Z Jeleno Milić, magistro psihologije, smo se pogovarjali o šolski fobiji, strahu pred šolo. Zanimalo nas je, kdaj gre za zdravo mero strahu in kdaj je treba ustrezno ukrepati in o tem obvestiti tudi otrokovega učitelja.  

Kaj je šolska fobija?

Šolska fobija pomeni strah pred šolo ter odklanjanje šole zaradi čustvene stiske. Odklanjanje šole povzroča resen problem v razvoju otroka. Izogibanje negativno vpliva na proces učenja in dosežkov in lahko vodi k prekinitvi šolanja.

Odklanjanje šole se pri otrocih in mladostnikih pojavi običajno postopoma, po navadi imajo ti otroci večje težave, da se ponovno vključijo v šolo po daljši odsotnosti, npr. po bolezni, hospitalizaciji ali počitnicah. Pogosto imajo že med vikendom negativne misli, povezane s šolo in se zjutraj zbudijo s psihosomatskimi težavami, kot so glavoboli, želodčne težave, bruhanje, slabost, driska ali različne bolečine po telesu. Drugi simptomi so: strah, panični simptomi, epizode joka, napadi besa in samopoškodbe.

Kakšni so znaki pri otroku?

Znaki so naslednji:

- ob misli na prisotnost v šoli otrok postane čustveno vznemirjen, npr. napadi besa, anksioznost, depresivnost, somatski simptomi;

- otroci se udeležijo pouka, vendar potem zapustijo šolo med poukom ali preskočijo pouk pri določenih predmetih;

- pozno prihajanje v šolo (kronično zamujanje);

- zjutraj se pred odhodom v šolo pojavi intenzivno moteče vedenje, kot so napadi trme ali odklanjanje odhoda v šolo;

- starši so seznanjeni z odsotnostjo otroka, ta jih pogosto skuša prepričati, da ostane doma.

Pri kateri starosti je najpogostejša?

Pojavlja se lahko tako pri mlajših otrocih kot pri mladostnikih. Enako pri obeh spolih. V primeru, da se pri mlajšemu otroku razvije odpor do šole, je to pogosto povezano s separacijsko anksioznostjo. Če se izogibanje šole pojavi kasneje pri 11 ali 12 letih, so lahko v ozadju različni vzroki, kot na primer strah pred »bullyingom« s strani sovrstnikov, biti tarča žrtve s strani učiteljev, vstop v neznano okolje, strah pred preverjanjem znanja ali športnih veščin. Kasneje, v adolescenci, lahko povezujemo šolsko fobijo z izogibanjem določenim nevarnim situacijam v šoli in je tudi pokazatelj za pričetek drugih duševnih težav kot so depresivnost, obsesivna kompulzivna motnja, Tourettov sindrom ali motnje hranjena (Blagg, 1987).

Kako lahko pomagajo otroku starši?

Disfunkcionalne družinske interakcije, kot so prevelika medsebojna odvisnost, samostojnost z malo interakcij med družinskimi člani, izolacija z majhno interakcijo zunaj družine in velika stopnja konfliktov, so glavni vzroki za pričetek odklanjanja šole in šolske fobije pri otrocih in mladostnikih. V tem primeru je treba tako starše kot otroka naučiti učinkovite komunikacije, uspešnega soočanja in reševanja problemov ter vzpodbujanja avtonomije otroka.

Česa starši nikakor ne smejo početi, če je otroka strah šole?

Najslabše, kar lahko starš naredi v primeru prej omenjenih težav, je, da otroka ''sili'' v šolo ali mu grozi s kaznijo. V tem primeru lahko pride še do večjega odpora.

Vsakega otroka je pred spraševanjem, pisanjem testa strah. Kako vemo, da gre za neko zdravo mero strahu?

Vsako čustvo ima svojo funkcijo, čeprav še tako neprijetno. Strah ima varovalno funkcijo, v primeru, da ocenimo da je neka situacija za nas nevarna. Zdrava mera strahu je za življenje nujno potrebna, ker nas pripravi na »boj ali beg« iz nevarnih situacij. Problem se pojavi, ko ga je preveč. Otroci lahko zaradi ocenjevanja v šoli razvijejo strah pred neuspehom, kar je za njih neugodna situacija. Zaradi strahu lahko otrok med ocenjevanjem otrpne, to pa vodi do tega, da se izkaže slabše, kot sicer. Zdrava mera strahu je pa tista, ki otroka ali mladostnika ''žene'' k temu, da se boljše odreže, se dovolj pripravi pred testom ali spraševanjem.

Kaj pa, ko otrok več dni noče v šolo? Je čas, da obišče strokovnjaka? Katerega?

Verjetno se je že vsak starš kdaj srečal s tem, da otrok ni želel v šolo, kljub temu to še ne pomeni, da je čas za obisk strokovnjaka. Marsikateri otrok ima med svojim šolanjem težnjo izogniti se šoli, kar ni nič nenavadnega. Razlika je v tem, da se lahko otrok sam ali s pomočjo staršev sooča z odpori do šole. V primeru, da otrok dlje časa odklanja šolo in kaže določene psihosomatske ali druge znake, ki jih sam ne zmore obvladovati pa je čas za posvet pri strokovnjaku. Najprej je treba obiskati otrokovega pediatra, ki izključi kakršnekoli druge bolezni. Navadno potem izbrani pediater napoti otroka in starše na psihološko obravnavo.

Je prav, da o tem seznanimo tudi učitelje? Kako lahko pomagajo oni?

Zdi se mi, da bi bilo smiselno o tem osveščati tudi učitelje. Oni so tisti, ki lahko spremljajo otrokovo vedenje tudi v šolskem kontekstu. Zelo pomemben je način preverjanja znanja, ali ga lahko učitelj prilagodi otroku s težavami, npr. pri ustnem spraševanju so v pomoč pozitivne spodbude in podvprašanja. Pomembno je tudi na kakšen način zna učencem približat učno snov, zlasti zahtevnejšo. Učitelj lahko učencem, ki se soočajo s takšnimi težavami predstavi metode uspešnega učenja in najpomembnejše, da jim je v oporo z razumevajočim in sočutnim odnosom.

Kako lahko otroka naučimo, da premaga takšne stresne situacije?

Definitivno je pomembno, da se otrok ne sooča sam s stresnimi situacijami. Starši so lahko najprej dober zgled z lastnim uspešnim soočanjem, otroku pa lahko približajo vrednote kot so vztrajnost, samozavest in zaupanje v svoje sposobnosti. V primeru, da je pod večjim stresom pa je komunikacija ključna, da se za nasvet obrnejo po pomoč k staršem ali učiteljem. S spodbudnim okoljem in ustrezno strokovno pomočjo bo otrok na dobri poti k uspešnem soočanju s svojimi strahovi.