Če bi vprašali otroke, zakaj tako radi igrajo video igre, bi bil njihov najpogostejši odgovor, ker so zabavne. A kaj vse se v resnici skriva pod to zabavo? 

Občutek svobode

Od domišljijskih znanstvenofantastičnih svetov do realističnih bojnih okolij, igre omogočajo otroku visoko stopnjo svobode in pobeg od družbenih omejitev. To še posebej velja za otroke, ki imajo težave s socialno anksioznostjo. Družbene interakcije so namreč velik izziv za posameznike, ki jim stiki povzročajo tesnobo, strah in preveč stimulacije. 

Po drugi strani pa jim vzporedni svet iger nudi občutek svobode in nadzora, a to je tudi dvorezen meč, saj lahko igra v tem primeru postane oblika pobega v drug svet. Uporaba iger za izogibanje neprijetnim čustvom lahko sčasoma privede do povečane uporabe, zaradi česar so osebne interakcije z vrstniki še otežene. Obenem velja omeniti eksperimentiranje z različnimi identitetami, ki jih omogočajo igralni avatarji. 

To je še posebej zanimivo za posameznike, ki niso zadovoljni s svojo identiteto, imajo nizko samopodobo ali menijo, da se ne morejo odprto izražati. Eksperimentiranje z identiteto prek iger je lahko osvobajajoče, pa vendar lahko tudi škodljivo za razvoj lastne identitete zunaj spleta. Nenazadnje pa videoigre ponujajo tudi izhod iz monotonosti resničnega življenja in neskončno možnost raziskovanja novih svetov, brez nevarnosti in izzivov, ki so prisotni v resničnem svetu. 

Videoigre so zasnovane tako, da so otroku dovolj zahtevne, da ostanejo angažirani, vendar ne preveč, saj s tem spodbujajo občutek konstantnega napredka.

Občutek namena

Igre prebujajo otroku občutek poslanstva in namena, saj so naravnane na napredovanje, kar omogoča pridobivanje občutka obvladovanja in mojstrstva. Ta občutek je še posebej dragocen za otroke, ki v življenju nimajo dovolj stikov z vrstniki. Gre za način izpolnitve osnovne potrebe po napredovanju, četudi je to virtualno. Druga, zelo pomembna stvar je tudi nagrajevanje, ki ohranja občutek pričakovanja. 

Težava se pojavi pri igrah, ki nimajo definiranega konca, saj spodbujajo igranje v neskončnosti, kar lahko vodi v izolacijo in odvisnost. Pri videoigrah pa velja omeniti tudi stanje 'flowa' oz. pretočnosti, ko se otrok počuti popolnoma potopljen v dejavnost, izgubi občutek za čas in prostor in vse, kar čuti, je osredotočenost na naloge v igri. Takšna stanja pretočnosti oz. 'flowa' so pogosta pri dejavnostih, ki so zahtevne, a ne pretežke. Videoigre so zasnovane tako, da so otroku dovolj zahtevne, da ostane angažiran, vendar ne preveč, saj s tem spodbujajo občutek konstantnega napredka. 

Občutek povezanosti

Temeljna človekova potreba je občutek povezanosti z drugimi. Igranje videoiger omogoča otroku zadovoljevanje te potrebe, pa čeprav v interaktivnem spletnem okolju. Številne spletne igre za več igralcev vključujejo ekipe posameznikov, sodelovanje pa povezuje posameznike k skupnemu cilju. To vpliva na naš prirojeni nagon, da se povežemo z nečim, kar je večje od nas. Igranje pa otroke povezuje tudi s podobno mislečimi, kar omili občutek osamljenosti in zadovolji potrebo po povezanosti. 

Otroci imajo zelo radi igre, ki zahtevajo čas, so zahtevne in spodbujajo k učenju, raziskovanju, urjenju veščin. Med igranjem se učijo na svojih napakah, so visoko osredotočeni, premagujejo frustracije in se povezujejo z drugimi. 

Vpliv videoiger na možgane 

Igranje videoiger vpliva na možgane na nevrokemični ravni. Aktivira namreč dopaminske poti v možganih – dopamin pa je hormon dobrega počutja, povezan z užitkom. Igranje iger torej prinaša prijeten občutek, zato otrok igra vedno več in vse pogosteje, da se še naprej počuti dobro. Igre spodbujajo tudi sistem nagrajevanja v možganih. Ko otrok napreduje in osvaja nagrade, to zanj pomeni spodbudo k nadaljnjemu igranju. Bolj kot igrajo in bolje kot igrajo, bolj so nagrajeni s statusom, kar je zelo zasvojljivo. Bolj kot se otrok zlije z igro, bolj resnična je zanj izkušnja. 

A tako kot v življenju ni vse črno-belo, samo dobro in slabo, tudi igranje videoiger ni – seveda v zdravih mejah. Igranje ima tudi pozitivne učinke, in sicer uri prostorski spomin, poveča sposobnost pozornosti, izboljša koordinacijo rok in oči, poveča mentalno fleksibilnost in izboljša sposobnost hitre obdelave informacij. Vloga staršev je, da otrokom postavljajo meje, se z njim pogovorijo o času, ki ga lahko nameni igranju iger, ob tem pa spodbujajo čim več aktivnosti na prostem, gibanje in skupno preživljanje časa brez tehnologije. 

Viri: Techaddiction / HealhyPlace / ThoughtfulParent