Ljudje, ki nimajo teh sprememb – oddiha, pogosto poročajo o naveličanosti in otopelosti. Enako je pri šolarjih, še posebej, če so ti mlajši in jih zanima predvsem igra. Ta je zelo pomemben element za zdrav razvoj otroka. Otrok po sedmem letu starosti želi početi tudi kaj resnega, in to v šoli tudi počne, vendar je še vedno otrok in zato je šolsko leto zasnovano na način, da se med šolskih letom lahko večkrat oddahne od tega početja v času počitnic. Počitnice naj bi bile namenjene igri in druženju, preživljanju časa z vrstniki in starši. 

Ne glede na dosežen učni uspeh v šolskem letu je pomembno, da se vsi otroci odpočijejo in dobijo novega zagona. Če imajo otroci učne težave v osnovni šoli, še ne pomeni, da jim ne bo šlo pri nadaljnjem šolanju, saj nanje deluje veliko pritiskov, zaradi katerih so lahko čisto zamrznjeni. Ob popravljanju ocen v izogib ponavljanju razreda ali letnika je treba skupaj s starši zagristi v še tako kislo jabolko in iti naprej. Zadovoljstvo ob premagovanju ovir bo toliko večje, hkrati pa s tem posameznik osebnostno raste. Osebna rast je tista, ki nam omogoča premagovati ovire. 

Življenje otroka med počitnicami

V času počitnic naj bo poudarek na druženju in sprostitvi, svetuje se veliko igre in pogovora o najrazličnejših temah. Veliko dobrega naredijo tudi počitnice pri babicah in dedkih ali drugih sorodnikih. Babice in dedki s svojimi izkušnjami otroku lahko dajo veliko znanja in umirjenosti. Prijetne izkušnje iz dogodkov med počitnicami otroci ponesejo s seboj v življenje in iz njih velikokrat na nezavedni ravni črpajo energijo, npr. po težkem šolskem obdobju. 

V počitnicah je manj pomembna struktura dneva, ki jo imajo otroci sicer vse leto. V času počitnic ni priporočena pretirana uporaba televizije, telefonov, tabličnih računalnikov in s tem povezanih igric. Za  otroka ni pomembno, kaj mu privoščite ali kakšno igračo jim kupite, pomembno je, da z njimi preživite kakovosten čas. To pomeni, da se kot starši umirite in to umirjenost prenesete tudi na otroka.

Življenje, ko ni počitnic

Razlag in vzgojnih pristopov je veliko, zagotovo pa je najboljši tisti, ki prihaja iz notranjega glasu staršev. Da se kot starši vživimo v otroka in odreagiramo na način, da ga zaščitimo, spodbudimo, in če je potrebno, usmerimo ali omejimo. Starša se morata dogovoriti o pravilih in se jih držati, ker se na podlagi nestrinjanja lahko skregata in ob tem otroka prezreta. Otroci imajo radi pravila in predvsem meje, ki dajejo varnost. Te so ključnega pomena pri vzgoji. 

Otroku je treba podati konkretna navodila, npr. od kdaj do kdaj se dela domače naloge, kdaj je čas za igro in kdaj je čas za spanje. Seveda je treba otroka pri nalogah preverjati, se za njegovo delo zanimati ter ga spodbujati in ne zmerjati. Če se zgodi, da naloge ni naredil, se mu ne sme popuščati, da je ne naredi. Otroci ob nalogah velikokrat čutijo občutek nemoči in nesposobnosti. Če je prisoten starš, ki ga spodbuja, je otroku veliko lažje, saj ima občutek, da so čutenja obvladljiva in se bo lahko iz tega naučil, da težke naloge v življenju pridejo, ampak so obvladljive. Če se otroka zmerja, bo svoj občutek manjvrednosti izražal v družbi na različne načine in skozi različna vedenja.