Kdaj ste vedeli, da je poklic učitelja tisto, kar si želite početi v življenju?

V bistvu sem že od nekdaj vedel, da si želim delati z otroki, ampak sem si sprva po koncu srednje šole želel izobraževanje nadaljevati na Fakulteti za šport,  saj sem želel biti učitelj športa, pa je potem športna koordinatorica na srednji šoli oz. na športni gimnaziji povedala, da so na tem področju težave z zaposlitvijo in da naj mogoče premislimo, če želimo delati z otroki ter se odločimo za katero drugo možnost. In potem, ko sem se tudi doma pogovarjal s starši, sem ugotovil, da bi bila dobra alternativa razredni pouk, kar je bila nato tudi moja prva izbira in vesel sem, da se je na koncu vse tako dobro izšlo. 

Omenili ste šport. Tudi sami ste v mladosti trenirali nogomet in pri tem bili izvrstni. Kakšen vpliv pa je imel nogomet v vašem življenju? Ste zaradi dolgoletnega treniranja športa usvojili določene karakteristike, kot so vztrajnost, discipliniranost, ekipno delo?

Nogomet je imel velik vpliv na moje življenje kot tudi na samo kariero učitelja. Lahko rečem, da mi je dal veliko, veliko pa mi je tudi vzel. Predvsem časa, ampak za to mi nikoli ni bilo žal. Je pa res, da me je izklesal do te mere, da sem dobil neko rutino, mogoče tudi do te mere, da sem sedaj moštven igralec tudi kar se tiče dela s sodelavci – lažje sodelujem, dobro vem, kdaj je treba popustiti, kdaj pa je treba jasno povedati in  izraziti svoje mnenje. 

Tako, da lahko iskreno rečem, da mi je nogomet veliko dal. Ne bi ravno rekel, da sem bil pri igranju nogometa izvrsten, recimo temu, da sem bil kar soliden igralec, sem pa pozneje, ko sem prišel do te točke, ko se je bilo treba odločiti med nogometom in šolo, opazil, da ni bilo težko izbrati šolo, ker se mi zdi, da je izobrazbo vedno pomembno pridobiti in z njo tudi poklic. In potem tudi lažje iz tega izhajaš naprej. 

PREBERITE ŠE: Vse več staršev zahteva odlog šolanja. Pa je res dobro za otroke?

Predvsem pa ne le nogomet, temveč vse, kar je bilo s tem povezano v šoli – sam sem namreč obiskoval športno gimnazijo – je bilo zastavljeno z neko točno zasnovano časovnico in to mi tudi v nadaljnem življenju zelo prav pride pri organizaciji in postavljanju prioritet. Ker točno vem, da moram ob določenem času opraviti določeno delo in je posledično potem vse lažje. Predvsem sem se naučil, kaj je pomembno. V tem času, ko imamo vsi, ne le učitelji, zelo natrpane urnike, je to veščina, ki še kako prav pride v življenju. Skratka, šport ti veliko da, je pa res, da moraš tudi sam športu veliko dati. 

Kako pomembno pa se vam zdi otroke vključevati v športne dejavnosti? Kakšne so prednosti športa za otroke?

Vključevanje otrok v šport in športne dejavnosti je zame osebno ključnega pomena in da bi bilo treba temu nameniti veliko, veliko več časa. Sem velik pristaš tega, da bi moralo biti pri pouku več časa namenjenega športnim aktivnostim. Ministrstvo za šolstvo se je na tej točki nekoliko zganilo in šolstvu ponudilo dodatno uro športne vzgoje učencem od prvega do tretjega razreda in to je zelo pomemben premik. 

Na tem področju so pri opozarjanju in osveščanju zelo dobri tudi pri organizaciji SloFit, kjer podajajo zelo poučne in zanimive prispevke na to temo in sam jih mnogokrat rad predstavim tudi staršem na roditeljskem sestanku. Ne samo glede športne aktivnosti, tudi glede pravilne drže otrok pri pouku, učenci namreč veliko časa sedijo. Imamo določene gibalne aktivnosti, a to je veliko premalo in že pri tem je opozarjanje in osveščanje izjemno pomembno. 

Na splošno pa se mi zdi zelo pomembno, da so otroci športno aktivni, da se na nek način s tem tudi oddaljijo od računalnikov in zaslonov ter informacijsko-komunikacijske tehnologije, čeprav je to čedalje bolj pomembno in bomo morali tudi v šolah izdelati strategije vkjučevanja tehnologije v vsakdan. Ampak, čim več športa, čim več! 

Kot ste sami omenili, otroci preživljajo čedalje več časa pred računalniki, tablicami, telefoni. Kaj lahko naredijo starši, da bi jih odvrnili od tega oz. vsaj zmanjšali uporabo ali čas, preživet za tablicami, mobilniki in drugimi napravami?

Mislim, da je sprva zelo pomembno to, da jih tudi učitelji v šoli navdušimo za neke dejavnosti, da jim sploh predstavimo in ponudimo določene interesne dejavnosti in če se otroci v njih najdejo, so potem tudi klubi tisti, kjer lahko nadaljujejo in nadgrajujejo svoje talente in neko športno pot. 

Moj apel staršem pa je, da otroke predvsem spodbujajo k aktivnostim na pozitiven način in da jih med vikendi peljejo v naravo, jim predstavijo določen šport, jim mogoče tudi povejo ali pokažejo kakšne igre in s čim so se sami ukvarjali, ko so bili mlajši. Da jim na nek način izkustveno predstavijo različne športne dejavnosti in naj se na podlagi tega potem otrok odloči za dejavnost, ki mu je najbolj všeč. Obenem pa bi mogoče opozoril samo še na to, da se ne trudijo ustvarjati športnikov. Razlika je med športnikom in otrokom, ki se ukvarja s športom. In to je zelo pomembno!

Opažam namreč, da je čedalje več staršev, ki bi si želeli, da bi otrok postal športnik. V športnika pa se izoblikuje zgolj eden na določeno število otrok. Otrok, ki se nauči nekega športa in se z njim ukvarja, pa bo to počel tudi naprej in zdrav način življenja prenesel kasneje v odraslo dobo, kar pa je ključen cilj. Torej čimveč spodbujanja skozi igro in četudi otrok ne blesti pri določenem športu, a hkrati izjemno uživa pri izvajanju tega, je to tisto, čemur bi morali dati prednost. 

Včasih je bil velik poudarek na tem, da je otrok 'priden'. A mnogokrat pridnost enačimo z ubogljivostjo, poslušnostjo. Priden otrok je miren, tih in zadržan. Kaj pa vi mislite o tem – je otroka dobro spodbujati k pridnosti ali je primerna merica živahnosti v razredu dobrodošla? Da otrok veliko sprašuje, si upa dvigniti roko, izražati mnenje in kreativne ideje? Navsezadnje, se postaviti zase?

To je izjemnega pomena. Mi moramo otroke opolnomočiti za življenje v družbi, v kateri trenutno živimo oz. bomo živeli. In otrok mora biti živahen, mora biti sproščen pri pouku, kar je naloga učiteljev, da poskrbijo, da je lahko tako. In s to sproščenostjo tudi postanejo dovolj pogumni in odprti za pogovor, vprašanja, za to, da se postavijo zase. Jaz osebno pa veliko delam tudi na tem, da se morajo otroci naučiti dela v skupini, pri čemer je zelo pomembna empatija. 

Jaz pravim, da je v današnjem času pomembno najti neko ravnotež med pridnostjo in tem, da se zna otrok postaviti zase. Nekaj je namreč, da se otrok zna postaviti zase, a pri tem gleda tudi na ostale učence in sošolce v razredu, nekaj pa je, če se učenec postavi zase zgolj zato, da se upošteva njegova volja ali plat zgodbe. Tako, da menim, da je zelo pomembno, da so otroci živi, živahni. Sam namreč nimam rad, da otroci nikoli nič ne vprašajo, da so tihi, zaprti vase, četudi sam dobro vem, da določeno snov znajo. Ampak je pomembno, a povejo svoje mnenje, da se izražajo, tudi če nimajo prav. Nič hudega. Pomembno je, da si upajo spregovoriti in povedati. 

Ker tisti tihi otroci so mnogokrat prezrti. Tako s strani učitelja, kot s strani staršev, prijateljev, sošolcev ... In ti prezrti učenci se morajo velikokrat prilagajati tistim, ki so zelo živahni in odprti in včasih se enostavno izgubijo v sistemu. Tako da ne spodbujajmo pridnosti, spodbujajmo empatijo in to, da je otrok živahen, da zna sodelovati, da se zna izraziti, povedati svoje mnenje ... 

Slabost, ki se v teh časih dogaja pa je tudi to, da si včasih starši želijo, da je otrok glavni, da ima glavno besedo, kar pa je druga skrajnost. Zato je potrebno iskati ravnovesje in vzgajati otroka v odgovorno in zrelo osebo.

Kako pa je z medvrstniškim nasiljem? Ste imeli tudi vi kdaj kakšno izkušnjo, da so vrstniki otroka zbadali ali se celo fizično spravili nanj? Kako ste se ali pa bi se odzvali v takšnem primeru?

Pri svojem delu v vseh letih odkar poučujem, še nisem imel opravka z nekim hudim medvrstniškim nasiljem. Je pa nekaj let nazaj v četrtem razredu prišlo do fizičnega obračuna in kaj smo naredili? Na naši šoli zelo dobro sodelujemo s šolsko svetovalno službo in na tej točki jih moram zelo pohvaliti, ravno tako tudi vodstvo šole in takrat smo se odločili, da bomo izvedli kar nekaj delavnic na temo nasilja, veliko pogovorov, v katere smo vključili celoten razred. 

Učenec je za svoje dejanje dobil ustrezen vzgojni ukrep in to dejanje se v šolskem letu ni ponovilo in to je bistvo. Na to temo smo torej izpeljali kar nekaj skupinskih delavnic in pogovorov, ki so vključevali različne tekste na temo nasilja in smo potem z učenci debatirali o tem ter ugotavljali, kako bi učenci v dani situaciji reagirali, kakšne bi bile posledice, sankcije, kako bi postopali naprej in o tem smo se res veliko pogovarjali. 

PREBERITE ŠE: 6 napak, ki jih starši počnejo pri reševanju domačih nalog z otrokom

Potem so imeli pa še recimo primer dela v paru. Dva sta se sprla in potem smo poskušali predlagati, kako bi zadevo rešili brez nasilja. To so bile ene vrste delavnic, potem smo imeli pa še delavnice na temo izražanja čustev, ker vsako fizično nasilje se rodi iz nekega čustvenega odziva, zato se je najprej potrebno naučiti primernega izražanja čustev. Ena izmed delavnic pa je bila recimo na temo reševanja konfliktov, kar je bilo tudi precej praktično za vse udeležence. 

Sam menim, da ko se v razredu zgodi kakršno koli nasilje, se je na to treba takoj odzvati in reagirati ter močno in ostro obsoditi vsakršno dejanje nasilja. Mogoče tudi organizirati sestanek za starše na to temo. 

Starši vse bolj postajajo pretirano zaščitniški, helikopterski starši, so tudi taki, ki v šolo, da bi dosegli svoj prav, prihajajo celo z odvetniki. Ste sami kaj podobnega doživeli? Kaj vi menite o tovrstnem odnosu staršev do šole in navsezadnje otroka?

Da bi starš prišel v šolo z odvetnikom, še nisem doživel, imel pa sem primer, ko so starši prišli z vprašanjem glede kakšnih ocen in zatrjevali, da bi moral njihov otrok dobiti višjo oceno. Tu menim, da je vedno pomembno, da imamo pri vsakem ocenjevanju učitelji zelo dobro izdelan ocenjevalni list, če je to ustno ocenjevanje. Pri pisnem ocenjevanju je pomembno, da naredimo analizo tega in vedno zagovarjam, da je treba biti pri ocenjevanju otroka objektiven ter objektivno poskušati tudi predstaviti staršem, zakaj je otrok dobil takšno oceno.

V primeru da bi starši v šolo prišli z odvetnikom, sam dobro vem kako bi odreagiral, a tega še nisem doživel. Lahko pa povem za primer, ko so starši prišli v šolo zaradi ocene, s katero se niso strinjali, jaz sem poskušal predstaviti situacijo tako, kot sem jo videl, povedal sem tudi zakaj točno sem otroka ocenil s takšno oceno, na kakšen način sem točkoval njegovo znanje, tako da so lahko starši ob pogledu na ocenjevalni list lahko videli, kje je otrok naredil napako, sami se tega morda prej niso tako dobro zavedali in situacija se je enostavno rešila na popolnoma miren način. 

PREBERITE ŠE: Kaj storiti, ko pri otroku najdete vejp?

V času korone so bile tudi različne situacije, ne sicer zaradi mojega dela, temveč zaradi različnih ukrepov, s katerimi se starši morda niso strinjali in takrat je bila zadeva malce drugačna. Veliko stvari je bilo, ki smo jih morali peljati na drugačen način, stresno pa je bilo tako za nas, kot za vodstvo šole in verjamem, da na drugi strani tudi za starše, ki so menili, da imajo po svoje prav. Je pa to zelo vplivalo na vsakega izmed nas. Čeprav smo se zavedali, da ne delamo nič narobe, smo čutili velik pritisk. 

Vedno pa pravim tako – če vidimo da delamo napako, moramo to sprejeti in se opravičiti. Imel sem primer učenca, za katerega nisem mogel razumeti, zakaj se je tako odzval, kot se je. In moj odziv je bil posledično temu primeren, nisem pa vedel, kaj se dogaja v ozadju, da je pač otrok imel določene težave doma. 

In potem, ko to opaziš, je prav da otroku to tudi poveš, da ga razumeš, da ni nič kriv in da se tudi ti opravičiš, če je to potrebno, zato, da te tudi otrok potem drugače sprejme in ta situacija se je dobro rešila in to je bila dobra šola tudi zame, tako da tudi s tem otrokom imava še vedno dober odnos, ko se srečava in se lepo pozdraviva še danes. 

Še vedno imava dober odnos in pride do mene, čeprav že več let ni moj učenec. Pomembno je torej, da če ugotovimo, da smo naredili napako, četudi morda takrat nismo vedeli, da napačno ravnamo, da pristopimo do učenca in se z njim o tem pogovorimo. Moramo biti človeški. To je na prvem mestu.