Ste mama treh otrok, dva sta šoloobvezna. Kar pa je posebno, je to, da ju šolate doma. Zakaj ste se odločili za takšno obliko šolanja, zakaj nista vključena v javno šolo?

Na nek način so tudi šolarji na domu vključeni v javno šolo, saj jih moramo starši, kljub temu da smo se odločili, da jih bomo šolali doma, vpisati v šolo v našem okolišu; prav tako kot druge šolarje. Poleg tega moramo starši pri poučevanju slediti javno veljavnemu učnemu načrtu, šolarji na domu pa morajo usvojiti iste učne cilje kot njihovi vrstniki, ki obiskujejo šolo.

Ko sem živela na Nizozemskem, sem prišla v stik z različnimi vrstami pedagogike, ki jih izvajajo v različnih vrstah šol. Poznajo jih namreč več kot 20. Ko je hči postala šoloobvezna, smo že živeli v Sloveniji. Dve leti pred njenim vstopom v šolo sem se podala na pot raziskovanja alternativnih šol pri nas in zelo hitro ugotovila, da izbira ni kaj preveč velika. Takrat je kot edina alternativa javni šoli obstajala waldorfska šola. No, na tej poti raziskovanja sem naletela tudi na šolanje na domu, ki me je naravnost navdušilo; predvsem svoboda pri načinu poučevanja, ki jo šolanje na domu nudi. Ko sem prebirala Zakon o osnovni šoli, sem na moje veliko veselje in presenečenje hkrati ugotovila, da je šolanje na domu pri nas zakonsko dovoljeno.

Kako poteka šolanje doma? Se učite v gozdu, parku, kinu, muzeju, knjižnici ...?

Kako poteka šolanje na domu v praksi, je zelo odvisno od posamezne družine, njenih potreb, želja in prioritet. Pri nas doma poteka šolanje precej nestrukturirano. Hči je že v 8. razredu in je zelo samostojna pri svojem učenju. Pomagamo ji pri snovi, ki je ne razume, ob koncu šolskega leta pa preverim, ali dosega učne cilje. Sin je prvošolec in potrebuje veliko več spremljave. Skupaj se učiva, vendar striktnega urnika nimava. Seveda pa za učenje izkoristimo vsako priložnost, tudi ko smo v naravi ali muzeju. Narava in muzeji so fantastična učna priložnost predvsem za otroke v prvi triadi, ko je snov še manj kompleksna in je zato učno uro lažje izpeljati tako, da jo otrok lahko usvoji preko izkušnje, v konkretnih situacijah. V višjih razredih je to težje, saj snov postaja kompleksnejša in zato je učne ure težje izpeljati v naravi ali muzeju. Kakšno že, a to ni pravilo. Sicer pa je najpomembnejša 1. triada, v kateri otrok usvoji osnove, postavi temelje, na katerih bo razvijal svoje miselne sposobnosti in usvajal novo znanje. Če so ti temelji šibki, tudi 'hiša znanja' ne bo trdna. Šolanje na domu nudi možnost in priložnost, da otrok izgradi trdne temelje, saj ga lahko spremljamo individualno in kar se da upoštevamo njegov razvojni tempo. Moj prvošolec na primer na začetku leta nikakor ni hotel pisati. Ne črk ne številk. To sem spoštovala in računanja ter opismenjevanja sva se učila popolnoma brez zvezka in svinčnika in s pomočjo različnih učnih materialov. Nekega dne, ko je bil sin pripravljen, da začne razvijati sposobnost pisanja, je to storil povsem samoiniciativno in z velikim veseljem in ponosom. Od tu sva sposobnost pisanja samo še izpopolnjevala. Sicer pa tudi vožnje z avtomobilom izkoristimo za učno uro; bodisi za ponavljanje snovi bodisi za spoznavanje novih stvari preko poglobljenih pogovorov, ki sledijo vprašanjem otrok.

Kako si razporedite urnik, da se pokrije določena učna snov? Uporabljate tudi učbenike, delovne zvezke, zvezke za posamezen predmet, kot jih imajo preostali njuni sovrstniki v šoli?

Kot že zgoraj rečeno, nekega striktnega urnika nimamo. Uporabljamo pa delovne zvezke in učbenike; predvsem jaz, da spoznam tipe nalog, preko katerih bo učiteljica na koncu leta preverjala otrokovo znanje. Sin se delovnim zvezkom na daleč izogne, medtem ko jih je hčerka v 1. triadi neznansko rada izpolnjevala. Od učiteljic pa dobimo tudi vsa preverjanja znanja, ki jih uporabljajo v svojem razredu.

Ali je takšno učenje doma za njiju lažje, sta zaradi tega srečnejša, bolj sproščena?

Vsekakor je lažje, zaradi več razlogov. Otroštvo zajemata z veliko žlico, ker imata za to dovolj časa. Učenje znotraj šolanja na domu je namreč zelo učinkovito in ne vzame preveč časa. Poleg tega je poučevanje individualno, posvečamo se njunim močnim področjem in hkrati razvijamo njuna šibka področja, razvijamo njune talente. Dobita takšno razlago, da snov razumeta; dobita je tudi toliko, kolikor je potrebujeta za razumevanje. Šolanje na domu omogoča spoštovanje otrokovega bioritma, kar ni nepomembno. Zjutraj vstaneta, ko jima to narekuje njuna notranja ura. Posledično sta naspana. Tudi učimo se ne vedno zjutraj. Včasih je pri sinu navdušenje nad igro premočno in učenje za šolo se prestavi na popoldan. Kakšen dan se sploh ne učimo, predvsem takrat, ko otroka nista učinkovita, ko se težje zbereta. Takrat delamo kakšne lažje stvari, na primer samo beremo, ali gremo ven, v naravo.

Kako vi preverjate znanje svojih otrok? Ju ocenjujete, pišeta teste, ju sprašujete? Imate doma šolsko tablo?

Nič od tega. Table nimamo, ocen nimamo, testov pa tudi ne pišemo. Ob koncu šolskega leta uporabim preverjanja znanja, ki mi jih dajo učiteljice, in preverim, v koliki meri dosegata učne cilje. Potem pa sledijo izpiti v šoli, v katero sta vpisana.

Kako se na koncu preverja znanje? Morata opravljati kakšne dodatne izpite, da napredujeta iz razreda v razred?

Znanje se preverja pred tričlansko komisijo. Ena od članic je otrokova razredničarka (velja za 1. in 2. triado), ki teste tudi pripravi. Tudi v 3. triadi šteje izpitna komisija tri člane, ena od njih je učiteljica, ki bi sicer otroka poučevala predmet, ki se preverja. Ostale člane komisij določi šola. Otrok v 1. triadi opravlja izpite iz matematike in slovenščine, v 2. triadi iz matematike, slovenščine in angleščine, v 3. triadi pa iz matematike, slovenščine, angleščine, zgodovine, etike in državljanske vzgoje, športa – ti so obvezni – ter iz enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta, ki si ju otrok izbere sam.

Ko zaključita osnovnošolsko izobraževanje, se lahko vpišeta potem v javno srednjo šolo? Ste že razmišljali o tem?

Ja, šolarji na domu se lahko, tako kot ostali šolarji, vpišejo v javno srednjo šolo. O izbiri srednje šole za starejšo hčer seveda že razmišljamo.

Ali je šolanje doma pri nas v Sloveniji razširjeno? Kakšne so prednosti le-tega in kakšne pasti?

Šolanje na domu v Sloveniji ni preveč razširjeno, je pa res, da iz leta v leto število šolarjev na domu narašča. Prednosti so številne, seveda če nalogo, ki smo si jo zadali, izpeljemo vestno in predano. So pa prednosti naslednje: individualna spremljava otroka, ki mu omogoči, da snov zares razume; lažje sledimo otrokovim zanimanjem in jih na različne načine povežemo z učno snovjo, kar ohranja oz. budi otrokovo motivacijo za učenje; vzdržuje in krepi se odnos med otrokom in starši, saj starši lahko dobro spoznamo svojega otroka tekom učenja in poučevanja, pri čemer mislim na to, kako se otrok uči, na kakšen način ponotranja in predeluje informacije iz okolja, katera so njegova šibka in katera močna področja, kaj so njegova nagnjenja in potenciali itd.; boljša socializacija, ki se sicer odvija na drugačen način kot socializacija v šoli. Šolarji na domu so deležni bolj konsekventne in poglobljene spremljave odrasle osebe – starša, poleg tega pa jim druženja s sovrstniki praviloma tudi ne manjka. Izzivi (to se mi zdi boljši izraz kot pasti ali negativne plati) šolanja na domu pa ležijo v tem, da moramo poučevanju svojega otroka nameniti svoj čas in trud. Poleg tega je lahko izziv tudi znanje staršev oz. pomanjkanje znanja določenih predmetov. Takrat se moramo malce znajti in poiskati pomoč, recimo znotraj razširjene družine in kroga prijateljev, pri predmetih, ki jih sami ne obvladamo dovolj. Lahko najamemo tudi inštruktorje. Tretji izziv je soočanje z odnosom okolice do šolanja na domu. Sem spada odnos s šolo in učitelji ter učiteljicami. Mi imamo sicer zelo dobre odnose s šolo, nekatere doma šolajoče družine pa žal nimajo te sreče.

Ste naleteli na kakšne težave, recimo zakonske, pri takšni odločitvi, da se bosta otroka šolala doma?

Ne. Šolanje na domu je v zakonu opredeljeno kot pravica staršev do izbire izobraževanja za njihove otroke. Vpišejo jih lahko v javno ali zasebno šolo, ali pa jih izobražujejo na domu.

Se lahko za šolanje doma odloči kdorkoli ali morajo starši imeti ustrezno izobrazbo?

Za šolanje na domu se lahko odloči vsak. Je pa raziskava o šolanju na domu v Sloveniji, ki sem jo izpeljala sama, pokazala, da se za to obliko šolanja odločajo v glavnem visoko izobraženi starši.

Ali imata otroka prijatelje, sovrstnike? Po navadi otroci odraščajo skupaj s sošolci in 'počnejo lumparije'.

Ja, seveda imata prijatelje. Sin sicer bolj malo, ker je precej samotarske narave; tako kot jaz. Tudi hčerka jih nima veliko, saj je že v obdobju pubertete, ko otroci pospešeno oblikujejo svojo osebnost in postanejo na nek način 'izbirčni'. Prijatelje si izbirajo glede na zanimanja in vrednote, ki jih gojijo v sebi. Moja hči že od nekdaj v sebi nosi veliko ljubezen do klasične glasbe, ki trenutno predstavlja središče njenega življenja, a jo žal lahko deli le z redkokaterim sovrstnikom ali sovrstnico. Najdejo se pa vendarle.