Jaka Štoka je prve zaposlitve po študiju zgodovine poiskal v knjigarnah. Vedno je rad bral in raziskoval, gojil je strast za različna področja in po svetu hodil z odprtimi očmi. Nekega dne se mu je odprla pot na izobraževanje za waldorfske učitelje. Kmalu si je zaželel več in to je našel kot učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana, na kateri je razrednik osem let. Delo učitelja opravlja s srcem, pedagoško strastjo in izjemnim veseljem do učenja in dela z otroki.

Katere so ključne razlike med waldorfsko in "običajno" javno šolo?

Na waldorfski šoli so v ospredju otrok kot celota in njegove potrebe v posameznem obdobju njegovega razvoja. Otrokov razvoj spremljamo od vrtca do konca osnovne šole in pogosto tudi še v gimnaziji. Pozorni smo na njegov individualni razvoj in na njegov razvoj v člana skupnosti. Pouk pri določenih predmetih poteka po epohah, ko je denimo 14 dni ali en mesec v ospredju zgodovina in vmes druge predmete navezujemo na trenutni "glavni" predmet. Tako osnovni temi sledijo jeziki (angleščina, nemščina), glasba, slikanje, ročna dela, evritmija (duševno-duhovna telovadba, umetnost gibanja s spremljavo pianista, ki ni ples).

Poseben pomen imajo športna vzgoja s številnimi igrami, ki sbujajo veselje do gibanja in sodelovanja ter timski duh, športni dnevi in seveda šole v naravi, ki so nekaj posebnega. Del učnega procesa so gledališke igre, na šolskih proslavah pa nastopajo vsi učenci, ne zgolj "bleščeči" posamezniki. Poudarek je na umetnosti in glasbi; vsi otroci igrajo flavto in večina jih obiskuje tudi glasbeno šolo.

Učitelj razrednik predvsem v nižjih razredih devetletke poučuje čim več predmetov sam in je večino dneva s svojim razredom. Praviloma ostane z istim razredom vso devetletko. Odnos z učenci sicer temelji na spoštovanju avtoritete, vendar se trudi z vsakim izmed njih razviti odnos, v katerem se bo otrok počutil varnega, slišanega in tudi razumljenega, ko se bo srečeval s prelomnicami v osebnostnem razvoju.

Razrednik namreč pozorno opazuje vsakega otroka posebej: odkriva njegova močna področja, išče načine za premagovanje njegovih kriz ter skuša razumeti njegov razvojni potek in njegov osebnostni razvoj. Nanj gleda kot na individuum. Skupaj z otroki nato gradi razredno skupnost, v kateri lahko vsak najde svoje mesto. Waldorfski učitelj tudi v čisto vsakem otroku vidi človeka z darovi in potenciali, ki mu jih pomaga odkrivati in jih negovati. 

Veliko pozornosti namenjamo tudi "socialni komponenti". Spodbujamo druženje tako otrok kot tudi staršev; učenci, učitelji in starši tvorijo skupnost, se povezujejo ter pripravljajo skupna druženja in prireditve. Starši organizirajo družinske izlete ali piknike za vse razred, v šoli organiziramo delovne akcije in dogodke, ki nas povezujejo v skupnost.

V posameznem šolskem letu razrednik organizira tri roditeljske sestanke in še najmanj dva tako imenovana starševska večera, ki sta posvečena povezovanju, predstavljanju metod dela in aktualnim temam. Eno takšnih povezovanj je tudi vsakoletni božični sejem, ki je pravi pokazatelj, kaj lahko s skupnimi močmi ustvarimo otroci, učitelji in starši. Tako se običajno že novembra začnejo razne delavnice za sejem, ki jih za starše in otroke organiziramo učitelji. Starši prevzamejo naloge urejanja šole, nato pa v enem samem popoldnevu šolo spremenimo v prizorišče čudovitega bazarja, ki ga potem v enem večeru spremenimo nazaj v šolo. Dogodek je morda še najbolj povedna podoba odnosa, ki ga želi šola graditi s starši in otroki.

Treba pa je tudi povedati, da je sodelovanje s starši proces, ki ga ne moreš zgostiti v nekaj stavkov. Prepričan sem, da je graditev pozitivnega, tolerantnega, razumevajočega in spodbudnega odnosa do prav vsakega sočloveka bistvo človečnosti in pot do prihodnosti, ki si jo kot družba želimo, hkrati pa je to tudi naša najtežja naloga ... Na vsakem koraku se trudimo tega učiti tudi otroke – kako videti druge, celoto in ne samo sebe, in sicer z dejanji, ne samo v teoriji. Ne z moraliziranjem, temveč z zgledom, z dobrimi, pozitivnimi zgodbami. Vse je tudi del našega kurikuluma, ki je del celote in ne zgolj nekaj, kar je stvar institucije.

Po čem se razlikujejo učitelji v vaši šoli in tisti v javnih šolah – tako z vidika učnega pristopa kot tudi z vidika izobrazbe ter drugih znanj in veščin?

Učitelji tvorimo zelo pisano paleto izobrazbe in poklicev – od humanistov, družboslovcev in pedagogov do naravoslovcev, glasbenikov, umetnikov ... Za znanje in veščine si je treba vedno prizadevati, pogosto prirejamo delavnice, na katerih si izmenjujemo znanje in primere dobre prakse, tudi v mednarodnem merilu s tujimi gosti. Učitelji hospitiramo pri urah kolegov, pomagamo si, se posvetujemo in usklajujemo.

Naša učna priprava je sestavljena iz načrta dela za vse šolsko leto, ki ga starši v opisni obliki prejmejo za začetku šolskega leta. Potem imamo načrt epoh, pripravo pa naredimo za vsako epoho posebej z okvirnim dnevnim časovnim razporedom učne snovi za določeno epoho. Priprava ni opredeljena po urah, temveč vsebinsko, učne cilje postavimo za celotno epoho. Dnevno pripravo lahko medtem prilagodimo razredni dinamiki. V skladu z medpredmetnim povezovanjem so cilji pri drugih predmetih do določene mere usklajeni s predmeti, ki se poučujejo v epohah, prav tako tudi priprava zanje.

Kako poteka dan v waldorfski šoli?

Pouk pričnemo ob 8. uri, čeprav so učenci v razredu praviloma že prej, saj se v njem tako zelo dobro počutijo. Glavna ura – osrednji del pouka, ki ga določa epoha, na primer slovenščina ali matematika – traja do 10. ure. Sledijo jeziki, umetniški predmeti in igre oziroma športna vzgoja.

Od 8. do 10. ure poteka tako imenovana glavna ura. V tem času poučujemo predmete, kot so matematika, slovenščina, geografija, zgodovina in biologija. V približno enomesečnem časovnem obdobju, ki ga imenujemo epoha, poučujemo samo en predmet, na primer slovenščino, po enem mesecu pride na vrsto matematika, nato fizika in tako se ti predmeti izmenjujejo vse šolsko leto. 

Drugi predmeti medtem potekajo v tako imenovanem tedenskem ritmu in se poučujejo eno ali dve uri tedensko (tuji jeziki, ročna dela, športna vzgoja, glasba itd.). Na vrsto pridejo po glavni uri. Predmeti se tudi v veliki meri prepletajo med seboj, zato ni neobičajno, da določene predmete povezujemo v celoto – dogodke, ki jih na primer jemljemo pri zgodovini, slikamo pri likovni vzgoji, jih doživimo na kulturnem ali naravoslovnem tehničnem dnevu ali na športnem dnevu, ob ročnih delih, pri pouku tujih jezikih ali športne vzgoje.

Vsakega učenca pred vstopom v razred pozdravi učitelj s stikom roke in pogledom v oči. Uro pričnemo s pozdravom in recitacijo reka ali pesmi. Sledijo novice – učitelj in učenci si zaupajo, kaj so novega doživeli. V nižjih razredih medtem pričnejo pouk s tako imenovanim ritmičnim delom ure, ko izvedejo nekaj ritmičnih vzorcev in zapojejo, z gibanjem in petjem, deklamiranjem, govornimi vajami ali računanjem na pamet – tako lahko snov utrjujejo vse leto.

Pouk nato poteka v tridelnem ritmu. Prvi del je ponavljanje snovi iz prejšnjih dni in tudi njena umetniška upodobitev, drugi del je zapis snovi, ki smo jo prejšnje dni ustno obnovili. V tretjem delu podamo novo snov in učenci poslušajo, ob koncu glavne ure berem knjigo, če je čas.

Kakšno znanje pridobijo učenci? Kako je z ocenami, z domačimi nalogami? Imate učbenike?

Učenci pridobijo vse potrebno znanje in veščine. Dodal bi, da usvojijo še mnogo več, saj je pri nas v ospredju celotna osebnost, vse človekove potrebe, humanizem v širšem smislu. Trudimo se oblikovati samozavestne, optimistične osebe, ki jih ni strah stopiti v svet. Osebe, ki znajo sodelovati in ki zmorejo razmišljati zunaj okvirov. Naš predmetnik je zelo pester, omogoča, da otroci razvijajo kreativnost in jih ni strah morebitnega neuspeha.

Učno gradivo pripravimo učitelji sami in ga prilagodimo razredu. S pripravami je veliko dela, saj je treba pouk prilagoditi razredni dinamiki ter na pravi način nagovoriti razred kot celoto, pa tudi kot posameznike. Učbenikov nimamo, način dela je tak, da si otroci sami ustvarijo svoje učbenike oziroma so učbeniki njihovi zvezki. Zvezek je torej učenčev učbenik in umetniški izdelek, iz njega se tudi uči.

Snov utrjujemo na različne načine: umetniško (rišemo, slikamo, recitiramo), gibalno, lahko tudi z določenimi igrami, s katerimi prikličemo v spomin obravnavano snov. Seveda sta podajanje znanja in učenje odvisna tudi od predmeta in učne snovi. Veliko deklamiramo (skupinsko), vsak dan je na vrsti hitro računanje (ustno, pisno, skupinsko, posamično). O domačih nalogah presodi učitelj; ponekod je dodatno utrjevanje potrebno, drugod ne. V nižjih razredih je lahko učenec za domačo nalogo v pomoč mami in očetu pri hišnih opravilih ali kaj podobnega.

Številčne ocene imamo od 7. razreda, vendar imamo od 1. pa vse do 9. razreda hkrati tudi opisna spričevala. Ocen v nižjih razredih ni in moje osebno mnenje je, da morajo biti otroci za ocene dovolj zreli. Naj ponazorim: pri 13 letih gledaš na svet drugače kot pri desetih. V samo treh letih začnejo otroci svet dojemati na drugačen način in ocena nanje drugače vpliva. Učenec, ki v tretjem razredu dobi slabo oceno, lahko tako dobi zmoten občutek, da nečesa ni zmožen, čeprav bi lahko v starejših letih isto znanje popolnoma usvojil. Zaradi negativne izkušnje pa morda sploh ne poskusi oziroma ponotranji prepričanje, da ne zmore.

Učenci na waldorfski šoli seveda dobijo povratno informacijo o svojem znanju. Pregledamo, kaj jim na primer pri pisnih nalogah ne gre, in po potrebi dodatno razložimo snov. Znanje preverimo na različne načine, bodisi izdelajo izdelek, naredijo projekt, računajo, napišejo spis. Nismo pa osredotočeni zgolj na tehnično preverjanje in na test, temveč znanje preverjamo širše in skušamo zajeti celoto.

Ocenjevanje je v nižjih razredih opisno, ko učitelj z besedami opiše, v čem je učenec dober in pri čem morda potrebuje malce pomoči. Trudimo se, da so spričevala spodbudna in da izpostavimo učenčeva močna področja. A spričevala morajo odražati realno sliko, zato tudi opišemo izzive, ki še čakajo, da jih učenec premaga. 

V devetem razredu se waldorfski učenci udeležijo tudi nacionalnih preverjanj znanja in dosegajo rezultate, primerljive z državnim povprečjem. Tudi na waldorfski šoli moramo namreč predelati enako snov kot v drugih osnovnih šolah, razlikujemo pa se metodološko.

Kako pa so v pouk na waldorfski šoli vključeni učenci, ki potrebujejo dodatno pomoč, učenci z učenimi in bralnimi težavami ter z motnjami pozornosti, ki jih je čedalje več?

Družba se je v zadnjih 20 letih temeljito spremenila. Spomnim se še, ko je bil delavnik od 6. do 14. ali od 7. do 15. ure, nato pa je prišel "evropski delavnik". Starši so ves dan v službi, otroci so pogosto prepuščeni sami sebi ali jih vpišejo v različne dejavnosti od ponedeljka do petka. Kakovostnega časa za družino skorajda ni več.

Obenem opažam škodljiv vpliv zunanjih motilcev, predvsem zaslonskih medijev – televizije, interneta, telefonov in tablic – kar pušča posledice. Na waldorfski šoli denimo ne podpiramo digitaliziranega načina učenja. Zaradi razvoja možganskih funkcij želimo, da se otroci naučijo pisanja z roko, rišemo forme, urimo se v kaligrafski pisavi. Z učenjem umetnostnih besedil na pamet urimo spomin, gledališke igre ustvarjamo z vsem razredom, ker je to pedagoški proces. Novo snov otrokom v čim večji meri približamo z zanimivimi zgodbami, s katerimi se lahko v določenem razvojnem obdobju povežejo.

Želimo, da so pri pouku prisotni tudi učenci z motnjami, pomagajo jim specialni pedagogi – bodisi pri redni ali pri dodatni uri. Zelo pomembno je, da vsi čutijo, da so del razreda in da niso odrinjeni na rob. Veste, marsikateri otroci imajo težave samo nekaj časa, s starostjo pa problemi izginejo. Včasih recimo moj učenec nečesa ni znal izračunati, danes pa je najboljši v razredu, kateri drugi je bil nemiren zgolj določeno časovno obdobje. Predvsem mlajši otroci težko sedijo pri miru, zato imamo na naši šoli med poukom tudi veliko gibalnih vložkov – zaplešemo, ploskamo, tudi skačemo s kolebnico.

Kako pa je potekalo šolanje na daljavo?

Odvisno od razreda do razreda. V nižjih razredih nismo spodbujali podajanja snovi v živo na daljavo, skušali smo se omejiti, da ni bilo toliko srečanj po Zoomu. V višjih razredih je bilo več virtualnih srečanj.

Sam sem se trudil delati čim bolj podobno kot poprej, ko smo bili fizično v šoli. Najpomembnejše se mi je zdelo ohraniti socialni vidik, da smo se "začutili" kljub daljavi. Zjutraj smo se pogovorili kot razred, tako da smo si zaupali novice, zatem smo jemali snov. V bistvu sem bil presenečen, ker se je ves čas ohranilo pozitivno vzdušje. Vmes smo tudi pripravljali radijsko igro, izdali smo nekaj časopisov, nekaj učencev se je doma posnelo pri igranju inštrumenta in imeli smo koncert. Vsakih 14 dni sem skušal pripeljati novega gosta in otroci so bili izjemno veseli igralca Lotosa Vincenca Šparovca. Trudil sem se na različne načine popestriti šolanje na daljavo, da ne bi postalo preveč suhoparno, da ne bi zbledelo zanimanje. Skratka, nekako smo se "prebili" in ob vrnitvi v šolo je bilo, kot da se ni nič zgodilo. Takoj smo se znova ujeli in delali dalje.

Sicer pa so učenci šolanje na daljavo doživljali različno – enim je bilo všeč, drugim ne. Vsi pa so pogrešali fizični stik. Obenem je bilo zanimivo, ker predvsem starejši otroci v sedmem, osmem razredu povečini hrepenijo po digitalnih napravah, po šolanju na daljavo pa so dejali, da imajo dovolj telefonov, tablic in računalnika. Želeli so se družiti.

In za konec – kritiki waldorfski šoli očitajo predvsem elitizem in pomanjkljivo znanje, pa tudi slabšo socialno prilagojenost. Kako jim odgovarjate?

To so miti, to ne drži. Pri nas ni elitizma. Vsak se nam lahko pridruži, četudi je prej morda obiskoval "običajno" šolo. Povprečen waldorfski učenec ima širše znanje kot učenci drugih šol. Naši učenci so samozavestni, skrbijo za skupnost, so odgovorni in neustrašni. Življenje sprejemajo z obema rokama in imajo pozitiven odnos do sveta.