Medtem ko je večina bralcev že slišala za disleksijo, zaradi katere se otroci soočajo s težavami pri branju, sta manj poznani motnji pisanja – disortografija in disgrafija. Prva je motnja pisanja v skladu s pravopisom, druga pa je predvsem grafomotorična motnja.

Strokovnjaki ocenjujejo, da se z motnjami pisanja sooča med pet in 20 odstotkov vseh šolajočih se otrok. Nanje lahko posumimo ob koncu procesa opismenjevanja, praviloma po končanem tretjem razredu osnovne šole, ko bi učenec že moral poznati, prepoznati in pravilno zapisati vse črke. Obe motnji se prvotno izražata pri pisanju na roko, disortografija lahko tudi pri tipkanju. Pogosto sta povezani tudi z drugimi učnimi težavami in primanjkljaji. S čim se soočajo učenci z disortografijo in disgrafijo ter kako jim pomagati, je pojasnila dr. Tanja Černe, prof. defektologije, zaposlena v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Tveganje za pojav motenj pisanja se lahko kaže že pred šolo

Ali ima učenec disortografijo ali disgrafijo, lahko sklepamo, ko pozna vse črke, oziroma po zaključenem tretjem razredu osnovne šole. "Obe motnji prepoznavamo in diagnostično ocenjujemo ob zaključenem procesu opismenjevanja, ob koncu prvega triletja osnovne šole. Diagnostično ju obravnavamo s pogovorom z otrokom, starši in učitelji, pregledom otrokovih zvezkov in izdelkov (na primer preizkusov znanja, spisov), izpolnjevanjem vprašalnikov, lestvic in testov ter neposredno s pisanjem," je pojasnila.

Tveganje za pojav specifičnih učnih težav (disleksije, disgrafije, disortografije) pa se lahko kaže že v predšolskem obdobju, ko otrok izkazuje zaostanek v govorno-jezikovnem razvoju, pri učenju pesmic in rim, v izgovorjavi besed, pri pripovedovanju, pri hitrem priklicu pogostih besed (denimo za barve in predmete), pri učenju zaporedij, pri gibalnih dejavnostih (na primer pri igrah z žogo) ter pri odklanjanju finomotoričnih in grafomotoričnih dejavnosti (na primer odklanjanje iger s sestavljankami in risanja), je nanizala.

Ključna je pravočasna pomoč

Težave se torej prepoznajo po koncu prvega triletja osnovne šole, pri čemer je dr. Tanja Černe poudarila pomembnost zgodnjega prepoznavanja in diagnostičnega ocenjevanja ter pravočasne pomoči, saj se lahko tako možnost za pojav specifičnih učnih težav v osnovnošolskem obdobju po izsledkih raziskav zmanjša do 70 odstotkov.

"Pomembno je, da v osnovnih šolah učitelji in drugi strokovni delavci sledijo petstopenjskem modelu odziva na obravnavo, kar pomeni, da učitelj v razredu opazuje otroke z motnjami pisanja in jim posreduje dodatne vaje za krepitev grafomotoričnih, pravopisnih ali jezikovnih spretnosti, se poveže s starši in jih vključi v dopolnilni pouk iz slovenščine ter jih v dogovoru s šolsko svetovalno službo vključi v individualno in skupinsko pomoč za otroke z motnjami branja na šoli in v obravnavo pri šolski svetovalni delavki," je izpostavila.

Učiteljem ali staršem, ki opažajo otrokove govorno-jezikovne, pravopisne ali grafomotorične težave, svetuje, naj se obrnejo po pomoč k šolski svetovalni službi, k specialnemu in rehabilitacijskemu pedagogu ali k psihologu. Če težave kljub vsej pomoči vztrajajo, naj ti otroka in starše napotijo v zunanjo strokovno ustanovo, v kateir strokovnjaki (psiholog, specialni in rehabilitacijki pedagog, po potrebi tudi logoped) opravijo diagnostično ocenjevanje in potrdijo ali ovržejo sum na motnjo pisanja. 

Po opravljenem diagnostičnem ocenjevanju strokovnjaki po njenih pojasnilih priporočajo korektivne vaje za zmanjšanje težav ter učiteljem svetujejo glede izvajanja prilagoditev pri pouku, ob izrazitih motnjah predlagajo usmeritev v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. "Strokovnjaki učencem z motnjami pisanja svetujejo, naj uporabljajo pomožne tehnike zapisovanja, kot so pisanje z velikimi tiskanimi črkami ali z označevanjem velikih začetnic, zapisovanje ključnih besed, oblikovanje miselnih vzorcev in podobno," je izpostavila.

Učitelji naj učencem z motnjami pisanja fotokopirajo zapiske obsežnejše učne snovi, da se bodo lahko učili iz njih. V višjih razredih osnovne šole svetujejo učenje desetprstnega slepega tipkanja. "Pomembno je, da je pomoč usmerjena tudi v krepitev jezikovnega področja ter v krepitev močnih področij in področij potencialov. Učenec potrebuje poleg korektivnih dejavnosti tudi več prostega časa, ki naj ga izpolni z lastnimi aktivnostmi, da se bo lahko odpočil in razvedril, saj se ti otroci hitreje utrudijo," je poudarila.

Kako ločimo med motnjami pisanja in branja? Se morda pojavljajo tudi sočasno ali zgolj samostojno?

Disleksija je motnja branja oziroma motnja v bralni tekočnosti in bralnem razumevanju, pojavlja pa se lahko hkrati z disgrafijo in disortografijo. Pri disleksiji in disortografiji gre za specifične primanjkljaje na ravni slušno-vizualnih procesov, pri grafomotoričnem tipu disgrafije pa za specifične primanjkljaje na ravni vizualno-motoričnih procesov. "Disleksija se lahko pojavi brez izražene disortografije, medtem ko se disortografija le redko pojavlja brez disleksije," je razložila dr. Tanja Černe.

Po njenih besedah je sopojavnost motenj v sodobnem času prej pravilo kot izjema, zato včasih težko opredelimo pojavnost posamezne motnje. Pomembno pa je tudi, da se ne osredotočamo preveč na motnjo, ampak bolj na funkcioniranje otroka v vsakodnevnem življenu. Motnje branja in pisanja se pogosto pojavljajo sočasno z motnjo pozornosti in aktivnosti (ADHD), motnje pisanja pa tudi z motnjo avtističnega spektra. Ključno je pravočasno prepoznati motnje, da bi lahko učencem pomagali na primeren in strokoven način ter spodbudili razvoj njihovih potencialov.

"Pomembno je, da učitelji in starši razumejo, da gre za nevrobiološke in nevropsihološke motnje centralnega živčnega sistema, ki se z določenimi korektivnimi vajami lahko omilijo, ne pa povsem odpravijo," je opozorila. Zdravila in čudežne paličice torej ni, otroci potrebujejo pomoč in razumevanje. Samo tako bodo lahko dosegali cilje po njihovih zmožnostih in s pravilno usmeritvijo izboljšali spretnosti branja in pisanja ter odrasli v samozavestne odrasle.