrok vključiti tudi vzgojo o spletu in spletnemu vedenju že od samega začetka. V prvih letih je najbolj pomemben zgled staršev oziroma skrbnikov in čim manjša izpostavljenost digitalnih napravam na splošno. V vsakem naslednjem starostnem obdobju pa se je potrebno pogovarjati o spletu, pravilih, pasteh, komunikaciji, odnosu do digitalnih naprav, seveda starostno primerno. V vsakem starostnem obdobju so različne stvari, ki so za otroka oziroma mladostnika v ospredju oziroma bolj pomembne. Na Logoutu nudimo raznolike programe, Preventivna pomoč družini je ravno program, kjer se pogovarjamo o omenjenemu glede na starost otrok, potrebe družine in se dogovarjamo o vsebini, napravah, spodbujati pri otroku zanimanje za druga področja in aktivnost  z namenom, da ne bi prišlo do kasnejše prekomerne uporabe, zasvojenosti ali kakšnih neprimernih vsebin na spletu. 

V spletnih igrah se otroci povezujejo z drugimi sotekmovalci med seboj, in v veliko primerih lahko pride do močnih čustvenih reakcij in neprimernega vedenja, vključno s preklinjanjem, sovražnim govorom, ki je žal v nekaterih spletnih igrah/klepetalnicah žal precej normaliziran. Zato se je z otrokom pomembno veliko pogovarjati (kakšno komunikacijo želijo deliti in jo tudi dobiti nazaj, kje potegnejo mejo primernega, kaj naredijo, ko se jih določene besede, izgube, zmage čustveno zelo dotaknejo), da bodo ponotranjili (za vas) prave vrednote.

Kaj lahko/morajo narediti starši da preventivno zaščitijo otroka pred zasvojenostjo in morebitnimi neželenimi učinki igranja spletnih iger? Koliko časa namenjenega igranju je za otroka preveč?

Že prej omenjene smernice slovenskih pediatrov jasno opredeljujejo časovno priporočilo glede na starost otroka. Seveda je potrebno dodati tudi primernost vsebin, ki je prav tako v smernicah. 

Pozorni moramo biti na čas preživet pred zasloni, vsebini in pravila/dogovori o uporabni naprav, na drugi strani pa mora pozornost biti namenjena tudi aktivnemu prostemu času preživetemu brez zaslonov. Pri tem bi še opozorila, da je nujna doslednost staršev, starši so tisti, ki se prav tako morajo držati dogovorov oziroma pravil, kajti težko je pričakovati spremembo pri otroku, če starš sam ni pripravljen tudi sodelovati in včasih tudi kakšno stvar spremeniti pri sebi. 

Vabim družine, da si same naredijo družinski medijski načrt, ki je dostopen na naši spletni strani ali pa da se prijavijo na razgovor, kjer jim bomo pomagali sooblikovati pravila za njihovo družino.

Kako učinkovit je pravzaprav starševski nadzor na mobilnikih in tablicah? In kaj v primeru, ko gre zadeva preko naših zmožnosti – na koga se obrniti po pomoč, za nasvet?

Aplikacije starševski nadzor so učinkovite predvsem pri mlajših otrocih, kjer lahko nastavite filtre, da otrok ne dostopa do neprimernih vsebin, da ni oglasov, da ne more kupovati preko spleta, da mu vi nastavite kdaj se, npr. računalnik zaklene, da dobite vpogled v zgodovino, itd. Ne sme pa to biti edina oblika preventive, to je le eno izmed orodij, ki lahko staršem pomagajo, obvezno pa zraven spadajo pogovori, zgledi staršev. V najstniškem obdobju, pa te aplikacije niso smiselne, ampak je pomembno sodelovanje, dogovarjanje, zaupanje in aplikacije samokontrole. Tudi če starši naredijo prav, da zaščitijo svojega otroka pred zasvojenostjo ali rizičnimi vedenji na spletu (by the book), se še vedno lahko kaj zgodi.

Svetujem staršem, da poiščejo pomoč prej, ne pa ko je že urgentno. Logout nudi več programov v živo in na daljavo, glede na problematiko in izrazitost težav; od preventivnih pogovorov, do programov za zasvojenost, prekomerne rabe, spletnega nasilja in podobno.