Z izjemnim učiteljem razrednega pouka, Žigo Bokalom, ki trenutno poučuje četrtošolce na OŠ Vodmat v Ljubljani, smo se pogovarjali o tem, kdaj je primerno, da otroku prepustimo samostojno pisanje nalog in učenje snovi in kdaj je naša vključenost pri tem izjemno pomembna. Razkril nam je tudi po čem meni, da se razlikuje od ostalih učiteljev in kaj je tisto, po čemer si želi, da bi se ga njegovi učenci in učenke spominjali. Pogovor si preberite v spodnjih vrsticah. 

Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdušuje in kaj vam predstavlja največji izziv?

Najbolj me navdušuje kadar učenci usvojijo neko snov in potem pridejo do mene in rečejo 'O, učitelj, zdaj pa to znam, hvala!' ali pa recimo odpišejo test in se na njih vidi kako ponosni so, ker so odpisali dobro – to mi pomeni največ. Pa tudi to, da po dveh ali treh letih še pridejo in se pohvalijo kakšno lepo oceno so dobili – to je tisto, kar mi da občutek, da smo imeli nek konkreten in dober odnos in mi največ pomeni. Več kot vse ostalo! 

Da vidim, da otroci radi hodijo v šolo, da četudi jih več ne učim, še vedno pristopijo do mene in mi zaupajo kako se imajo ali od mene pričakujejo spodbudne besede, ki jih z veseljem tudi ponudim, to mi res pomeni največ. Menim, da učitelji vplivamo ne samo na otroke. Nenazadnje se tudi sam zgledujem po učiteljih, ki so mene nekoč učili in predajam neke vzorce naprej učencem, tako da menim, da učitelji učimo več generacij vnaprej in lahko pustimo velik vtis za seboj. 

Po čem menite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem ... sodelavci pravijo, da se zelo rad šalim (smeh). Jaz pa pravim, da tudi skozi šalo lahko včasih otroka veliko naučimo. Tako da, učitelj mora biti vse, moraš znati biti resen kadar je to potrebno, moraš se znati pošaliti, ko je treba in moraš otrokom omogočiti tudi prostor, če vidiš, da ga potrebujejo ali čas za igro, če opaziš, da je neka situacija, ki je privedla do padca zbranosti ali motivacije v razredu. Če so učenci videti obremenjeni ali pod stresom, je potrebno to prepoznati in se za nekaj trenutkov ustaviti. 

Saj sledimo učnemu načrtu, a vedno moramo obdržati v sebi človečnost. Tako, da mogoče se od drugih razlikujem predvsem po tem, da v pouk poskušam vključevati veliko več igre, otroke rad učim tudi igranja različnih družabnih iger in na ta način ugotavljam tudi, da se otroci veliko lažje povežejo med seboj in jim ni problem delati v skupinah, ker so tega navajeni že pri družabnih igrah, kjer morajo sodelovati. 

Spoznavamo nove igre, rad jih vključujem v kakšne interesne dejavnosti, ki jih vodim, še posebej tiste učence, za katere dobim občutek, da se niso vklopili v sam razred ali skupnost in se na ta način potrudimo, da so potem bolj vključeni v dogajanje. Tako da mogoče se v tem nekoliko razlikujem od drugih, sicer pa vedno stremim k temu, da sem do otrok pošten, objektiven do vseh in to tudi večkrat povem.

S katerimi tremi besedami menite, da bi vas kot učitelja opisali vaši učenci?

Zabaven ... pravičen in kreativen. 

Kakšni pa ste bili vi kot učenec in dijak? Vzorni, živahni, zgovorni, tihi? Kako se spominjate svojih šolskih dni?

Vedno se rad pošalim, da razumem otroke, ki so živahni in morajo občasno tudi kakšno ušpičiti, saj sem bil tudi sam tak otrok. Jaz upam, da če bodo ta pogovor prebrali kakšni moji učitelji, da se me bodo še spomnili, ampak nikoli nisem bil pa pretirano živahen, nikoli nisem bil žaljiv, vsaj tako mislim, sem pa znal kdaj tudi kakšno ušpičiti. 

Tako da tudi razumem vse tiste učence, ki kdaj naredijo kakšno tako zadevo, ampak še vedno rad poudarim, da če naredijo kakšno neumnost, da naj pridejo do mene in mi to tudi iskreno povejo. Lahko, da bodo dobili kazen, ampak bodo v tem primeru vsaj naredili pravo stvar, v smislu, da priznajo tisto, kar naredijo, pa četudi ni bilo v redu. 

Moram reči, da tudi letos v razredu, če že kaj ušpičijo, potem to vedno tudi povejo, priznajo kaj so naredili in to potem tudi, če se da, popravijo. In potem vedno tudi prejmejo ne kazen, temveč zgolj nek nauk ali opombo, s katero zagotovimo, da se to več ne ponovi. 

Koliko naj starši sodelujejo pri učenju in kdaj, torej v katerem razredu njihova prisotnost ni več potrebna oziroma je lahko celo škodljiva?

Starši včasih želijo imeti kar pretiran nadzor nad delom otrok. Priporočal pa bi, da v primeru, ko vidijo, da otrok lahko popolnoma samostojno dela domače naloge, se uči in pridobiva ocene, potem naj čimprej tudi pustijo, da otrok za šolo dela sam. Zato, ker je to zelo pomembno tudi za naprej, ker se moramo zavedat, da če bodo starši konstantno delali z otrokom, se bo otrok tega navadil. In potem bo imel veliko težavo kasneje, v višjih razredih, ko bo te snovi več, mogoče tudi starši ne bodo več zmogli pomagati pri nalogah in učenju, otrok pa bo še vedno navezan na to, da se z njim učijo starši. 

Če pa starši opazijo, da so težave pri učenju ali pisanju nalog, potem naj se najprej obrnejo na učitelja, povprašajo mogoče za mnenje, kaj lahko storijo oni doma ali pa mi v šoli, da otroku olajšamo ta proces in da se bo otrok čimprej začel učiti sam. Jaz recimo v četrtem razredu učence že učim bralne strategije, se pravi strategije učenja, miselne vzorce in druge tehnike, ki jim lahko pomagajo pri temu. 

Tudi pisanje 'plonk' listkov, ampak ne seveda tistih, ki bi jih potem uporabili pri pisanju testov, temveč mi lahko pred testom pridejo pokazati svoje plonk listke in je to lahko dodaten plus pri ocenjevanju, saj iz tega lahko vidim, da so se trudili in učili. Ker se mi zdi zelo pomembno, da se učenci poskušajo učiti sami in če pokažejo neko vnemo za to, je tudi prav, da se jih temu primerno nagradi. 

Po čem želite, da bi se vas otroci pozneje v življenju spominjali?

Predvsem po tem, da so se v mojem razred počutili dobro. To je zame bistveno. Čisto nič drugega me ne zanima, tudi glede samih ocen – mi moramo določene stvari objektivno oceniti, kakršna ocena je, je, ampak bolj od tega je pomembno, da otroci radi pridejo v šolo. Takoj, ko vidiš, da otrok ne pride rad v šolo, veš da ti delaš nekaj narobe. Tako da si želim samo to, da se me spomnijo po tem, da so se imeli v mojem razredu dobro. 

Ali imate tudi vi v spominu kakšnega dobrega učitelja? Kakšen je bil njegov/njen odnos, kaj vas je pri njem/njej najbolj fasciniralo?

Spomnim se učiteljice Katje Peterlin, iz osnovne šole, pri njej sem bil kot malček, v prvem razredu osnovne šole in potem tudi na praksi, tako da je bila ona tista, ki mi je dala veliko dobrih napotkov in se ji zato zahvaljujem. Iz srednje šole pa se rad spominjam učitelja razrednika, Davorina Babiča, ker je znal dajati konkretne napotke in usmeritve tudi za življenje. In njegovih besed se večkrat spomnim.

Na naši šoli je kar nekaj učiteljev, od katerih sem se resnično ogromno naučil. Ker jih je toliko, bi izpostavil zgolj dve, ampak to samo zato, ker sem z njima sodeloval in to sta Dragica Gartner, s katero sem v bistvu začel poučevati tretji razred na naši šoli in učiteljico, s katero že dalj časa sodelujeva v 4. razredu in to je Jerneja Nardin. 

Pomembno se mi zdi pa izpostaviti tudi to, da se pri svojem delu počutim dobro in sproščeno, ker imam izjemno podporo vodstva šole. Naš sistem deluje tako, da če kaj potrebujemo, lahko pridemo vprašati in nam pomagajo ter nas spodbujajo, da čim več sodelujemo v različnih projektih, da smo čim bolj inovativni in lahko posledično tudi lažje opravljamo svoje delo. 

Morda za konec še všsa življenjska misel ali moto?

Bodi to, kar si.