Je splet nadomestil pisanje dnevnika? 

Če naredimo samo kratek pregled različnih družbenih omrežij, lahko opazimo, da nekateri najstniki svoje profile uporabljajo tudi za deljenje svojih tegob odraščanja, kar kažejo skozi zapise ali fotografije. Nekateri izpostavljajo svoje ljubezenske težave, drugi telesne spremembe, namen pa je iskanje potrditve, tolažbe ali nasvetov s strani drugih in občutka, da niso sami v svojem doživljanju. Če malce posplošimo, lahko rečemo, da so družbena omrežja, blogi, forumi in druga spletna mesta na nek način nadomestila pisanje dnevnika, saj nudijo razbremenitev, pa tudi podporo drugih. 

Pri ’sadfishingu’ gre za javno deljenje svojih čustev, izpostavljanje svoje ranljivosti in opazovanje, kako se bodo drugi odzvali nanjo. Kaj vse delijo najstniki na spletu? 

Za lažjo predstavo so v nadaljevanju izpostavljene najpogostejše tegobe najstnikov: negativna izkušnja prvega spolnega odnosa, fotografija samopoškodovanja (ran), deljenje izkušnje tesnobe ali depresije, posodabljanje statusa v smislu: "Ne morem več živeti. Vse je brezupno." Priljubljeni so tudi razni izseki iz žalostnih skladb, ki omenjajo depresijo, žalost, obup, samomor in nesrečne ljubezni. Včasih gre pri tem le za iskanje potrditve in pozornosti zaradi občutka osamljenosti, v nekaterih primerih pa je stiska še kako resnična in jo je otroku veliko lažje deliti na spletu. 

Ali vaš otrok išče pozornost ali prosi za pomoč? 

Za starše je včasih zelo velik izziv ugotoviti, kdaj je otrokovo vedenje pristno oziroma kdaj ima resnične težave in kdaj preprosto išče samo pozornost vrstnikov. Pravzaprav iz objav skorajda ni mogoče z gotovostjo vedeti, kaj se v resnici dogaja z otrokom, ne da bi se o tem z njim pogovorili. Pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo o njegovem doživljanju, izkušnjah, tegobah odraščanja, pomislekih, skrbeh, stiskah … skratka vsem, kar prinaša naporno najstniško obdobje (pa tudi že prej). Spregovorite lahko, kaj mu pomenijo objave na spletu, zakaj se je odločil deliti svoje tegobe tam, nato pa sočutno poslušajte njegov odziv, ne da bi ga obsojali. Lahko ponudite tudi izjave, s katerimi ovrednotite njegovo doživljanje: "Razumem tvojo stisko, to mora biti zate res težko .", "To se sliši res neprijetno, kako ti lahko pri tem pomagam?", "Vem, da je težko, kar doživljaš, a sem ob tebi vedno, ko me boš potreboval/a." … Opomnite ga lahko, naj dobro premisli, katere informacije o sebi deli na spletu, saj lahko z njimi nehote in nevede prebudi negativen odziv vrstnikov ali pa utegnejo drugi njegovo ranljivost celo zlorabiti. 

 Poskusite se izogniti zanikanju ali zmanjševanju tega, kar doživlja in se vzdržite izjav, kot so: "To nič takega.", "Kakšno dramo delaš po nepotrebnem!", "Zakaj se smiliš sam sebi?", "To je tako nepomembno, da je že smešno.", "Oh, s kakšnimi stvarmi se ukvarjaš." … Tovrstne izjave imajo pogosto zelo negativen učinek, saj ima otrok ob njih občutek, da ga ne razumete, da je nekaj narobe z njim, da ne sme čutiti tako kot čuti. Posledica tega je, da se zapre vase in se ne želi več pogovarjati; pristen stik pa se tako izgubi. 

Negativne plati in tveganje sadfishinga

Eno največjih tveganj pri deljenju čustvenih objav o svojih doživetjih, izkušnjah in stiskah na družbenih omrežjih je tveganje zlorabe informacij, spletno ustrahovanje in ostali negativni odzivi, kot so žalitve, norčevanje, širjenje lažnih informacij … Če je najstnik na primer delil svoje čustveno doživljanje z depresijo ali tesnobo, lahko negativen odziv vrstnikov privede do tega, da že tako ranljiv najstnik doživi še več tesnobe, začne verjeti, da ni pomemben in pade v še večjo stisko. Poleg tega lahko norčevanje iz njegove ranljivosti in iskrenosti glede občutkov povzroči, da začne verjeti, da ga nihče ne jemlje resno in da nikogar ne zanima, kaj prestaja. Pri tem so lahko odzivi vrstnikov tudi povsem neškodoželjni, a jih najstnik doživi izrazito negativno. Takšne izkušnje so za odraščajočega otroka lahko izjemno težke.

Kako najstniku stopiti naproti? 

Ko gre za raznovrstna spletna tveganja, večina staršev misli, da je najboljša rešitev odvzem pametnih telefonov ali prepoved uporabe družbenih omrežij. A to dolgoročno ne prinese rešitve, saj se otrok s tem ne nauči zdravega vedenja na spletu. Namesto tega je veliko bolj učinkovito to, da starši otroka učijo odgovorne uporabe spleta. To vključuje tako digitalni bonton, upoštevanje varnosti (npr. menjavanja gesel, deljenja osebnih informacij …) in podobne teme. Pomembno je tudi, da se starši s svojimi otroki pogovarjajo o svojih čustvih, prepoznavanju stiske in iskanju podpore, ko jo potrebujejo. Informativno mu lahko predstavijo tudi varna spletna mesta za pomoč mladim, kjer lahko najde ustrezno podporo. 

Čeprav je včasih težko slediti vsem spletnim trendom, je tudi to pomemben del starševstva. Navsezadnje so družbeni mediji, pametni telefoni in druge tehnologije del življenja najstnikov. Poskušajte ostati čimbolj v stiku s tem, kaj otroci počnejo na spletu in izkoristite njihove objave kot priložnosti za informiranje, kako postavljati meje in uporabljati družbene medije odgovorno in namensko. V primeru deljenja čustvenih stisk pa ne odlašajte z iskrenim pogovorom. 

Viri: Parents / VeryWelFamily