Kako so lahko ob koncu leta starši v oporo mladostnikom, da uspešno zaključijo šolsko leto?

Konec šolskega leta sodi med eno najbolj stresnih obdobij. Stres doživljajo v prvi vrsti učenci in dijaki, sledijo pa jim starši in učitelji. Učenci in dijaki so pod velikim pritiskom in visokimi pričakovanji; ali jim bo uspelo popraviti, zvišati ocene in doseči višji šolski uspeh ali ne.

Tako je pomembno, da starši skušajo razumeti ta pritisk in to, kaj njihov otrok doživlja in s čim se sooča. Ko bodo to zmogli, bodo lahko otroku v čustveno podporo in to je tisto, kar otrok v tem obdobju najbolj potrebuje. Pomembno je, da se starš zanima za otroka, verjame vanj in mu zaupa. Dejstvo pa je, da je to pomembno skozi celo šolsko leto in ne le zadnji mesec/teden pred koncem. Skozi celotno šolanje je pomembno, da imajo starši s svojim otrokom vzpostavljeno iskreno komunikacijo, da se zanimajo za otrokovo dogajanje in ga spodbujajo. Ključno je, da si starši, učitelji in drugi odrasli vzamejo čas za otroka, so aktivno z njim in mu pomagajo.

Kako lahko svetujejo otrokom, da si čim bolj organizirajo dan, popoldanske aktivnosti, da se uspejo vse naučiti?

Pomembno je, da v strukturi ni le učenje. Otrok v tem obdobju nujno potrebuje tudi čas za sprostitev, zabavo, čas zase in prijatelje. Otrok potrebuje dovolj časa za počitek, spanje in redno ter zdravo prehrano. Starši lahko otroku pomagajo s spodbudami in jasnimi dogovori, kaj, kdaj in koliko mora opraviti, saj mu bo to dalo občutek predvidljivosti in varnosti.

Ali je prav, da če otrok dobi slabo oceno ob koncu leta, da ga kregajo ali mu stojijo ob strani in skupaj iščejo rešitev za naprej?

Otrok že sam ve, da ni dobro opravil in je že tako potrt in nezadovoljen. Kaznovanje in kreganje ne bo prineslo nič dobrega. Šola ne sme biti kazen. Bolj učinkovito kot kreganje je, da so starši aktivno ob otroku (kar seveda zahteva od starša več energije); da skupaj z otrokom vidijo, kaj ni šlo dobro, kaj se je zgodilo, da je prišlo do slabe ocene, seveda pa je pomembno v osnovi poznati zmožnosti otroka. Pogosto se dogaja, da imajo starši previsoka pričakovanja, ki jih otrok ne zmore uresničiti. V teh primerih se otroku dela veliko škode. Pride lahko tudi do odpora, ker otrok ne zmore dosegati visokih pričakovanj dobi občutek nesposobnosti in nedovoljdobrosti.

Kaj pa, če ima v šoli več slabih ocen in so straši šele sedaj izvedeli? Kako naj reagirajo?

Sigurno je za starše šok, če ob koncu šolskega leta izvedo, da ima otrok slabe ocene. Je pa dejstvo, da tisti, ki pravijo, da so presenečeni nad otrokovimi ocenami, sporočajo, da tekom leta niso sledili, kaj se dogaja. Pomembno je, da so starši skozi celo leto prisotni – so zraven, tako vedo, kaj se dogaja in takšne starše konec leta ne more nič presenetiti, saj vedo, kaj je rizično pri otroku. Če pa pride do tega, da starši ne vedo, je dobro, da njihov odziv ni buren in kaznovalno naravnan, saj s tem ne bodo ničesar rešili. Otrok se, čeprav se včasih ne zdi tako,  sam zaveda, da stanje ni najboljše in da mu morda ne bo uspelo, zato ne potrebuje kritiziranja in kaznovanja, ampak razumevanje in podporo.

Kako stati otroku v oporo, če se mu obeta popravni izpit?

Popravni izpit je vsekakor težka situacija. Pomembno je, da se oče ali mama ob tem ne »sesuje«, kajti otrok je že tako ali tako v stresu in bi mu to lahko povzročilo dodatno stisko. Pomembno je, da zmore poskrbeti zase. Dejstvo pa je, da težko izklopi situacijo, saj ostane skrb, kako bo otrok popravil situacijo. Torej mora sprejeti dejstvo in se v sebi pomiriti. Večina o stanju v šoli ne izvedo tik pred koncem šolskega leta, tako da so lahko že malo pripravljeni. V tem trenutku je pomembno, da starši pomagajo otroku najti njegovo vrednost, vir njegove moči, da se bo lahko pripravil na popravni izpit. Naj popravni izpit ne bo le popravljanje ocene, ampak nova izkušnja, učenje o sebi, kdo sem, kaj zmorem in tudi prostor za učenje celotne družine, kako lahko stopijo skupaj, seveda ne v smislu, da starša sedita ob otroku in se z njim učita, ampak sta mu v podporo, ga imata pod »nadzorom«, kar pomeni, da vesta, kaj dela, ga vidita in ga spremljata. Zelo pomembno je, da starši verjamejo v svojega otroka, mu zaupajo, ga spodbujajo in mu dajo vedeti, da so z njim in ob njem.