V eni izmed Facebook skupin se je sprožila debata, ali je knjiga Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor res primerno čtivo za 12-letnike, saj v nekem delu nakazuje na spolnost, občutja, ki se prebujajo v fantu, ko pride v puberteto. Knjiga je bila namreč izbrana s strani projekta Rastem s knjigo, ki je čudovit projekt, saj mlade podi stran od vse tehnologije in jih spodbuja k temu, da v roke vzamejo knjigo s platnicami, s stranicami in da začutijo moč pisane besede.  Javna agencija za knjigo Republike Slovenije navaja, da projekt predvideva pri sedmošolcih obisk knjižnice ter dobijo dotično knjigo brezplačno.

Janja Urbanič, mentorica za osebno rast ter sočutno in avtentično vzgojo, komentira o knjigi: ''Seveda najstnikom hodi po glavi samo seks, več ali manj ... in naloga odraslih je, da otroke že od majhnega pripravljamo na to, da je spolnost nekaj lepega. Da to ni samo ven in not, strast, pohota in orgazem ... pa v dveh minutah konec, ampak da je to sveto dejanje, ki globoko povezuje, transformira in celo zdravi, če smo sposobni spolno energijo potegniti vse do srčne čakre.

Fante je treba učiti, da je modro doživljati čim manj orgazmov z izlivom (oziroma čim več brez izliva), saj z izlivom semenske tekočine izgubljajo svojo življenjsko energijo. Takšnih knjig bi bila jaz vesela. In takšnih pogovorov doma ter v šoli. Ne pa gledanja porničev in na eni strani tabuiziranja spolnosti, na drugi strani pa 'vulgariziranja'. O tem govorita veliko Sasha Cobra in Aleksander Lah. Aleksander predava tudi po šolah o spoštljivi, zdravi spolnosti. Če koga zanima, ga morda lahko povabi na kakšno predavanje za najstnike. Baje jim je zelo všeč, kar predava.''

Je spolnost pri nas še vedno tabu?

Spolnost pri nas še vedno velika tabu tema. Starši se z otroki veliko premalo pogovarjamo o tej pomembni temi, pa bi se morali, kajti v nasprotnem primeru otroci iščejo informacije pri vrstnikih (ki so ponavadi ravno tako premalo obveščeni o njej ali pa imajo popačene informacije) ali pa na spletu, predvsem skozi pornografske filme.

Zakaj nam je težko govoriti o spolnosti z najstnikom?

Še vedno mnogo staršev zamrzne, ko je treba otroku razložiti, od kod pridejo otroci, kaj je to spolni odnos itd. Zamrznemo seveda zato, ker smo še vedno polni nepredelanega sramu in krivde, ki smo jo kot otroci nezavedno posrkali vase tako na kolektivni kot na osebni ravni (družba in prav tako starši so nam na vsakem koraku verbalno in predvsem neverbalno ter energetsko sporočali, da je spolnost grda, sramotna, da se o njej ne sme govoriti, posebej pa se ne sme govoriti o uživanju, ki jo spolnost prinaša ... morda se lahko govori o reproduktivni funkciji, o uživanju pa nikakor ne).

Prav tako na zmožnost pogovora o spolnosti z otrokom vplivajo naše nepredelane travme, kot je spolna zloraba. Sram, ki je posledica nepredelane spolne zlorabe, se namreč prenaša generacijsko – to pomeni, da starš, ki ni predelal svoje spolne zlorabe, posledice le-te žal nezavedno prenese na svoje otroke, kar lahko gre celo v sedem generacij naprej.

Kako spregovoriti na glas?

Z otroki bi morali o spolnosti govoriti najprej z vidika povezanosti, spoštovanja in ljubezni. Da se spolnost ne začne s telesnim stikom, ampak se začne s tem, da osebo, s katero smo v odnosu, spoštujemo in do nje čutimo globoko povezanost ter ljubezen.

Še najlaže je z njimi govoriti o reproduktivni funkciji spolnosti – obstaja mnogo knjig, ki otrokom starosti primerno pomagajo razumeti, kako nastane dojenček in kako poteka porod. Na spletu je prav tako precej primernih video vsebin, ki prikažejo reproduktivno funkcijo spolnosti.

Prav tako je dokaj enostavno otrokom razložiti, kako se zaščititi pred neželeno nosečnostjo in spolnimi boleznimi. Veliko tega znanja dobijo tudi v šolah, kar je vzpodbudno.

Zakaj se nam besede pri tej tematiki zatikajo?

Težje pa nam je otrokom razložiti druge vidike spolnosti, predvsem uživanje (tako skozi celoten spolni akt, posebej tabu tema pa je orgazem). O tem zelo, zelo redkokdaj govorimo z njimi. Še tako liberalni starši, ki otrokom razložijo vse o tehničnih vidikih spolnosti, zanositvi, nosečnosti, porodu ter zaščiti, ponavadi pozabijo (ali 'pozabijo') omeniti in govoriti o tem, kako je spolnost za par lahko izpolnjujoča, povezovalna in celo zdravilna (o zdravilnih vidikih spolnosti govorijo predvsem vzhodnjaške filozofije, kot so tantra, dao in tao – starši o tem ne govorijo predvsem zato, ker o tem večinoma ne vedo nič ali zelo malo, še manj pa to živijo).

Odgovor, zakaj je temu tako, se ponuja kar sam od sebe – ponovno je na delu naš nepredelani (kolektivni in osebni) sram. Zelo pogosto smo namreč tudi sami ranjeni in smo globoko nezavedno še vedno prepričani, da je spolnost grda in da v njej ne smemo uživati (predvsem ženske). Poudarjam – govorim predvsem o naših nezavednih prepričanjih.

Ali jim lahko omenimo pornografijo?

Z otroki bi morali govoriti tudi o škodljivosti pornografije. Znanstveniki namreč dokazujejo, da pornografija podaja popolnoma popačeno sliko o tem, kaj spolni odnos je, kakšno je povprečno, normalno človeško telo, predvsem pa je škodljiva z vidika intimnosti – v pornografskih filmih namreč spoštovanja, ljubezni in povezanosti med udeleženci ponavadi ni. Prav tako je zelo na mestu, kakšno sliko dajejo takšni filmi o postavljanju mej in ščitenju integritete. Ženska vloga je namreč skoraj po pravilu postavljena v koncept zadovoljevanja moških. Spolnost pa je daleč od tega. Je povezovanje med partnerjema in je stik dveh duš, ki se drug drugemu dovolita razgaliti v celoti - pa ne samo telesno, temveč predvsem psihološko.

Če pogledamo ozadje pornografske industrije, vidimo, da so ženske (in moški) mnogokrat izkoriščani, prav tako pa so mnogokrat prestopane njihove meje, saj gredo v imenu zaslužka mnogokrat 'čez sebe'. Pornografski filmi torej prikazujejo spolnost kot izumetničeno igranje vlog, namesto prepuščanje ranljivosti in avtentičnosti. Prav tako povzročajo, da imajo mladi napačna in mnogokrat prevelika pričakovanja do sebe in svojih intimnih partnerjev.

Prav tako je dokazano, da pornografija (predvsem, če se jo gleda pogosto) močno vpliva na človekove možgane (predvsem možgane najstnikov, ki se še oblikujejo), pri fantih in moških pa povzroča erektilne motnje.

Kdaj je pravi čas za pogovor o spolnosti? Kako premagati sram ob tem?

Pogovor o spolnosti naj poteka v sproščenem vzdušju, kot iztočnico pa lahko uporabimo vsakdanje situacije (ljubezenski prizor na televiziji, izsek iz knjige, ki jo otrok dobi v roke, reklamni pano itd.). Če nam je ob pogovoru neprijetno, to tudi povejmo (škoda bi bilo, da se zaradi svojega sramu skrijemo za smeh in pogovor zaradi tega preusmerimo na neko drugo temo ali otroka pošljemo k drugemu staršu). Razložimo, da nam je neprijetno zato, ker ob tem čutimo sram ter spolnost še vedno do neke mere doživljamo kot sramotno. Če se starši z nami o tem niso pogovarjali, jim to povejmo. Otroku priznajmo, da je v preteklosti bil pogovor o spolnosti velik tabu in da se ne znajdemo v takšnih pogovorih. Tako bomo razelektrili ozračje in pomirili svoj sram.

Če nas otrok ujame nepripravljenega, mu lahko povemo, da mu trenutno ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti na njegova vprašanja ter mu obljubimo, da se bomo o tem pogovorili takoj, ko zberemo prave informacije. Ter obljubo držimo.

Če nam je preveč težko govoriti z otrokom o tej temi, mu to priznajmo in ga usmerimo na osebo, ki tak pogovor zmore.

Dovolimo, da otrok postavlja vprašanja in nekako z njimi usmerja pogovor. Potrudimo se, da otroku ne vzbudimo občutka, da je njegovo vprašanje neprimerno. Če uporablja vulgarne besede (ki se jih je naučil od odraslih ali vrstnikov), ga spoštljivo popravimo. Ne sramotimo ga, ne kritiziramo ga ali celo grozimo ali kaznujemo, kakšne besede uporablja, temveč ga prosimo (če je otrok majhen ali o tem pogovor teče prvič), da uporablja druge besede. Če je otrok večji ali o smo o tem govorili že večkrat, mu povejmo, kakšen besednjak od njega pričakujemo. Vsakič znova.

Odgovarjajmo jasno, v razumljivem jeziku, otrokovi starosti primerno (če smo v dvomih, kaj in koliko to je, si lahko pomagamo s knjigami, ki so ponavadi označene s starostno številko).

Če bomo otroku dali vedeti, da smo tu zanj tudi, ko gre za vprašanja o spolnosti, se bo lažje z njimi obračal na nas, namesto na vrstnike in splet.

Starši moramo biti otrokom vzgled. Se strinjate?

Tako kot vedno, ko gre za vprašanja vzgoje, tudi tokrat zaključujem s tem, da smo otroku največji zgled ravno mi, odrasli (starši, vzgojitelji, učitelji, stari starši itd.). Če mi uporabljamo vulgarne besede, če mi gledamo pornografske filme in se nam to zdi popolnoma v redu, če smo mi tisti, ki se v spolnosti s partnerjem ne povezujemo in v njej ne uživamo ali pa doživljamo veliko sramu povezanega s to temo, potem žal otroci ne bodo zmogli prevzeti drugačnih vrednot.

Zato je ponovno na mestu poudariti, da je izrednega pomena, da odrasli predelujemo lastna občutja vezana na to temo, posebej, če so povezana s travmatičnimi izkušnjami, kot so spolne zlorabe in podobno.